Potovanje po Omanu. Hm, kje naj začnem, če niti ne vem, kje je konec ... Dnevno se predajam lepim mislim na to deželo, tako da niti ni občutka, kot da sem že prišla nazaj v mrzlo Slovenijo. Tudi ohranjeni stiki s tamkajšnjimi domačini mi podpihujejo namero, da se kaj kmalu spet vrnem tja, v Oman, v okolje, ki mi je ustvarilo enega najlepših, če ne kar najlepše potovanje.
O čem pisati, ko je preveč lepega, da bi lahko povzela le izbrane lepote. Lahko bi napisala ves roman o izjemno prijaznih domačinih. Lahko bi posneli film o naših prikupnih in zabavnih doživetjih, ali pa slikanico lepih pokrajin Omana. A preskop je moj izbor besed, da bi lahko ubesedila vsa čutenja in doživetja, zato prepuščam malo domišljije vam, da vas nekoč popelje v to državo na jugu Arabskega polotoka, kjer si boste sami ustvarili lastno sliko tistega okolja.
Lahko podam le nekaj informacij, kakšno lepo misel ali zanimivo sliko.
Foto: Matjaž Intihar, e-fotografija.si
Sicer nepoboljšljiva samotarka backpackerskih potovanj sem tokrat prvič stopila izven svojih meja poznanega in potovala - s skupino. Začetni strah, kako bo to izgledalo, se je preokviril v enega najboljših potovanj prav zaradi čudovite skupine in vodje Matjaža Intiharja (več o njegovih potovanjih na www.efotografija.si). Sicer je šlo za FOTOpotep (mene pa prav nič ne zanima vsa ta tehnika fotografiranja), a me to niti ni tako motilo. Ko so se ostali tudi po več ur učili fotografiranja, sem jaz malo šetala po gorah Jabela, meditirala v kotičkih oaz, se predajala rdečici prvih sončnih žarkov na vrhu sipin in tako imela svoj mir. Idealna kombinacija družbe in miru.
No, sicer so ti fotografi prava terna potovanj - končno imam kar nekaj lepih slik s potovanja! Nekaj, kar ponavadi pogrešam šele po kakšnem mesecu dni po potovanju, saj tam kar nekako pozabljam v roke vzeti svoj mali telefonček in ovekovečiti trenutke, v katerih uživam na drugem koncu sveta.
Preskočila sem ogled glavnega mesta Muškata (pa vendar ga po nekem srečnem naključju spoznala s strani prijetnega domačina, ki mi ga je razkazal prav zadnji dan pred odhodom). Že na letališču me je sicer presenetila izjemna urejenost, blišč, veličina stavb in infrastrukture! Svoja skrita pričakovanja, da bom videla nek revni nerazvit jug arabije sem kar hitro pogoltnila v cmoku sodb o Omanu.
Od vsega me je največkrat pustila brez besed neskončna ustrežljivost in prijaznost domačinov. Policisti so se ustavili poleg nas, se lepo predstavili, poklepetali in povprašali ali smo v redu, ali kaj potrebujemo. Nič, hvala. Pozdrav in so šli dalje. Spet drugič sem šetala ob robu ceste in iskala trenutek, da skočim preko, ko so lepo ustavili avtomobil, mi z roko nakazali, naj mirno prečim, medtem ko me oni čuvajo ... Lepo, res lepo. To, da so se domačini radi slikali z nami, se z veseljem pogovarjali in povabili k sebi na čaj, kavo in obvezno tiste sladke dateljne, smo doživeli skoraj vsak dan.
Je bila pa fora, ko smo se naša celotna skupina obleki v njihove obleke, da bomo izgledali kot domačini. Seveda so nas "zavohali" že na kilometer daleč, da nismo "njihovi", a na splošno zalo pozdravljali, se smejali, hvalili naše obleke in se slikali celo oni bolj z nami kot mi z njimi.
Spanje v šotoru je bilo poglavje zase. Zasluži si svoj prispevek, esenco katerega sem skušala zajeti tukaj: Moja razvajenost in utrinki >> Če še niste spali na toplih puščavskih tleh v tišini, v kateri skoraj slišiš utrinke, ki švigajo po nebu, potem si zabeležite to v svoj seznam must-do. Je vredno. Je posebno. Je magično. Pogovori ob tabornem ognju in kuhanje večerje tako v naravi, je še dodatna eksotična začimba prijetnosti vsega.
