Milena Matko
Kopiram iz knjige:
"Knjiga, ki me je presenetila. Mene, njeno avtorico – ker je prišla nenadoma, me privedla do tega, da ponižno pokleknila pred veličino svojega sem Srca.
Me Dolenjska je rodila, dala dom, veličino upanja. Po izobrazbi magistrica sem ekonomije; dolga leta bila zaposlena v uspešnem podjetju sem. A pred leti začutila, da čas za spremembo je, globok vpogled v prostranosti duše svoje. Da me dobra služba, potovanja, obleke nove … več ne zadovoljujejo. Da mora človek biti še nekaj več od tega, kot zgolj telo, v katerem možgani domujejo, pa še z njimi tako in tako naj ne razmišljamo. Zato pričela sem raziskovati se: kdo sem, kaj hočem in kam grem, pospravljati bolečino preteklosti, se ovijati v tančice vseprisotne večnosti.
Tako so pred letom dni roke moje iz vrelca neobrzdanega ženskega vulkana strasti pričele pisati zgodbe ljubezni, moči. Sedaj so tu, ljubeče razprostrte, lepe v svoji popolnosti, zbrane v knjigo, ki odpira Srca ljudi, na oltar postavi Človeka samega.
Knjiga, v kateri besede nežno pojejo, drugič spet globoko v rano dregnejo, davno že pozabljeno. Knjiga, v kateri čustva žarijo, nas povezujejo, mogočno povzdignejo našo prelepo Slovenijo in čutno slovenščino. Knjiga, ki poje hvalnico naravi materi. Knjiga, v kateri skozi trnje in radost vsakdanjosti duša zori, da na koncu svobodno v objem ljubezni poleti, v razkošje zemeljskega bivanja. Knjiga, v kateri mesto svoje našlo 313 kratkih je zgodb in 48 dehtečih fotografij utrinkov narave.
Da, 313 zgodb, za 6 dni v tednu, skozi vse leto. Valujoči ples pomladi, poletja, jeseni, zime. Od male punčke, globoko ranjene, do zrele ženske, polne čarobnosti angelske. Kot žitno zrno, ki ga posejemo v kipeče grudi matere Zemlje, da vzkali, bogato obrodi.
Pripovedi. Drugačne. Napolnjene z nebesno modrino, čutno globino. Strastjo in romantiko. Drznostjo. Ovite v ogrinjalo božanskega nektarja.
Naj govorijo. Tiho šepetajo. Ljubeče dajejo. Čutno objemajo. Bogato obdarujejo. Pogumno odstirajo tančice resnice. Veličastno izmojstrijo. Nežno bodrijo. Strastno plešejo. Dehteče cvetijo. Omamno ljubijo.
Zato so tu, ljubko razgaljene do zadnjih por obstajanja. Bogato obrobljene z dišečo čipko doživljanja. Besede ljubezni, blagoslov pogumnim korakom hoje Po poti mojega Srca. Naj sporočajo: »Rada vas imam.«
V nadaljevanju štiri zgodbe iz knjige so, tako malo za pokušino.
Človek moj – za droben trenutek vsaj postoj. Si deni roko na srce, poglobi vase se.
Kdo si? Se še spomniš me, kdaj vprašaš se, kdo te ustvaril je? Kdo ti noč za nočjo poje uspavanko, ti nežno šepeta na uho? Kdo na nebu izriše mavrico, prižiga zvezde, luno, da ti svetijo? Kdo te varuje, uči ljubiti se? Sploh zavedaš se, kako dragoceno je tvoje bivanje? Koliko talentov in darov v tebi je? Sploh še čutiš me, veš, kako mi je ime? Kako zelo ljubim te?
Dal sem ti vse: ogenj, vodo, zemljo, zrak; dušo, pamet in telo. Dal sem ti planete, ptice, ribe, reke in morje. Dal sem ti polja, gozdove, travnike, čudovite rožice, ravnino in gore. Naučil sem živeti te, misliti z lastno glavo, ustvarjati z ljubeznijo.
Sploh kdaj pomisliš na to, mi rečeš hvala za vse to? Kje je tvoja čast, kje dostojanstvo, pa ponos, veličina, radost, ples? Kam izginil je tvoj smeh, zakaj ni več iskric v očeh? Kam hitiš, pred čim bežiš? Čemu sramuješ se, izgubljaš upanje?
