O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen (Per J. Andersson)

Povzetek knjige O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen. Nepozabna zgodba, ki vrača vero v človeštvo in moč ljubezni.

Avtor: Per J. Andersson

Rodil se je v vasi sredi džungle v Indiji. Ob rojstvu mu je bilo prerokovano, da bo v življenju delal z obliko in barvo ter da se bo poročil z belopoltim dekletom, ki ne bo iz njegovega plemena, ne iz vasi, ne iz okraja, ne iz province in ne iz njegove dežele.

»V zvezdah je od ure, ko se je rodil, zapisana prihodnost vsakega otroka. To so verjeli moji starši, to sem verjel jaz, ko sem odraščal, in v marsikaterem pogledu to verjamem še danes.«

Niso praznovali rojstnih dni. Če je kakšnega vaščana vprašal, koliko je star, je dobil nejasen odgovor. Ljudje so imeli približno deset let, okoli štirideset, skoraj sedemdeset ali pa so bili preprosto mladi, srednjih let oziroma stari.

Mama je verjela, da lahko zlonamerne duhove drži stran od sebe z zdravo samozavestjo. Le tisti, ki dvomi o sebi, je dojemljiv za moč umrlih.

Ko je Pikej odrastel, se mu je vedno zdelo, da je indijski kastni sistem podoben evropskemu fevdalnemu sistemu in stanovski družbi. Pikej je pripadal najnižji kasti – oziroma še nižje kot to. Pripadal je med ljudi brez kaste,  med nedotakljive, kar je najnižje možno.

Vse ukrepe, ki naj bi dokončno odpravili diskriminacijo, so uzakonili, da bi izravnali krivice. Toda zakoni učinkujejo le, kadar jih ljudje upoštevajo. Sprememba mora priti iz notranjosti, iz človeškega srca, je kasneje spoznal Pikej.

Duhovniki so verjeli, da nedotakljivi s svojo prisotnostjo umažejo vse, kar je čisto in sveto. Ko se je Pikej približal vaškemu templju, so ga vsakič obmetavali s kamni. Ko so se otroci iz višjih kast pomotoma dotaknili Pikeja, so se hitro umili v reki. Pikej tega kot otrok ni razumel, samo vse to ga je bolelo. 

Kdor ni pripravljen spremeniti svojih navad, ko se preseli v nov kraj, ta propade.

Vse ljudi poganja ista življenjska energija, ne glede na to, ali so verni ali ne. Prepričana je bila, da njihova srca bijejo iz istega razloga, ne glede na to, kaj verjamejo. In da vsi atomi v vesolju spadajo skupaj. Vse spada skupaj.

Če bi rad bolje spoznal svojo preteklost, razmišljaj o življenju, ki ga živiš zdaj, in če bi rad več izvedel o svoji prihodnosti, potem prav tako razmišljaj o življenju, ki ga živiš zdaj.

Mama ga je učila: »Vse bo v redu, če boš le verjel v resnico. In če boš iskren do samega sebe in drugih ljudi.«

 Zakaj se je rodil med nedotakljivimi? »To je karma iz tvojega prejšnjega življenja, to moraš razmeti in spoštovati.«

Življenje je kakor igra s kartami. Karte, ki jih dobiš, so tisto, kar je v življenju določeno vnaprej. Kako spretno pa igraš z njimi, je tvoja svobodna volja.

Kako je sovražil vnaprej določen položaj vseh ljudi v družbi! Toda sočasno je verjel, da ima vse, kar počne, nekakšen smisel. Nič se ne zgodi zaman. Tudi neuspeh je za nekaj dober.

Preprosto ni smel umreti. Obstaja višja sila, ki ima načrte z njegovim življenje. To je treba spoštovati, je misli.

Mladi Evropejci so bežali z Zahoda, Pikej pa je želel tja. Pikej sicer ni občudoval zahodnega bogastva in tehničnega napredka, temveč dejstvo, da tam nimajo brahmanov in kastnega sistema. Seveda so tudi v Evropi reveži, je razmišljal, vendar niso tako zatirani kakor nedotakljivi v Indiji.

Ko je s slikanjem portretov prišel celo do ministrice Indire Gandhi, so se študentje, ki ga niso prej niti opazili, hoteli spoprijateljiti z njim. V nekaj tednih se je iz ničle spremenil v slavno osebo. Vsi so brez težav teptali ničvredneža in vsi so ljubili uspešneža.

