Prav neverjetno, kako se lahko življenje v nekaj letih spremeni. Kako se lahko življenje v trenutku spremeni. In kako se človek sam spremeni ...
Facebook mi je pred nos pomolil sliko izpred štirih let, ki mi zajema ogromno simbolike. To je slika:
Nasmehnila sem se ob spominu na tisti čas. Lepo mi je bilo. Srečna sem bila. Ponosna. S kakšnim veseljem se prekladala vsak zidak nastajajoče hiše.
A če danes pogledam na tiste dni, s presenečenostjo pomislim, kako drugače sem gledala na svet.
- Takrat sem potovala po Zahodu; zdaj po Vzhodu.
- Takrat sem pisala o Ameriških milijonarjih; zdaj o Caminu.
- Takrat sem gradila hišo in zunanje; zdaj se trudim zgraditi sebe v notranjosti.
- Takrat sem imela mnogo bežnih znancev; zdaj imam le nekaj izjemnih, res izjemnih prijateljev, za katere bi storila vse.
- Takrat sem verjela, da je življenje trpljenje; zdaj verjamem, da je življenje pravljica (in da ima vsaka pravljica tudi temne plati).
- Takrat sem le redko, zelo redko obiskala rojstni kraj; zdaj sem pogosto tam in cenim svoje korenine.
- Takrat sem mislila, da lahko vse, prav vse naredim in dosežem sama; zdaj si priznam, da nekaterih stvari pač ne zmorem.
- Takrat se mi je zdelo, da sem svoje že dosegla; zdaj pa z radostjo pomislim, kaj vse me še čaka.
- Takrat sem delala produktivno od jutra do večera; zdaj se rada malo ustavim, pogledam ptičke in delam - nič.
- Takrat sem delala zaradi denarja; zdaj delam za ustvarjalnost in je denar le posledica.
- Takrat sem mislila, da točno vem, kakšno prihodnost si bom ustvarila; zdaj se ponižno poklonim pred življenjem, ker na neke stvari pač nimam neposrednega vpliva ...
- Takrat sem bila prepričana, da vse vem in znam; zdaj vem, da več kot vem, bolj vem, da nič o svetu ne vem 🙂
A če ne bi bilo levega, tudi desnega ne bi poznala. Če ne bi izkusila temnega, ne bi vedela, kaj svetlo je. Če ne bi izkusila svetlega, ne bi vedela, kaj temno je.
Dva tako različna mi svetova, a oba - moja. Ni en boljši ali slabši, oba le - sta.
Nejc Zaplotnik je tako čudovito povedal: "Težke in lepe stvari, vse se končajo, težave izginejo v pozabo, lepo pa ostane. V tem je skrivnost življenja."
Ne morem reči, da mi takrat ni bilo lepo. Tudi ne morem reči, da mi zdaj ni lepo. Ne morem reči, da ni bilo prav tako, kot sem živela takrat. Pa tudi ne morem reči, da ni prav kakor živim sedaj. A bistveno se mi zdi, da se iz dneva v dan trudim postati čim boljša oseba, ki čim več lepega prispeva v ta svet, ter se trudi vsak trenutek narediti čim lepši. Da ne obstanem na mestu, ampak stalno nekako rastem. S tako naravnanostjo nikoli ne pomislim, kar tolikokrat slišim od ljudi: "Včasih je bilo mnogo boljše." V mojem dojemanju ni teh misli.
Hiša se ni zgradila do konca. Življenje je imelo drugačne načrte zame in hvala mu, da mi je pokazalo to pot. Takrat, ob bistvenem prelomu sem zapisala: NAJBOLJ ISKRENO, NAJBOLJ ČUSTVENO >>
Lahkotno je živeti s trdnim prepričanjem, da je življenje kljub izzivom, preizkušnjam, padcem in bolečinam, vseeno izjemno lepo.
