petra skarja odbojkaSkoraj vse moje otroštvo in mladostništvo je bilo močno prežeto z odbojko. Iz meni dokaj dolgočasne vsakdanjosti guljenja šolskih klopi, sem pravo strast življenja začutila šele v tem športu. Tista težnja po popolnem gibu, treningi in trud, ki se poplača ob dobro odigrani tekmi, ekipni duh in paleta neštetih močnih čustev tako ob zmagah kot ob porazih ... Tako intenzivna čutenja nisem doživljanja prav nikjer, še v prvih najstniških ljubeznih ne.  Vse to mi je dajalo pravi smisel življenja tudi v letih, ko mi je bilo že kar po najstniškem pravilu - vse brezveze

Ob koncu osnovne šole sem trčila na prvo veliko oviro, ki bi mi lahko odvzela ta najlepši del življenja. "A misliš ti še kaj zrasti?" me je vprašal selektor, ki me je spremljal že nekaj let in še bolj kot jaz verjel, da bom nekoč prišla krepko na desno stran odstopanja po Gaussovi krivulji kvalitete odbojkaric. Če mislim še kaj zrasti ... Če je vprašanje ali si želim, seveda. Če je vprašanje ali razmišljam o tem, seveda, vsak dan, sploh kadar me po višini sotekmovalk postavijo še za eno mesto nižje. Če je vprašanje ali kaj delam na tem, ja, pojem tone čokolina (v tistih časih je veljalo, da boš zrastel, če poješ veliko tega - mladina, ne verjemite jim, ne deluje, preverjeno). Še ob vsakem rojstnem dnevu sem ob upihu svečke na torti vrgla tja gor eno samo željo - da bi bila velika (saj ne, da bi zares verjela, da to deluje, a škoditi ne more).

A verjetno je bilo za tem njegovim vprašanjem bolj nežno podana realnost: "Punca, žal, določene stvari ti naravno niso dane. Če si še tako pridna, ne moreš biti vrhunska odbojkarica s samo 170 cm višine." A se nisem dala! Preprosto si nisem predstavljala življenja brez tega športa oziroma brez teh občutkov, ki mi jih ta šport daje. Postavili so me na mesto libera - to je tisti mali v drugi barvi dresa, ki zadaj sprejema in lovi žoge. Nekaj let sem se pošteno namučila, da sem se natrenirala za to pozicijo, ki je pravo nasprotje mojega prejšnjega mesta napadalke, a evo - kjer je volja, tam je pot. Vedno.

No, skoraj vedno. In ravno na ta "skoraj" sem trčila pri 18-ih letih, ravno ko sem s tem športom želela iti v svet. 

Imeli smo namreč prometno nesrečo, v kateri sem si tako poškodovala desno nogo, da vrhunski šport niti približno ni bil več mogoč. Že rekreativni šport je bil vprašljiv. 

Po desetih letih vedno močnejše ljubezni do odbojke, sem ta edini takratni smisel življenja čez noč izgubila. In zapadla v neko čudno stanje. Danes bi temu verjetno rekli, da sem zapadla v depresijo. Vse, skupaj s šolo, mi je bilo nesmiselno, brezveze, ni mi bilo do prihodnosti, niti do sedanjosti. Bila sem zoprna za domače, nadležna sama sebi, znotraj pa polna neskončne količine jeze zaradi krivice, ki se mi je zgodila. No,  tako sem razmišljala takrat. 

Na srečo to obdobje ni trajalo dolgo, saj sem našla nekaj, kar mi je dajalo neverjetno podobne občutke, kot ta, meni tako ljub šport. 

Podjetništvo. 

Večkrat sem razmišljala, kako zelo podobna sta si šport in podjetništvo. Morda iz tu izvira moja predanost, da podjetništvu prilepimo bolj pozitivno konotacijo kot se ga trenutno drži. 

  • PRAVILA IGRE

Da lahko igraš odbojko, moraš najprej poznati pravila igre. V čem bi bil sicer smisel premikanja brez glave in repa po igrišču. Še soigralci bi te izločili, ker delaš zdraho. Torej - ne moreš se niti igrati igre, če ne poznaš vsaj osnovnih pravil igre. 

Podobno je v podjetništvu. Obstajajo neka pravila igre, ki jih moraš poznati. Kaj je s.p., kaj d.o.o., kaj pomeni izstaviti račun, kaj plačevati davke, kako poteka denarni tok, kaj je bilanca stanja ... Pravila igre. Kot pri odbojki ne rabiš delati doktorske študije o žogi, da bi začel igrati, je tudi v podjetništvu za začetek dovolj, da poznaš osnove.

In lahko začneš igrati. 

