Povzetek knjige Otroci z vlaka, avtorica Viola Ardone
Včasih te bolj ljubi tisti, ki te pusti oditi, kot tisti, ki te zadrži.
(Za to knjigo je težko napisati povzetek, kakršnega ponavadi pišem, ker je zapisana v zgodbi. Po koncu druge svetovne vojne je mnogo otrok iz socialno ogroženega juga Italije šlo na sever, kjer so jih pod svoje okrilje vzele bogatejše družine. Racionalno gledano je to za njih odlična priložnost, ki je ne bi nihče zavrnil, vendar - otroci si želijo biti ob pravi mamici, želijo biti pri svojih prijateljih, obenem začutijo priložnosti severa, želijo si boljšega življenja, kot so ga bili vajeni pri stalno lačnih starših ... Ta knjiga je zgodba teh otrok. Spodaj sem zapisala nekaj meni zanimivih zapisov iz knjige.)
Jaz nisem imel še nikoli svojih čevljev, vedno nosim čevlje od drugih in me vedno tiščijo.
Organizirale so posebne vlake, ki bodo odpeljali otroke tja gor. Moja mama je oklevala ... Na koncu je rekla: "Če bi imela izbiro, ne bi bila tu. Tale otrok je edini, ki ga imam, poskrbite za to, kar morate storiti." Luigi je bil moj starejši brat, in če se ne bi po neumnem še kot majhen nalezel bronhialne astme, bi imel zdaj tri leta več od kot jaz. Ko sem se rodil, sem bil že edinec.
Očeta nisem poznal. Odšel je v Ameriko, da bi obogatel, je rekla mama. "Se bo vrnil?" sem jo nekoč vprašal. "Prej ali slej," mi je odgovorila. Ničesar mi ni pustil, samo ime. Tudi to je nekaj.
Ljudje vedno veliko govorijo, potem pa takoj pozabijo, razen moje mame, ki malo govori in nikoli ne pozabi ničesar.
Lakota je hudobna, požvižga se na lepo vedenje in celo na čustva.
Neka svetlolasa punčka, ki je do zdaj gnjavila mamo, ker je hotela na vlak, si je premislila in joka, da noče več oditi. Neki fantek, malo večji od mene, ji je prišel samo pospremit brata, pravi, da je krivično, ker mora ostati doma, medtem ko se brat odhaja zabavat, in tudi joka. Zaušnice in krci letijo z vseh strani, a ne pomaga, jokanje ne neha in mami ne vesta več, h kateremu svetniku naj se obrneta.
Usedem se na leseni sedež, naslonim glavo na lisasto pregrado vagona in zaščemijo me oči: od smrada po zaprtem, od lesenega sedeža, od umazane šipe in od misli na mamo.
Blažen on, da lahko spi. Bolje hude sanje kot budna mora.
Učiteljica drugim pove, da sem eden izmed otrok z vlaka in da me morajo sprejeti in poskrbeti, da se bom počutim kot pri sebi doma. Pri sebi doma nisem imel ničesar, pomislim. Zato bo bolje, da me sprejmejo kot pri njih doma.
Oče v novi družini na severu popravlja inštrumente. Zdi se mi, kot da sem tudi sam razglašen inštrument in da bo obnovil tudi mene, preden me bo poslal nazaj tja, od koder sem prišel.
Dež je potreben za rastline. Stvari so včasih videti slabe, a so dobre.
Ko sem prišel nazaj na jug, sem mami pripovedoval o hiši, o jedeh, o šoli, toda ona me ne posluša. Kot takrat, ko človek nekaj sanja in drugo jutro pripoveduje o tem, pa sanje nikogar ne zanimajo. Ampak to niso bile sanje. Imam kovček, poln stvari, ki so mi jih podarili, Alcidejevo violino v škatli, obleke in nove čevlje. Vse to je resnično.
Prešine me, da sanje niso bile prejšnje življenje, ampak ta trenutek, in če bom odprl oči, se bom zbudil in se spet znašel v svoji postelji v hiši staršev na severu, kjer svetloba riše črte na rjuho; tisto je resničnost.
