Povzetek knjige NI NEMOGOČIH POTI, Avtor: Tomaž Humar
Vedno poslušaj svoje srce. Življenje je lepo …
Marsikaj je bilo dobro, marsikaj je bilo slabo, ampak generalno sem jaz s tem zelo zadovoljen. Z vsem, kar se je dogajalo. Ja, to mi je gušt. Jebiga, za to živim.
Z leti sem počasi spoznal, da se nobena stvar ne zgodi naključno – nasprotno, vsak dogodek ima svoj zakaj in svoj zato. Ne verjamem v absolutno usodo, verjamem pa, da se ključni dogodki enostavno morajo zgoditi, sicer teorija o poslanstvu ne zdrži. Težko bi se strinjal s tezo, da življenje sestavlja le niz naključij.
»Pazi, da ti stvari ne postanejo prelahke!« Bojc
Spoznal sem, da ne potrebujem nikakršnih pravil igre, ki bi me omejevala, temveč da igra za življenje potrebuje mene.
Alpinizem ni samo način življenja; zame je predvsem umetnost življenja v vertikali.
Moj mladostni nemir je mnoge že na začetku spominjal na drugačnost, mojim domačim pa je bil boleča izkušnja.
Rad verjamem, da domači niso našli rešitve za mojo drugačnost, še manj pa razloga zanjo.
S tega sveta ne bomo odnesli ničesar, ostala pa bodo naša dejanja.
Kar daš, to dobiš. Kar seješ, to žanješ. Dobro se z dobrim vrača in obratno. Ta filozofija ne velja samo v fizičnem svetu, ampak tudi v duhovnem in še pred tem v nam bližjem miselnem svetu. Če verjamete ali ne – s čistimi mislimi lahko prikličemo dogodke v resničnost. V praksi sem se že v zgodnji mladosti poigraval z močjo misli. Zavestno in predvsem podzavestno pričakovanje izteka določenega dogodka nas lahko privede do tega, da se stvar v resnici tudi zgodi. Zato vam svetujem: ne igrajte se z negativnimi mislimi, lahko vas zelo prizadenejo.
Že kmalu sem spoznal, da je tako imenovana neživa narava, kot so nas učili v šoli – kamni, voda, les, kristali – v resnici še kako živa, le izmeriti je v našem zahodnem dojemanju stvari nismo znali. Vsaka stena diha s svojimi pljuči življenja in pri tem oddaja energijo, ki je lastna le njej sami.
Čeprav nas mnoge aktivnosti v naravi privedejo do fizične utrujenosti, pa ob tem prejemamo toliko energije, da nas gravitacija lastnih težav ne priklene na posteljo.
Poti je veliko, bistvo je le eno – ljubezen. Ljubezen je osnovni kvas vsega stvarstva.
Znamenja so namenjena izbrancem, čudeži vsem ostalim.
Če bi bil drugačen, to enostavno ne bi bil jaz, mar ne? Ko začutim skalo pod prsti, se preklopim v drug svet, svet svobode – gibanja po konicah prstov. Ko vstopiš nenavezan v steno, ko ni nikogar blizu, ko si sam; takrat se srečaš s samim seboj, oblije te piš smrti. Brez smrti bi bilo življenje brez pravega pomena. Večkrat kot te oblije tak piš, močnejši postajaš. Za marsikatero dolinsko močvirnost postaneš zelo odsoten.
V petih dneh ledenega pekla sva doživljala, kar drugim ni bilo dano v celem življenju. Mogoče je prav zato še toliko bolj pereča že omenjena fovšija tistih, ki vsega skupaj nikdar ne bodo razumeli. Pa skušajo soditi! Toliko bolj žalostno, če pomislim na ene zadnjih Janezovih besed: »Tomaž, če tole zlezeva, bova srečna vse življenje, če ne, bo pa srečne vsaj pol Slovenije.«
Če bi vse vedeli vnaprej, potem bi življenje izgubilo ves smisel. Smisel je v tem, da v negotovosti živimo za svoje sanje in da ujamemo utrinke sreče, ko smo nanje pripravljeni.
Velike stvari se je z majhno žlico, sicer se ti lahko grižljaj za vedno zatakne v grlu.
Morda se prav v tem skriva odgovor na vprašanje, zakaj hodimo v gore. Mogoče tudi zaradi tiste nostalgije po časih, ko se je svet vrtel še z neko drugo hitrostjo. Ko smo še imeli čas, da smo se ustavili in rekli: »Za prijatelje si moraš čas vzet'!« Danes pa hitim in delam, da še sam ne vem, kje se me glava drži. Sprašujem se, čemu vse to. In potem se zaderem na ves glas: »Pa sam' plezat sem hotu!«
»Ampak muci, kar šteje, je zgodba.«
»Bil je ljubljen in osovražen, vzbujal je občudovanje in zavist, bil je vzor in tarča napadov, in takšna je pot pionirjev, takšna je pot, kadar ni nemogočih poti.« Carlos Carsolio
Iz knjige Ni nemogočih poti, Tomaž Humar
