Ko danes gledam šolarje, kako se obremenjujejo s šolo (starši pa še bolj), se spomnim svojih šolskih dni. Vsako oceno sem jemala kot nekaj življenjsko pomembnega. Nisem imela staršev, ki bi pričakovali same petice (še sreča), sem pa pričakovala to sama od sebe. Starši so me celo silili ven, na zabave, stran od knjig, a jih nisem ubogala. Šola mi je pomenila vse! Šola mi je predstavljala edino vstopnico do sreče v življenju. Vsak dan, vsaka ocena, vsako tekmovanje. Oh groza ... Upam, da moj otrok ne bo tako "priden" (oziroma obremenjen?) ... 

Danes se pravzaprav ne spomnim več, kakšno oceno sem dobila pri kemiji in koliko točk na maturi, kar se mi je takrat zdelo življenjskega pomena. Ne spomnim se datumov bitk, imen vladarjev, niti kemijskih enačb, kar sem takrat obvladala. Ne spomnim se vsakega rezultata na državnih tekmovanjih, niti priznanj in diplom, ki sem jih neumorno zbirala. 

Se pa spomnim svoje prve pravljice, ki sem jo napisala v osnovni šoli. Spomnim se trenutkov, ko sem komu pomagala in ko so drugi pomagali meni. Spomnim se dni, ko smo se s prijatelji presmejali in takrat še mnogo preplesali. Spomnim se dobrih profesorjev, ki so nas razumeli in nam dali življenjske nauke. Spomnim se prve ljubezni, prvega poljuba in pravih prijateljev. Spomnim se naše neumnosti, ko smo na šolskem izletu kljub prepovedi poskakali v Krko (otroci, tega se ne dela!). Spomnim se, kako smo zvečer skrivoma šle v Izolo na Redbull, čeprav je trener zahteval, da že spimo in se spočijemo za tekmo (otroci, tudi tega se ne dela!). Spomnim se, kako smo skrivoma hodili na točen sladoled k Devu in kako nas je pri tem zasačil profesor Damjan. Spomnim se tudi, da nas ni nikoli zatožil, nasprotno, celo ponudil prevoz. 

A to pomeni, da je v šoli bilo naporno, izven šole pa vse lepo? Ali to pomeni, da je čas šole naporen, kasneje pa vse preprosto in uspešno? Ah, kje! Več kot uspehov je neuspehov, še danes, a o njih počasi nehaš govoriti. Kar pozabiš. Pomembno je, kaj ti na tej poti ostane. In to so trenutki, ko si upaš živeti polno življenje – včasih divje, drugič umirjeno, včasih kup pretresov, drugič uživancija na Maldivih, enkrat se jočeš, drugič slaviš uspehe …, a vedno z nasmehom in ponosom veš, da si šel svojo pot.

Pa četudi je to skok v Krko (kljub ukorom je bilo res noro zabavno!). Pa tudi kakšen cvek mora pasti, je večkrat poudarjal moj oče, da vsaj veš, kako to izgleda. 🙂

zate velike resnice malih dozivetij petra skarja