Povzetek knjige Ob reki Piedri sem sedela in jokala, Paulo Coelho; Ljubezenska zgodba, ki razkriva veličino ljubezni in avtorja samega
V ljubezni ni pravil. Lahko poskušamo slediti priročnikom, nadzorovati svoje srce, načrtovati posebne strategije vedenja - a vse to so neumnosti. Srce je tisto, ki odloči, in le to, za kar se odloči srce, zares velja.
Morda nas ljubezen postara prej, kot je čas za to, in nam povrne mladost, ko je ta že minila. A kako naj bi se ne spominjala tistih trenutkov? Zato sem pisala, zato, da bi žalost spremenila v hrepenenje, samoto v spomine.
Želela sem ga spet videti. Želela sem ga slišati. Želela sem sesti z njim v kavarno, se spominjati časov, ko sva se igrala skupaj in mislila, da je svet prevelik, da bi ga bilo mogoče prehoditi.
Treba je tvegati. Čudež življenja lahko povsem doumemo le tedaj, ko pustimo, da se dogodi to, česar ne pričakujemo.
Trpeli bomo, preživljali težke trenutke, se srečevali z mnogimi razočaranji. A vse je minljivo in ne pušča sledov. In v prihodnosti se bomo vsega spominjali s polno vere in ponosa. Gorje tistemu, ki si ni drznil tvegati. Morda nikdar ne bo razočaran, nikdar prizadet, morda nikdar ne bo trpel, kot trpijo tisti, ki sanjajo in sledijo svojim sanjam. A ko se ozre na svoje življenje, zakaj vedno se oziramo, bo zaslišal svoje srce, ki mu bo govorilo: "Kaj si storil s čudeži, ki jih je Bog posejal po tvojih dnevih? Kaj si naredil s talenti, ki ti jih je zaupal tvoj Učitelj? Globoko v jamo si jih zakopal, kajti bal si se jih izgubiti. Glej, tukaj je tvoja zapuščina: prepričanje, da si zapravil svoje življenje."
Življenje me je naučilo, da se lahko učimo. Naučilo me je, da se lahko spremenimo. Pa četudi se zdi nemogoče.
Kadar gledamo naravnost v oči, nihče ne more lagati, nihče ne more ničesar prikriti. Vsaka ženska, če premore vsaj kanček rahločutnosti, lahko bere iz oči zaljubljenega moškega. Pa naj se ta ljubezen zdi še tako nesmiselna, naj se razodeva na še tako neobičajen in drugačen način.
Včasih se nas polasti občutek žalosti, ki ga ne moremo obvladati. Spoznamo, da je čarobni trenutek tistega dne že minil, mi pa nismo ničesar storili. Tedaj življenje skrije svojo čarobnost in umetnost.
Če se ne rojevamo vselej znova, če vselej znova ne gledamo na življenje z otroško nedolžnostjo in navdušenjem, nima več smisla živeti.
V življenju obstajajo trenutki, ko se je treba prepustiti tveganju, trenutki, ko je treba narediti nepremišljen korak.
Vem, da je ljubezen kot zajezena voda: če naredimo le majhno odprtinico, skozi katero lahko steče le tanek curek, bo voda čez čas pritisnila tako, da se porušijo vsi zidovi. In tako pride trenutek, ko nihče več ne more zaustaviti silne moči njenega toka. Če se porušijo zidovi, se ljubezen polasti vsega. Nič več ni pomembno, kaj je mogoče in kaj nemogoče, ni pomembno, ali lahko obdržimo ljubljeno osebo poleg sebe. Ljubezen je izguba nadzora.
Ljubezen je polna zvijač. Kadar se želi razkriti, pokaže le svojo luč. Prikrije pa nam sence, ki jih ta luč meče.
V življenju so stvari, za katere se je vredno boriti do konca.
Obstajajo porazi. Nihče jim ne ubeži. Zato je bolje izgubiti kakšno bitko v boju za svoje sanje, kakor pa biti poražen, ne da bi sploh vedel, za kaj se boriš.
Kadar se bojujemo za svoje sanje, nam stvarstvo vselej priskoči na pomoč. Pa naj se zde sanje še tako neumne. Zakaj naše sanje so in le mi vemo, koliko nas stane, da jih sanjamo.
Nihče ni več spregovoril. O ljubezni ni potrebno govoriti, zakaj ljubezen ima svoj lasten glas in govori sama zase.
Ljubezen je vedno nekaj novega. Ni pomembno, če ljubimo enkrat, dvakrat ali desetkrat v življenju - vsakič pred nečim, česar ne poznamo. Ljubezen nas lahko pahne v pekel ali pa ponese v nebesa. A vselej nas nekam premakne. Moramo jo sprejeti, zakaj hrana za naš obstoj je. Če se ji odrečemo, umrjemo od lakote, medtem ko zremo v prepolne veje drevesa življenja, ne da bi si upali iztegniti roko in si natrgati sadežev. Ljubezen moramo poiskati tam, kjer ljubezen bo, pa četudi to pomeni ure, dneve , tedne razočaranj in bridkosti.
Budisti so imeli prav, Hindujci so imeli prav, Indijanci so imeli prav, Muslimani so imeli prav, Judje so imeli prav. Če človek odkrito stopa po poti vere, vselej najde združitev z Bogom in zmore delati čudeže.
Čakati je težko. Pozabiti je težko. A najhujše vseh trpljenj je, kadar ne veš, kako bi se odločil.
Bog je tukaj, zdaj, poleg nas. Lahko Ga vidimo v meglicah, v prsti, v tej obleki, v teh čevljih. Njegovi angeli bedijo nad nami, ko spimo, in nam pomagajo, ko delajo. Dovolj je le pogledati okoli sebe, da najdemo Boga.
Življenje je obstajajo, še preden smo se rodili, in bo obstajalo še potem, ko zapustimo ta svet. Prav tako je z ljubeznijo. Obstajala je že prej in bo večno živela.
Iz knjige Ob reki Piedri sem sedela in jokala, Paulo Coelho