Vedno je verjela, da sta tu in zdaj pomembna. Teme sicer ne moremo odgnati z besedami, vendar tudi ne smemo poosebiti vse bede. Številni ljudje preprosto ponavljajo svojo zgodbo in se zadržujejo v preteklosti. Skoraj tako, kot da lahko delujejo le v bolečini, v sreči pa ne. Treba je biti drzen in odprt za vse, ne samo tisto, kar si že, saj človek ne more biti vse svoje življenje suženj svojih čutov. Vsi bi se razvijali in postali srečni, vendar nam je težko živeti po teh načelih in se moramo nenehno opominjati, da ne obstanemo.

Vsi ljudje imajo enako življenjsko energijo, ne glede na to, od kod izhajajo in kakšne barve polti so. Kdor tako razmišlja, ne more biti rasist.

Nikoli ne boš dosegel razsvetljenja, če ne boš razumel, da si vsi ljudje zaslužijo spoštovanje in sočutje. Bojevati se moraš proti predsodkom in nevednosti ter pomagati ljudem iz vseh kast, ne samo svojim brahmanskim prijateljem.

Pred potovanjem ji je dala mama en sam, toda ključen nasvet: »Ravnaj tako, da boš lahko pozneje podprla svoja dejanja in se ti jih ne bo treba sramovati. In nikoli nikomur ne naredi nič slabega.«

Ko je Pikej spoznal svojo bodočo belopolto ženo, je razmišljal: "Že od mojega rojstva naju je božanska moč vlekla drugega k drugemu, da bi izpolnila, kar je bilo napovedano." Vedel je, da zahodnjaki največkrat ne razmišljajo tako. Toda on se je naučil, da življenje tako deluje.

Oče mu je odobril poroko z belopolto partnerko, ob tem pa mu podal nasvet: »Poskrbi, da ne bo imela nikoli razloga za jok. Če pa že kdaj pritečejo solze na njena lica, potem nikoli ne dopusti, da bi padle na tla,« kar je pomenilo, da mora biti vedno ob ženi in jo tolažiti.

Pred enim letom je spal pod mostovi in se grel ob zakurjenih smeteh. Zdaj pa je živel v bungalovu na isti ulici kot ministrska predsednica, in sicer v blaginji, o kateri je lahko le sanjal. Prepričan je bil, da mu je zadnje čase vse uspe zato, ker je porabil vso svojo slabo karmo. Dolgo je zelo trpel in se bojeval, zato se je nabrala zadostna količina dobre karme.

Tudi če svetu ne vladajo bogovi in demoni (kakor so ga učili v otroštvu), to še ne pomeni, da ni vesoljnega načrta. Ne smemo podcenjevati vpliva zvezd na naše življenje.

Če obstaja vnaprej določena pot v prihodnost, potem je zelo domiselno posejana s pastmi. Skoraj tako je, kot bi se višja sila odločila, da je možno raj doseči samo prek sedmih težkih zemeljskih preizkušenj.

Popolnoma vseeno je, ali je človek reven ali bogat, vsi hrepenijo po nečem.

Zdi se mu, da med popotniki vlada svoboda, prepričanje, da je vse mogoče, da se lahko pogovarjajo o vsem in da imajo vsi pravico do svojega mnenja. Tako drugače kot v Indiji, kjer poskušajo ljudje vedno izvedeti, od kod izviraš in kakšen družbeni položaj imaš.

Indijci, ki pridigajo o ljubezni, so lažni preroki. Ki ne vedo, kaj je ljubezen. Če bi razumeli, kaj pomeni biti sočlovek, potem ne bi tako slabo ravnali z ljudmi najnižjih kast. Hipiji, popotniki, pa v nasprotju z njimi očitno živijo, kar pridigajo – o ljubezni, bratstvu, svobodi.

Postaneš lahko, kar hočeš, če si le želiš. Postaneš lahko, kar ti je namenila usoda, če se le potrudiš za to.

Če ne bo pomagal drugim, potem ne more pričakovati pomoči. Vzrok in posledica – vse je povezano.

V prihodnosti je treba preprosto nehati s takšnimi zastarelimi običaji, kot so mnogoženstvo in prisilne poroke. Ljubezni se ne da načrtovati in brzdati. Ljubezen mora biti svobodna.

Jaz in ti, oba sva slepca. Čutiva in razumeva lahko samo tisto, kar je neposredno med nama.

Če se je v življenju kaj naučil, potem je to to, da ne škodi, če se kdaj spustiš v podzemlje in potoneš na dno.