  • ZAČETEK NAJ BO ZABAVEN

Verjetno vsakdo izmed nas pozna vsak eno družino, kjer starši že od nekajletnega otroka v športu zahtevajo preveč. Komaj je dobro stopil na igrišče, že ga mučijo s perfekcijo, (pre)visokimi zahtevami, pretiranimi treningi, hočejo le pokale in medalje, vedno več in še več. Kaj s tem dosežejo? Še tako talentiran otrok velikokrat dobi odpor do tega športa za vse življenje. Morda bo staršem na ljubo treniral do trenutka, ko sem jim bo upal upreti. A nikoli ne bo zares globoko v sebi vzljubil športa. Prej nasprotno. Na tak način se izgubi marsikateri izjemen talent. 

Psihologi vedno bolj poudarjajo, kako pomembno je otroku v začetku omogočiti, da vzljubi šport. Naj mu bo to igra. Naj se ob žogi nasmeje, uživa, naj mu bo prijetno. Ko bo globoko vzljubili ta šport, bo vsak trud, vsak jok do vrhunskih rezultatov imel smisel. Zato otroka ne obremenjujmo in ne strašimo z vsemi mogočimi težavami, ki mu jih bo čez 10 let morda prinesel vrhunski šport. Pustimo mu, naj najprej uživa v igri. Mogoče bo vedno ostal le amaterski ljubitelj športa. A že to mu bo obogatilo življenje. (Zelo dobro ta proces, kako se doseže neizmerna predanost, opisuje knjiga PREDANOST >>

Verjamem, da je podobno v podjetništvu. Če ti ga v začetku prikažejo kot surovo borbo, krvavo muko ali neskončno doktorsko študijo, ga težko vzljubiš. Lahko da boš dosegel nek uspeh, a nikoli prave radosti ob ustvarjanju, kar prav podjetništvo omogoča. Kako lepo je videti starejše gospode (in gospe) sivih las, podjetnike, ki z žarom očeh in lahkotnega koraka ter navdušenja v glasu razlagajo o svojih projektih, o svojih produktih. Tako so polni življenja in igrivosti kot majhen otrok ob najljubši igri. Taki podjetniki delajo presežke, ob tem pa s strastjo in energično živijo polno življenje.  

Zato rečem, da je podjetništvo kot igra. V začetku se igraj. Imaš idejo? Daj, poskušaj jo na lahkoten način udejanjiti. Vse skupaj je lahko noro zabavno. (Pri tem le pazi, da ne zapraviš preveč denarja. Torej, igraj se  - po pameti.)

  • IZPILI TEHNIKO

Pravi preboj smo z našo ekipo dosegle, ko smo dobile novega trenerja. V prostor je stopil z besedami, s katerimi se je nadutim igralkam pošteno zameril: "Učili se bomo osnov." Kakšnih osnov, smo si mislile, pf, me se pa res ne bomo učile osnov. A krona je padla - učile smo se osnov. Na koncu smo morale priznati, da je imel prav. Popeljal nas je visoko stopnico višje. Bolj kot do perfekcije dodeluješ osnovne gibe in tehniko, lažje rasteš v neskončnost. A temelji morajo biti močni, v nasprotnem primeru kljub vsemu trudu ostajaš na neki meji, ki ti ostaja nepremostljiva. 

Vsakdo lahko kar tako odbija odbojkarsko žogo in jo skuša zriniti čez mrežo. Za resno igro pa se moraš pravilno naučiti osnovnih gibov - podaja, udarec, servis, sprejem. Na treningih smo večino časa trenirale le to. 

Podobno je v podjetništvu. Ko poznaš pravila igre, se začneš učiti ključnih tehnik, veščin. Tega ni veliko, so pa ključne tako za začetnika kot izkušenega podjetnika, ne glede na branžo. Ena takih veščin je prodaja. Ali predstavitev (pitch) svoje ideje ali produkta. Finančni izračuni. Komunikacija ... Prav teh osnov učimo v sklopu praktičnih izobraževanj MOZAIK PODJETNOSTI >>

  • RABIŠ EKIPO

Celo v individualnih športih slej ko prej rabiš ekipo, pri odbojki pa že od samega začetka. V začetku je to lahko skupina prijateljev, a kar hitro prideš na nivo, ko se ekipa žal ne postavlja po kriteriju prijateljstva. Ekipa se izbira po veščinah, ki jih ima posameznik, da se skupaj postavi močna celota. Pri odbojki rabiš spretno podajalko, ki ima zelo mehke prste. Rabiš malega libera hitrih refleksov, ki bo sprejemal najtežje udarce. Rabiš visok center, ki bo udarjal preko mreže. Rabiš kapetana, ki zna povezovati vse te člene in govori v imenu ekipe. Rabiš trenerja ... Ti posamezniki lahko sčasoma postanejo prijatelji, seveda, a sam začetni izbor ne temelji na tem. Ekipa se sestavi na podlagi posameznikovih najmočnejših veščin. 

