Povzetek knjige O čem govorim, ko govorim o teku, avtor: Haruki Murakami
»Bolečini se ne moreš izogniti, trpljenje pa je osebna izbira.« Na primer, če med tekom pomisliš: »Ah, težko je, ne morem več,« je v tem primeru to, da je težko, neizogibno dejstvo. To, da ne zmoreš več, pa je odločitev, prepuščena tvoji lastni presoji. S to frazo je preprosto zaobjeto najpomembnejše bistvo maratona kot športne discipline.
Kot pri teku, tako tudi pri delu romanopisca – ni zmag ali porazov. Števila izvodov, ki se prodajo, nagrade, ki jih prejmeš, število pozitivnih ali negativnih kritik, to so mogoče res neka merila. Niso pa to bistvene reči. Najpomembneje je, če je končani izdelek dosegel merila, ki si si jih zastavil, in to je nekaj, kjer se težko izgovarjaš. Drugim že lahko kaj napleteš, lastnega srca pa ne moreš preslepiti. Povedano preprosto – pri piscu je motivacija tiha, prisotna le v njegovi notranjosti, in ne sme je iskati pri zunanjih virih. Podobno je pri teku.
Misli, ki me obidejo med tekom, so kot oblaki na nebu. Različnih oblik, različnih velikosti. Pridejo in odidejo. Nebo pa vedno ostane nebo. Oblaki so na njem samo gostje. Preidejo ga in izginejo. Nebo pa ostaja. Nebo je nekaj, kar obenem obstaja in ne obstaja. Je obenem trdno in ni. Ne ostane nam drugega, kot da obstoj tega neotipljivega nosilca sprejmemo in vzamemo za to, kar je.
S starostjo mi počasi postaja jasno, da so za ljudi težave in brazgotine do neke mere nujne. Če premisliš o tem, vidiš, da ravno zato, ker se razlikuješ od drugih ljudi, lahko vzdržuješ podobo samega sebe, lahko ohraniš sebe kot samostojno osebo.
Zame je največje premoženje to, da sem jaz in ne nekdo drug. Brazgotine na duši pa so povsem samoumevna cena, ki jo mora vsak plačati za svojo edinstvenost.
V življenju, z izjemo zgodnje mladosti, je treba imeti seznam prednosti. Treba je razdeliti, kam boš usmerjal čas in energijo. Če do določene starosti v sebi ne ustališ takšnega sistema, izgubi tvoje življenje žarišče in ravnovesje.
Ne moreš zadovoljiti vseh – to je dejstvo. Pri pisanju me vodi podobno načelo kot pri vodenju bara. V bar pride veliko ljudi. Dovolj je, če si eden od desetih misli: »Ni slab bar. Všeč mi je. Še kdaj bom prišel sem.« Za uspešno poslovanje je dovolj, če eden izmed desetih postane stalna stranka. Ali povedano drugače – vseeno je, tudi če je devet od desetih ljudi nezadovoljnih z barom. Če tako razmišljaš, lahko neobremenjeno delaš. Mora pa zato tista deseta oseba biti zares zelo zadovoljna!
Ko zdaj razmišljam, se mi zdi, da sem imel mogoče srečo, da sem se rodil s telesom, ki se tako hitro odebeli. V mojem primeru je treba, da se ne redim, vsak dan resno telovaditi, skrbeti za prehrano in paziti, da ne spijem preveč. Zahteven življenjski slog. Po drugi strani pa s tem prizadevanjem in omejevanjem ohranjam presnovo na visoki ravni ter vzdržujem zdravo in čvrsto telo. Verjetno to pomeni tudi, da s tem do neke mere blažim učinke staranja. Ljudje, ki zlahka vzdržujejo vitko telo, verjetno ne čutijo potrebe po nadzoru prehrane in telovadbe. In verjetno ni veliko ljudi, ki bi se, kljub temu da ne čutijo potrebe, zavestno odločili za tak trud. Zato s starostjo njihova telesa obnemorejo. Če se zavestno ne ukvarjajo s sabo, z leti njihove mišice in kosti oslabijo. Kaj je pravično in kaj ne, tega se ne zaveš, če ne gledaš stvari dolgoročno. Nekateri bodo morda rekli: »Ampak vseeno, da se moram zrediti, če se le malo pregrešim …« Kaj ni to vaš blagoslov? Razmislite o tem s pozitivne strani – imate sposobnost, da hitreje vidite opozorilne znake telesa. No ja, saj vem, da je težko tako razmišljati.
Življenje ni pravično. To je neizogibno dejstvo. Ampak tudi če si bil postavljen v nepravičen položaj, lahko v njem poiščeš svojo lastno pošteno izravnavo.