Govoriš laži, zaničuješ vse, kar sem položil ti v srce?
Ljubi se, Človek moj, ljubi svoj obstoj. Bodi spet Otrok moj, bodi vsaj nocoj. Ker jaz še vedno ljubim te, čakam noč in dan na te. Odpri mi svoje srce, potoči solzo ali dve.
Ti si meni vse – naj objamem te.
Slovenija. Moj rodni dom. Srce Zemlje. Dežela ljubečih Src, miru v očeh. Pokrajina, poseljena z ljudmi, ki nosimo v sebi zavedanje skrivnosti zlate Atlantide in drugih, nekoč naprednih civilizacij. Kraj, kjer smo se zbrale izredno razvite duše z neverjetno količino duhovne modrosti, veličine in moči. Pridni, pošteni in delovni ljudje. Zgolj slučaj?
Zagotovo ne. Toda ali se v polnosti zavedamo slednjega, se dovolj cenimo in spoštujemo?
Toliko naravnih lepot imamo, da ti srce zaigra. Ena sama čarobnost narave. Podzemne jame, polne mističnih skrivnosti, kapnikov, še ne raziskanih rovov. Veličastni Triglav, ki ponosno kraljuje daleč nad vršaci. Bled, ki v svoji zapeljivosti vabi na otoček, da uresničimo sanje ob zvonu želja. Bohinj s Savico, pa Logarska dolina in mogočnost slapa Rinka. Trenta in »krasna, bistra, hči planin«. Sanjava Krka in bele breze, ravnine Prekmurja in valovanje morja, ki se prši ob skalah romantičnega Pirana. Kras, poln kamenja in burje, ki kuštra lase ter prinaša vonj po pršutu, teranu. Nešteto malih gričev, cerkva, neokrnjenih gozdov, polj, travnikov, vinogradov ... Starodavna mesta. Gradovi.
Kulinarika, da si oblizneš prste. Zasanjanost ob vinskih presežkih. Neverjetni talenti, vrhunski športniki, umetniki, arhitekti, svetovno cenjeni izumitelji … In še in še …
Smo torej res majhni? Še vedno »hlapci«? Ali kdaj preberemo Vodnikovo Dramilo? Zares razumemo sporočila Prešerna in veličastne Zdravljice?
Kaj pa naša zgodovina, preteklost in s tem osnova za narodno zavest? Kdo se boji odpreti zapečatene oddelke v NUK-u ali v celoti objaviti Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske?
Smo potomci Slovenetov (Venetov), ki so ustvarili in razširili prvo pomembno evropsko kulturo in svoj jezik posredovali vsem slovansko govorečim narodom, zase pa obdržali izvorno ime Sloven(e)ci ali »smo padli z neba tam nekje v 6. stol. po Kristusu«? Zakaj zares ne analiziramo kosti iz Ajdovske jame pri Krškem ali si drznemo priznati, da je znameniti Ötzi, leta 1991 najden na tirolskem ledeniku, Slovenec? Ali vemo, da je npr. slovensko ustoličevanje knezov tako prevzelo Tomaža Jeffersona, da ga je imel pred očmi pri sestavljanju in objavi besedila za proglas neodvisnosti ZDA daljnega leta 1776?
Kaj pa npr. dejstvo, da ima sanskrtski jezik izredne podobnosti s slovenščino, kakor pričajo najstarejše zbirke besedil na svetu s slovenskim naslovom Vede?
Dragi Slovenci, postanimo prepoznavni, prebudimo v sebi vso neizmerno lepoto, svetlobo in jo ponesimo po celotni Zemlji. Stopimo skupaj, podajmo si roke, prepletimo prste in iz vsega srca in dna duše zapojmo državno himno velikega Slovenca. Povežimo duhovnost z materijo, odkrijmo svojo inteligenco. Prebudimo svoj narodni ponos, osvobodimo se spon preteklosti. En sam narod smo, en sam jezik govorimo. Dovolimo si biti to, kar smo. Močni smo, zmoremo in znamo!
Osti jarej! (»Ostani zdrav, mlad!«)
Romantika. Zapeljivost ljubezni in užitka. Omamna sladkobnost dotika, erotičnega stika s kraljico srca. S čipko obrobljena svilena srajčka, ki boža golo telo. Rahlo oprijeta, da se bradavički napeti, mehke linije telesa opazijo. V ozadju izbrana glasba mojstrov klasike tiho igra. V ustih okus po zrelih jagodah, dokler se ustnice ne zlepijo, čutno dotaknejo. Močne moške roke, ki me, kot bi lahko peresce bila, v naročju ponesejo.