Podobno je v podjetništvu in prav tu velikokrat zgrešimo. Za amatersko podjetništvo si sicer lahko sam, a zelo hitro prideš do točke, ko potrebuješ ekipo. Pri tem je pomembno, da izbiraš ljudi, ki so močni na področjih, kjer si sam šibek in obratno. Šest najboljših liberov na svetu se ne bo moglo niti približno kosati z ekipo povprečnih igralcev različnih pozicij, kjer je vsakdo močan na svojem področju. Če si libero, poišči podajalca in visokega napadalca. Če si ti visoki napadalec, poišči libera ... 

  • NAUČI SE PASTI

Pri odbojki se je vedelo - če igralka pade, je tisti hip neuporabna, kar pameten nasprotnik takoj izkoristi in žogo usmeri prav na njeno prazno mesto. To je veljalo za enostavno dobljeno piko. Ampak zanimivo, da nam na treningih niso nikoli rekli, da ne smemo pasti. Vedelo se je, da bomo padle. Večkrat. Smo se pa vsak trening učile - kako pravilno pasti, da se ne polomimo in da smo čimprej spet na nogah in s tem aktivno v igri. Na tekmi smo zato ob padcu le spretno naredile preval in bile spet na nogah povsem v pripravljenosti. 

Podobno je v podjetništvu. Nima smisla iskati načine, da ne bi nikoli padli. Seveda bomo. Smo. Večkrat. Iz tedna v teden, morda celo iz dneva v dan. Raje ta trud usmerimo v to, da se naučimo pasti na način, da se ne polomimo, ne obstanemo predolgo na tleh, ampak naredimo eleganten preval in smo spet na nogah. Ne boj se pasti. Boj se le po padcu ostati na tleh, smiliti sam sebi in objokovati padec, ki ga je nasprotnik morda ravno pravi trenutek izkoristil. 

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH

Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

KLIKNITE ZA PRENOS!
Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
  • FAIR PLAY

Pri odbojki se ve - ena ekipa bo zmagala, druga izgubila. Ne moremo obe zmagati. Seveda táko tekmo spremljajo nasmeški, ko preigraš nasprotnice. Pa tisti ostri ali posmehljivi pogledi pod mrežo, da bi jih zmedle. Celo kakšne čustev nabite geste "ne boš ti mene" in podobno. A to je igra. To ni iz žlehtnobe, ni iz grde privoščljivosti, ne iz nesramnosti. Je le iz igre. Po tekmi smo si morale vse igralke/nasprotnice seči v roko. Še več kot to - velikokrat so se med nasprotnicami izven igrišča celo spletle močne prijateljske vezi. A ko smo stopile na igrišče, smo vedele, kje nam je mesto. To ni bilo boleče, ne težko, to je bilo le - igrivo. Prijetno. 

Podobno je v podjetništvu. Seveda včasih zaradi naše zmage drugi izgubi. Ali obratno. Seveda smo dostikrat v tekmi za stranke, v tekmi za talente, v tekmi za številkami. A izven tega igrišča sta dva podjetnika/tekmeca lahko najboljša prijatelja. Ne gre se torej za rivalstvo v negativnem pomenu besede, kakor dostikrat opišejo podjetništvo. Ne gre se za prelivanje krvi in bojne napade. Ne, je le igra, kot je Človek ne jezi se, ko se nasmehneš bratu "haha, izgubil si", a sta obenem najboljša prijatelja. 

  • LETA ŠVICANJ

Pri odbojki smo se nekje pri prehodu iz mladinske v člansko ekipo morale odločiti ali nadaljujemo stopničko višje ali odnehamo na ravni amaterskega poigravanja z žogo poleti na mivki ob Krki. Takrat so nam pa zelo jasno povedali, da: "Od tu dalje se zahteva mnogo več treningov, truda, odrekanja, predanosti in trdega dela." Včasih je potrebno več let trdega dela, preden se sploh pokažejo prvi resni rezultati. 

Podobno je v podjetništvu. Prideš do točke, ko se vprašaš: "Bo to moja poslovna pot ali bom te svoje male projekte delal le ob strani?" Če se odločiš za podjetniško pot, pomeni, da tista lahkotna igra preide na dosti bolj zahtevno raven. Pričakuje se tvoja predanost, mnogo ur treningov, bolečin v mišicah in švicanja, verjetno tudi dosti neprespanih noči. Da je vse skupaj še težje, se rezultati po navadi niti ne pokažejo prvih nekaj let.   