Zdi se mi, da je zadnja stvar, ki bi jo lahko ljudem razlagal, da je tek super in da bi to morali vsi početi. Če to koga zanima, bo prej ali slej začel teči sam od sebe, če pa ne, pa ne bo začel teči, tudi če še tako hvalim tek. Maraton ni šport za vse. Prav tako kot poklic pisatelja ni za vse.
Prime me, da bi stopil do učiteljev in jim rekel, da naj raje ne silijo učencev v tek, preden ne pride do kakšnih nepotrebnih žrtev, ampak saj me nihče ne bi poslušal. Takšne so pač šole. Najpomembnejša stvar, ki se je naučimo v šoli, je, da se najpomembnejših stvari v šoli ne da naučiti.
Meja med zdravo samozavestjo in nezdravo zagledanostjo vase je izredno tanka.
Izgubljanje je nekaj, čemur se do neke mere ne moreš izogniti. Nihče ne more v nedogled samo zmagovati. Na avtocesti življenja ne moreš ves čas voziti po prehitevalnem pasu. Čemur pa se hočem izogniti, je ponavljanje napak. Rad bi se iz poraza nekaj naučil in potem to znanje uporabil ob naslednji priložnosti. Oziroma vsaj dokler mi to lastna moč dopušča.
Še zdaj grem skozi skoraj isti psihični proces: pri 30-ih kilometrih se mi zdi, da bi tokrat lahko imel kar dober čas, pri 35-ih sem na dnu z energijo in začnem se jeziti na stvari okoli sebe. Na koncu se počutim kot avto, ki teče samo še na bencinske hlape. Ampak ko končam in si malo odpočijem, pozabim na trpljenje in samopomilovanje, ki sem ga občutil, in se trdno odločim, da bom naslednjič tekel bolje. Po vseh izkušnjah, po vseh teh letih, na koncu še vedno ponavljam eno in isto.
Če bi nehal teči, ker imam preveč dolžnosti, zagotovo ne bi nikoli več tekel. Malo razlogov je za to, da še naprej tečem, in nešteto razlogov, da preneham teči. Ne preostane mi drugega, kot da poiščem tistih nekaj razlogov in zanje predano skrbim. Kadarkoli imam čas, skrbno in neprestano.
Znotraj lastnih osebnih omejitev poskusiti čim koristneje izrabiti samega sebe, to je bistvo teka in obenem metafora za življenje.
Kaj bo jutri, lahko vemo samo tako, da počakamo na jutrišnji dan.
Zdi se mi, da je občutek samopotrditve veliko močnejši od veselja.
Maraton nima pomena, če v njem ne uživaš. Zakaj bi na desettisoče ljudi teklo maraton, če ne bi v tem uživali?
Svet potrebuje hudobneža, na katerega lahko kaže s prstom in kriči: »Ti si kriv!«
Seveda je bilo fizično naporno, pa tudi psihično sem na trenutke imel težave. Ampak napor je pri takem športu skoraj predpogoj. Če ne bi bilo naporno, zakaj bi se kdorkoli sploh lotil triatlona ali maratona, športov, ki zahtevata čas in priprave? Prav zato, ker je naporno, ker poskušaš premagati ta napor, lahko pri teh športih dobiš občutek, da si živ.
Ne izidi, številke, vrstni redi in druge stvari, zavedanje, da si udeležen v pretakajoči se naravi dejanj, prispeva h kakovosti življenja.
Posamezni časi, uvrstitve, kako sem videti na tekmah, kako me ocenjujejo ljudje, vse to je zame drugotnega pomena. Tekaču, kot sem jaz, je pomembno to, da na svojih nogah prečka ciljno črto. Da se potrudim, kolikor je treba, vzdržim, kolikor je treba, in da sem zadovoljen s svojim tekom. Da se iz napak in uspehov naučim nečesa konkretnega (pa naj bo to še tako majhna stvar, samo da je nekaj konkretnega). Da se po pretečenem času, po letih, po tekmi za tekmo, na koncu znajdem nekje, kjer bom zadovoljen.
Če nimaš vsaj nečesa, česar se lahko veseliš, težko vztrajaš.
Najbolj pa sem se veselil tega, da sem v tej tekmi osebno zelo užival.
Če bom imel na nagrobniku napis in če si bom lahko sam izbral, kakšen naj bo, bi si želel tole: Če drugega ne, je do konca tekel. Tega si zdajle želim.
Iz knjige O čem govorim, ko govorim o teku, avtor: Haruki Murakami