Mama me ne mara več. Najprej me je poslala tja gor, zdaj pa mi to zameri. Rad bi se vrnil tja, kjer mislijo name in me božajo. "Fante, tvoja mama ni nikoli poznala božanja in ti ga zato ne zna dati. Toliko let je skrbela zate. Zdaj si velik in moraš ti pomagati njej. Življenje nam je vzelo toliko stvari ..."
Vsakokrat, ko sem odprl pismo, se je zdel njihov glas še bolj oddaljen. Pisala je, ker je morala pisati, vendar ji ni bilo več mar za nas. V trebuhu sem začutil žalost, zato sem nazadnje nehal, rekel sem, da me bolijo oči, če preveč berem, in mogoče je bilo celo malo res.
Prijatelji na jugu so naju najprej še spraševali: "Kje sta bila? Kakšen jezik govorijo tam, kam jedo, je mraz?" Sčasoma pa so naju, potem ko so naju videli prihajati, začeli zafrkavati: "Glej ju, severnjaka," zato sva si spomine pripovedovala samo med sabo, ko sva hodila proti postaji.
Potem moja mama naredi nekaj, česar ni še nikoli, še bolj se mi približa in me z obema rokama stisne k sebi. Njen vonj čutim na obrazu, v nosu, v očeh. Topel je, pretopel in preveč sladek. Zaprem oči in zadržim dih. "Zbuditi se moraš iz svojih sanj, Ameri, tvoje življenje je tukaj. Ves dan se potikaš naokoli kot zmeden, v mislih si ves čas drugje, iz oči ti gleda strah. Dovolj je, bi rad tudi ti zbolel?" Strmo me pogleda v oči: "Da sem te odrezala od stikov z družino s severa, sem storila v tvoje dobro." Izvijem se ji iz objema in vstanem. Kaj ve ona, kaj je v moje dobro? Nihče ne ve. In kaj, če bi bilo v moje dobro, da bi ostal tam gori na severu in se ne bi več vrnil na jug? In če sploh ne bi odpotoval in bi ostal tu, doma? In če bi bilo v moje dobro, da bi se učil glasbe in igral v gledališču? Rad bi ti povedal vse to, ampak edino, kar mi pade na pamet, je moja violina z mojim imenom na škatli, ki ju ne bom imel nikoli več. "Lažnivka si ..." Še preden končam stavek, prileti tako močna klofuta, da mi stisne jezik med zobe in od bolečine ne morem več govoriti.
Če bi bila pravica na tem svetu, bi otroke dobivali tisti, ki si jih lahko privoščijo.
Pred vrati tvojega doma, mama, začutim, da imam srce v grlu in ledene roke. Ni le ganjenost, da sem po toliko letih spet tu, ali žalost, ker vem, da si v tisti sobi, položena na posteljo, ki je bila najina, z razpuščenimi, skoraj popolnoma črnimi lasmi. Strah je. Strah pred umazanijo, pred revščino, pred pomanjkanjem; strah, da sem slepar, nekdo, ki je živel življenje, ki ni bilo njegovo, ki je prevzel priimek, ki mu ne pripada. Z leti se je strah ugnezdil v nekem oddaljenem kotičku možganov, a ni izginil. Ostal je na preži kot zdajle, pred temi zaprtimi vrati.
Neki otrok priteče za žogo, da bi jo ujel, pokažem mu, kam se je skrila. Otrok počepne, da bi jo izvlekel. Na sebi ima kavbojke, strgane na kolenih, en odvezan čevelj in zbledelo majico. Z žogo v rokah se mi nasmehne in steče naprej. Zdi se srečen. Morda sem bil srečen tudi jaz, vendar pred davnim časom.