Kad. Vroča kopel. Peneča, posuta s cvetnimi lističi vrtnice. Žgoč jezik na vratu in spuščeni naramnici. Zakrito bleščanje dišečih svečk. Božajoči roki dramita elektriko, neme krike slasti. Kozarec ohlajene penine. Naslada sladkega muškata in čokolade. Rahli stoki sunkovite omame. Ognjeni zublji pričakujočega hrepenenja oblizujejo telo. Živo rdeče, kot češnje nabrekle, sočne ustnice dahnejo: »Ljubim te. Vzemi …« Zamolkel glas se izgubi, zaprte oči. Srajčka pade na tla. Voda se peni, dviga, valovi. Telo drgeta v brbotajočem ognjemetu vzburjenosti. Pričakovan, tako zaželen, slasten vstop v telo.
Kotaleči valovi poželenja potešenosti. Razcvetela vrtnica diši po ženski, izpolnjenosti v oktavah radosti. Divje razbijanje srca, sreča dihanja.
Na nebu sij lune in hipen utrinek zvezde srčnosti ...
Narobe svet.
So mi dejali, da resnica boli – a mene skelijo laži.
So me učili, da Bog le v cerkvi živi – a jaz ga čutim v srcu ljubečih ljudi.
So mi rekli, da denar pokvari ljudi – a mene v duši boli, če ga ni.
So mi povedali, da ni »dobrih« ljudi – a me popolna tujka sredi ničesar s potico, sokom,toplo besedo razveseli.
So me hoteli prepričati, da angelov ni – a se niso zazrli globoko v moje oči.
So mi razlagali, da ljubezen ne živi – a v mojem srcu vsak dan večji plamen gori.
Sem jih slišala razpravljati, da ni več poštenih ljudi, da vsi samo še lažejo, kradejo, se za nečim grebejo – a vsak dan srečam kup novih ljudi, ki dajo sebe v celoti v to, da bi rešili našo Zemljo, lepo Slovenijo, da bi nam vsem bilo v življenju lepo.
Sem videla zapisano, da 2012 bo konec sveta – a jaz zaznavam čarobno rojstvo novega zavedanja.
Sem prebrala, da je življenje težko – a jaz se imam v duši iz dneva v dan bolj lepo.
So me opozarjali, da preveč govorim, da v današnjih časih ni dobro razmišljati z lastno glavo – a mi niso znali povedati, kdo oni sploh so.
So ponavljali, da je v življenju treba trdo delati, garati, se do konca izčrpati, če hočeš postati Nekdo – a niso razumeli, da nisem kar tam nek vsakdo.
So mi zabičali, da se moram skrivati, se nikdar javno izpostaviti – a kaj, ko sem rojena zato, da sem z javnostjo.
So me zmerjali, da imam grdo telo – a jaz čutim, da je v resnici lepo.
So me silili delovati »po moško« – a v sebi nosim čudovito žensko.
So se pritoževali, da se danes še mačke zastonj ne praskajo – a kako to, da dobijo pomoč, podporo, toplino, dragoceno darilo od ljudi, ki me niso še nikdar v živo srečali?
So godrnjali, da danes vsi samo nekam hitijo – a se mi nekateri v neskončnost posvetijo.
So jamrali, da je danes vse tako drago – a pozabljajo, da nas nasmehi, topli objemi … prav nič ne stanejo.
So negodovali, da zastonj delajo, da jih ne plačajo – a vem, da tedensko na tisoče EUR zaslužijo.
So me zapustili z obrazložitvijo, da nisem dovolj dobra za njihov nivo – a sem z vrhunskostjo.
So se zgražali, da le kako se lahko smejim, medtem ko oni jočejo – a me ne slišijo, ko rečem, da lahko sami izbirajo.
…
V nedogled bi lahko naštevala, zakaj se nisem sprejemala, zakaj sem mislila, da z dušo mojo se nikdar ne bo izšlo - a le do trenutka, ko sem dokončno sprejela resnico srca, da sem lepota Boga. In tako naj bo …
Objemam z vso globino vas ženskega Srca, angelskega sveta,
Milena Matko