Oman je še lepo "nedolžen" glede turizma. Ne vem, koliko časa bo to še ostalo, a zagotovo je zdaj pravi čas, da se ga obišče, preden se pretirano razvije v turistično atrakcijo. Domačini še nimajo tiste vsiljive izkoriščevalske žilice, ki se ponavadi razvije v ljudeh, kjer se že vijejo trume turistov. Zdaj nas še vedno sprejemajo z iskreno hvaležnostjo, da smo pri njih, se zanimajo za vsakogar, predvsem pa potrudijo, da je naša izkušnja v njihovi deželi pozitivna. Ne vem, katere besede naj še uporabim, da bi znala orisati to prijaznost domačinov ...
Kot zanimivost iz enega od pogovorov z domačini - ko se poročijo, jim sultan podari zemljo, na kateri lahko zgradijo svojo hišo, svoj dom. Pripada vsakomur. Pogoj je, da sta oba domačina, Omanca. Pa tudi davkov ne plačujejo. Država (torej sultan) ima dovolj bogastva že z nafto in plinom, to le lepo porazdeli med domačine, da precej dobro vsi živijo. Kar edino ne velja za tujce, prišleke, kar jih je kar veliko (Indijci, Pakistanci ...).
Še ena zanimivost - pri njih nimajo navade, da bi se fant in punca spoznavala. Ko se dva najdeta, se preprosto in hitro poročita. Spoznavata se potem, v zakonu. Zato se načeloma dokaj mladi poročajo, je pa hkrati tudi dosti ločitev. En takih ločenih je komentiral: "To je v vaši kulturi bolje. Moraš se nekaj časa spoznavati, da se odločiš, če bi se s to osebo poročil ali ne. Pri nas te navade preprosto ni. Ni spoznavanj in zmenkovanj. Če ti je ena všeč, se z njo poroči, potem lahko z njo hodiš naokoli in se spoznaval."
No, na drugi strani, kot nam je vsem poznano, lahko imajo več žena. Vendar ob tem zelo strog režim - družbeno sramotno je, da ne bi enako tretiral vsako izmed njih. Če eni kupi ogrlico, mora prav v taki vrednosti tudi drugi. Če danes prespi pri eni, mora jutri pri drugi. No, še jaz sem dobila "I will marry you" (poročil te bom) od lepotca temnih oči in čudovitega nasmeha. Oh jaz srečnica bi bila šele tretja žena. V Omanu imajo lahko največ štiri žena, se pa s tem tudi pokaže socialni položaj moškega - ima jih lahko le toliko, za kolikor lahko poskrbi in preživi. Vendar, da ne boste mislili, da so ženske kakšne tihe in ponižne pupike brez glasu - hudo dobro imajo moške pod kontrolo, so take prave šefice! 🙂 Kako smo se nasmejali, ko je ves živčen poskočil pokonci, ker ga je klicala žena, da mora takoj priti na kosilo. 🙂
Narava je raznolika. Od bele puščave do rdečkastih sipin, od zelenih oaz in čudovitih voda, do rajskih plaž. Naj slike povedo več.
Izmed vsega bi najbolj izpostavila čudovito skupino, s katero smo potovali. Prav oni so mi ustvarili to nepozabno potovanje. Toliko smeha, zgodbic in prigod, debat in iskanja "top treh doživetij dneva" ne bi mogla doživeti sama. Verjetno se bomo še čez leta smejali ob besedah "jebeni jabel", "maši miškule", "Branko", "čak čak", "boš sanjala črne učke", "samo da je pameten" ... in še marsikaj. Res hvala vsakemu posebej.
Če koga zanimajo fotopotepi, zelo priporočam, da se obrnete na Matjaža Intiharja (8. do 21. novembra 2019 gre z novo skupino ponovno v Oman. Več informacij na tej povezavi >>). Kaj pa veste, morda se na katerem izmed potovanj še srečamo ... 🙂
5ra, še zasanjana od Omana