Utrujen sem, odhaja me nekakšna davna utrujenost, kot bi se v mesto vrnil peš. Kot bi jih vsa čutil na ramah, vsa ta leta od dne, ko sem pobegnil z vlakom. Slečem suknjič, zaviham rokave na srajci in potegnem violino iz škatle. Stopim na mali balkon in se zagledam v morje, sinjo črto, zarisano kot meja na eni strani mesta. Zaliv je kot objem, ki se tako nežno krivi, da mi postane žal, da te tudi sam nisem nikoli znal objeti, mama. Od tistega večera, ko sem te ozmerjal z lažnivko in stekel na postajo, se mi zdi vse skupaj kot nesporazum, kot obojestranska izdaja.
Mama, ostal sem ti samo jaz, ampak jaz sem bil plevel. Čez nekaj dni je prišlo tvoje pismo, nisem mogel razbrati, ali si jezna ali ne. Pisala si samo, da če me hočejo obdržati, v redu, drugače se moram nemudoma vrniti dol. Ostal sem tam.
Smrt je goljufiva in objestna, vsemogočna, ljudi izbeza iz njihovih navad, iz njihovih malih prpričanj in njihovih pregreh. Vsak izpolnjuje svojo strategijo, da bi ušel smrti, a se moti. Moti se, kdor zbeži v drugo mesto iskat drugačno usodo. Moti se, ko misli, da ga bo glasba zadržala na varnem. Pribežališča ni. Smrt kljub vsemu pride ponje in morda sem tudi jaz prišel sem umret - od strahu, od vročine in od otožnosti.
Nikoli ne potujem z vlakom, ker me s svojim nenehnim, izčrpavajočim ropotom kolesnic, kot jezik, ki nenehno drza v bolečo točko, spominja na bežečega otroka.
"Mi smo otroci z juga. Solidarnost in ljubezen dokazujeta, da ni ne severa in ne juga, samo Italija." Kako zastarele besede, pomislim, kako preživeti in nemodni upi.
Nekoč je bilo lažje. Bila je ena stranka, bili so strankarski tovariši in tovarišice. Danes ni ničesar več, kdor hoče narediti kaj dobrega, mora to storiti sam, na svojo roko. Nekoč smo imeli sekcijo, ki je četrt za četrtjo organizirala akcije za otroke, tako smo jih spravili s ceste. Zdaj to počno le še duhovniki ... ki, ne rečem, da ne, ne škodijo, nasprotno, pogosto delajo celo dobro. Ampak to ni politična stvar, ne vem, ali sem dovolj jasna, to je miloščina. To je nekaj drugega. "Zgodovina gre naprej, stvari se spreminjajo." Zgodovina gre naprej, toda nekatere stvari bi morale ostati. Naprimer naša ideja o solidarnosti.
Vredno je poskusiti, pa čeprav ni vse čisto tako, kot bi radi, kot bi bilo prav. Vse, kar se lahko naredi, je treba narediti.
Pri sedmih letih so me dali na vlak. Na eni strani je bila moja mati in na drugi vse tisto, kar sem si želel: družina, dom, sobica samo zame, topla hrana, violina. Mož, ki mi je bil pripravljen dati svoj priimek. Res je, pomagali so mi, a občutil sem tudi veliko sramu. Dobrodošlica, solidarnost, kot praviš ti, imata tudi grenak priokus za obe strani, za tiste, ki dajejo, in tiste, ki prejemajo. Zato je tako težko. Sanjal sem, da bi bil takšen kot drugi. Hotel sem, da bi pozabili, od kod sem prišel in iz kakšnega razloga. Dosti sem dobil, toda ceno sem plačal v celoti, marsičemu sem se odpovedal. Samo pomisli, da svoje zgodbe nisem nikoli nikomur povedal.
Morda bom vedno zgolj to: nekdo, ki je odšel.
Še vedno me je strah preteklosti, a jo vseeno iščem.
Pred menoj je še veliko časa, a se mi ne mudi, najdaljše potovanje sem že opravil: v nasprotni smeri sem moral prevoziti vso pot do tebe, mama.
Iz knjige OTROCI Z VLAKA, Viola Ardone