Povzetek knjige ODKLOPI SREČO, vklopi življenje

Avtorica: Polona Kisovec

Prijetna zgodbica (spominja me na Malega Princa), v kateri se glavna junakinja pota na pot s svojim notranjim otrokom. Srečata kravo, krta, muho, klovna, postajo ... in se od vsakega nekaj naučita. Začne se z iskanjem sreče in zaključi se s tem, da se jo (skoraj) najde. 

"Neverjetno, kako velika razdalja lahko nastane med ljudmi na manj kot štirih kvadratnih metrih," pomislim, ko opazujem, kako vsi po vrsti vklapljamo telefone in izklapljamo drug drugega.

Na stotine inspiracijskih videov in knjig za osebnostno rast mi ostaja nerazumljivih: bodi zadovoljna in ceni, kar imaš, živi za ta trenutek, razmišljaj pozitivno, saj privlačiš to, kar misliš, sreča se skriva v tebi, imej se rada, dovolj si dobra … Ko bi vsaj obstajala aplikacija, ki bi mi pokazala, kako naj v svoje življenje naložim vse te modrosti in posodobim svoj sistem.

Bolj ko mi govorijo, naj bom srečna, manj mi je jasno, kako. Jasno mi je, da se smejim, ko sem vesela. Ko sem žalostna, jočem. Ko sem jezna, preklinjam. Kaj pa vmes? Kaj pa vmes, ko nisem ne žalostna, ne jezna, ne vesela? Kaj pa vmes?

Ko bi se vsaj za trenutek ustavil in veselil z nama. ʼRes, ni čudno, da je tako utrujen in siten,ʹ še enkrat potrdim svoje misli in v trebuhu me začrviči od neprijetnega občutka. Tudi jaz sem ves čas utrujena. Sem tudi tako sitna kot krt? Se tudi jaz ne znam veseliti tega, kar naredim? Saj tudi jaz neprestano hitim. Hitim in lovim čas, lovim roke, lovim všečke, lovim ljubezen, lovim srečo ...

»Hm, ampak res, zakaj znova in znova prežvekujem dogodke za nazaj in se obtožujem za stvari, ki sem jih naredila ali izrekla? Kot da bi jih z nenehno mislijo za nazaj lahko izbrisala. Kot da bi lahko kaj spremenila za nazaj. Krave prežvekujejo travo, jaz pa svoje besede, skrbi, situacije. Analiziram preteklost, brez konca in kraja, kot da me čaka nagrada za največ predelanih misli. Kaj bi bilo, če bi …? Zakaj je nekdo naredil tako, ko bi vendar moral drugače? Kaj sem narobe naredila jaz in kaj on, kaj bi morala reči drugače? …

Takrat se spomnim, kako se vsak dan obremenjujem z všečki pod svojimi objavami. O, kako me je vedno strah, da ne bi dobila vsaj enega. In ko tako vsak dan čakam na všečke, neopazno mimo mene tečejo ure, dnevi, tedni, kot tihe, neopazne sence brez pozornosti. V želji, da bi me drugi, popolni neznanci, imeli radi, se pretvarjam in preučujem filtre, s katerimi bi moja slika dobila še več všečkov, in se obremenjujem, zakaj mi sodelavka ni všečkala objave. Kako nesramno od nje!

Dejanja brez pristnosti so osvojila naša spletna srca, da v svoji slepi naivnosti in želji, da bi neskončno ugajali, pozabljamo na iskrenost do sebe in drugih. Le kdo si danes še upa biti iskren in tvegati prezir?

Vsaka stvar ima svoje nasprotje, svoj konec. Če je nebo, je zemlja. Če je svetloba, je tema. Če je veselje, je žalost. Zakaj ne more biti samo eno, za večno? Zakaj ne more biti, na primer, samo veselje? Zakaj izgubimo ljudi, ki jih imamo radi? Pogledam Mojo, ki čaka, da jo potolažim in rečem, da je nikoli ne bom zapustila: »Veš, Moja, če bi bilo vseskozi samo eno, za večno, začetek ne bi imel konca in konec ne začetka. Potem tudi vmes ne bi bilo nič … in potem ne bi bilo pravljic. Pravljice pa imaš rada, kajne?«

Zavem se, kako preprosto je vse skupaj. Tako preprosto, kot je življenje muhe enodnevnice. Muha leti, ne pozna včeraj in se ne obremenjuje z jutri. Kar drugim smrdi, muhi diši. Ne ozira se na nikogar. Vse, kar šteje, je to, da leti. Vse, kar šteje, ima danes, ne včeraj in ne jutri.

Kdo pa sploh ve, kako je videti sreča? Je sreča mlada ali je stara? A sreča nikoli ni žalostna ali osamljena? Sreče nikoli ni strah? Je sreča sploh srečna? Vmes pa je življenje, vmes, med začetkom in koncem, med problemom in rešitvijo, med željo in uresničitvijo, med hrepenenjem in ciljem. Naj traja en dan ali sto let, to je moje življenje.

Več v knjigi ODKLOPI SREČO, Polona Kisovec >>

Polona Kisovec - Rada ustvarja zgodbe in piše o stvareh, o katerih vsi razmišljamo, a o njih težko govorimo.