Ve, da ga vodijo čustva in da je nerazumen. Posluša svoje srce in svoj notranji občutek. Vožnja s kolesom je veliko predolga in nevarnosti številne. Tveganje za neuspeh je precej veliko. Pravzaprav je njegov podvig nemogoč. Le z zavračanjem logičnega razmisleka lahko nadaljuje svojo pot.

Vsi imajo radi uspešne ljudi. Ko živiš v domači vasi, opravljaš preprosta dela, ne zaslužiš veliko denarja in ne poznaš pomembnih ljudi, brahmani slabo ravnajo s tabo. Nenehno govorijo o obredni nečistosti. Ko pa imaš uspešno kariero in postaneš znan, potem tvoja nizka kasta očitno ni več pomembna. Takrat se ti začnejo dobrikati tudi visoke kaste. O, kakšna neiskrenost! Kakšna hinavščina!

Vsi so verjeli, da imajo drevesa in grmi in trava dušo in da lahko kvarno vplivajo na človekovo karmo, če z njimi ne ravna spoštljivo.

Pikeju se zdijo njegovi prijatelji v Evropi prijazni, toda zakaj ga nenehno svarijo pred drugimi Evropejci? Občutek, da je obkrožen z naklonjenostjo, ki ga je prinesel s potovanja, zamenjajo stres, jeza in hlad. Nauči se, da so v Evropi pomembna pravila, ne občutki, in poskuša verjeti, da so Evropejci manj človeški od drugih Zemljanov. V Evropi jih vodi strah, ne ljubezen. Če upoštevajo le pravila in določila, kako naj torej verjamejo v ljubezen? Dojame, da je Evropa trda.

Če bi se le več ljudi pustilo voditi ljubezni, potem bi vsi živeli v veliko lepšem svetu.

Njegova istovetnost nevredne osebe je nazadnje postala njegova sreča. Če ne bi imel manjvrednostnih občutkov, ne bi nikoli postal slikar. Njegova izobčenost je postala turbina, ki ga je potiskala naprej in navzdol ter ven iz njegovega predstavnega sveta.

Sonce zakriva veliko temnih oblakov. Toda nekega dne jih bo odpihnilo.

Prihajamo iz ljubezni in postanemo ljubezen – to je smisel življenja. Če ne bi poznali samih sebe, tudi ljubezni ne bi poznali.

Kot otrok se je naučil ustvarjalno razmišljati, da je lahko premagoval ovire. Mama mu je vedno pripovedovala zgodbo o vrani, ki ni mogla priti do vode v vrču, zato je vanj metala kamenček za kamenčkom, dokler se ni voda toliko dvignila, da je lahko pila iz njega in potešila svojo žejo. »Razmišljaj kot vrana.«

Evropska mesta so tako tiha, tako čista, tako prazna. V domačih mestih Indije se je včasih spraševal, od kod pridejo vsi ti ljudje in kako je mogoče, da jih je toliko na istem mestu. Tu pa se sprašuje, kam so vsi izginili. Halo! Kam ste se skrili?

Na Švedskem ima rad tišino, tišina pomirja. Toda včasih je dobrega preveč, in takrat ga je groza. Na primer na avtobusu, kjer vsi gledajo stran. Če sopotnike nagovori, mu vljudno, pogosto celo prisrčno odgovorijo. Toda noben Šved nikoli en prevzame pobude za navezovanje stika.

Ugotavlja, da je Švedska nenavadna dežela, kjer se ljudje drug drugemu zahvaljujejo za tisto, kar je samoumevno. Hkrati nenehno govorijo nesmiselne stvari, kot na primer: »Danes je pa lepo vreme.« Zakaj? Kogar to zanima, lahko nagne glavo nazaj in se ozre v nebo.

Kaj se zgodi, če vrneš milo za drago? Krvno maščevanje ohranja sovraštvo pri življenju. Maščevanje podaljšuje muke. Nikomur ne prinese ničesar.

Človek ima svobodno voljo, usoda je samo okvir, razlage in prerokbe pa napovedujejo le obrise življenjske poti. Nihče na dnu družbe ni obsojen, da bo večno ostal nedotakljiv, in nihče iz najvišje kaste ne sme računati na to, da bo vedno odločal, kdo lahko obišče tempelj in izvaja svete obrede.

Ko sem bil majhen, so me vrgli v blato, zdaj pa so me obrisali do čistega in postavili na piedestal. Če lahko nedotakljivega počastijo z doktorskim naslovom, potem človeštvo kljub vonjam in bedi napreduje.

Iz knjige O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen. Avtor: Per J. Andersson