Gradil sem kariero, se vzpenjal po družbeni lestvici in zasedal visoke položaje. Dokler nisem nekega dne, v eni noči to izgubil. Vse.
Ostala mi je gora.
Gradil sem stanovanje, kasneje že hišo. Prišel je požar, ki je pustil le tisto, kar je kasneje vzela gospodarska kriza. Izgubil sem vse.
Ostala mi je gora.
Zaljubil sem se. Hitro in intenzivno. Bil tako močno v oblakih kot za tem globoko na dnu. Odšla je in vzela še tisto, kar sem imel – srce.
Ostala mi je gora.
Leta so se obračala. Številka se večala. Staršem se je letnica ustavila. Prav tako nekaterim prijateljem. Kot utrinki na nebu so en za drugim odhajali.
Ostala mi je gora.
Le še bledi spomini mi povedo, kam vse je šlo to življenje. Le kje je tako pospešilo, kam vse zavilo? Ostajajo le stkani spomini, ki z vsakim krogom Zemlje dobijo novo plast bledice. Zapisujem jih v knjigo, da jih ohranjam žive. A tudi knjiga se bo enkrat zaključila.
A gora bo ostala.
P.s.: Še dodatek aprila 2020: "Prišel bo virus, omejitve in karantena. A gora bo počakala. 🙂 )