"Pa je vredno?" se mnogi ob tem vprašajo. No, pri tem vprašanju pridemo do naslednje podobnosti ... 

  • MOTIVACIJA

Trener te lahko spodbuja, navdihuje, poda dober zgled, te hipno motivira in potisne še tisti en korak dlje, kot bi zmogel sam ... Vendar je dolgoročno prava motivacija le v vsakem posamezniku. Tiste igralke, ki so zaspale in se zbujale z mislijo na odbojko, ki so zvezke porisale z odbojkarsko žogo in samoiniciativno prišle pol ure prej na treningu in pol ure ostale še po njem, so na turnirjih prejemale nazive najboljših igralk. To so bile igralke, ki so iz dna srca ljubile ta šport.

Podobno je v podjetništvu. Ni zunanje motivacije, ki bi zmogle dati vsaj pol tega, kar lahko najdeš znotraj sebe. Tisto, ki je le tvoje in česar ti ne more nihče vzeti niti nihče dati. Lahko ti to željo in ljubezen do podjetništva drugi podkrepijo (ali ugašujejo), a več kot to ne zmore nihče. Tudi zato je v tem prispevku tako ključnega pomena odstavek "Začetek naj bo zabaven".  

  • ZMAGE

V trenutkih šibkosti, ko sem sredi poletne vročine trpela na napornem treningu, medtem ko so sošolci uživali ob pivu na plaži, sem se večkrat vprašala: "Pa kaj mi je tega treba ..." A potem je prišel dan, ko smo dosegle prvi večji cilj in visoko v zrak dvignile pokal državnih prvakinj. Če bi me takrat, s pokalom v roki in s slovensko himno v ozadju, vprašali, ali je bilo vredno vsega odrekanja in treningov, bi z vso odločnostjo, kolikor je premorem, glasno in jasno rekla, da: "Seveda se!" 

Podobno je v podjetništvu. Pridejo dnevi, ko se vprašaš: "A mi je res tega treba?" Potem pa pridejo uspehi, lahko so tudi zelo majhni, ko se sam sebi nasmehneš in rečeš: "Seveda je vredno!" Višji kot je cilj, slajši je uspeh. Težji kot je vzpon do njega, bolj intenzivni so občutki zmagoslavja. Tako v športu kot v podjetništvu. 

Zato razumem, da športniki vidijo smisel v dvajsetletnem garanju in odrekanju za tisti en slavnostni trenutek z državno himno in olimpijsko medaljo za vratom. Seveda je bilo vredno vsega truda. Verjetno bi ta smisel opisali podobno kot podjetniki. 

  • MATI NARAVA

Žal pa obstajajo tudi dejstva, ki jih ni moč spremeniti. Naprimer prirojene danosti ali ne-danosti, ki jih ne moremo spremeniti. S svojo višino kljub vsej predanosti in neskončnim številom ur truda ne bi mogla priti med najboljše napadalke sveta, prav tako ne med najboljše košarkarice. Lahko sem dobra v tem, morda celo zelo dobra. A nikoli med najboljšimi. 

Verjetno je podobno v podjetništvu. Nekateri imajo prirojene določene lastnosti, ki so boljše za podjetništvo, drugi ne. Vedno znova je med psihologi dilema med tem, kaj je prirojenega in ni moč spremeniti, kaj je dano iz okolja v prvih letih življenja in kaj je tisto, kar lahko vsakdo spremeni. Glede tega se še strokovnjaki ne zedinijo, zato težko povem kaj bolj konkretnega. Verjamem pa, da je, podobno kot pri športu, tudi v podjetništvu določen del dan (ali ne dan) od narave. Šment, to sprejmeš in deluješ v okvirih tistega, kar ti je dano.

Tako sem tudi jaz pristala med liberi, čeprav bi, verjemite mi, mnogo raje udarjala tisto žogo čez mrežo, kot tiste 185 cm visoke srečnice. 

Dobra novica je, da je pri podjetništvu zelo malo stvari, ki so prirojene. Se vam zdi, da ne znate prodajati? Tega se vsakdo lahko nauči. Se vam zdi, da ne znate voditi ljudi? Tudi tega se lahko naučimo. Pri športu je veliko več odvisno od mater narave kot pri podjetništvu. Poleg tega ste lahko podjetnik do mnogo višje starosti kot je lahko vrhunski športnik. 

  • OD TEBE JE ODVISNO

Trener nam je večkrat rekel: "Lahko vam dam vso svoje znanje, vas bodrim, učim, lahko skačem ob igrišču, lahko se celo potegujem za vas pri sodnikih, ampak ... Odtrenirati in odigrati boste morale same. Ne morem jaz namesto vas."

Podobno je v podjetništvu. Lahko imaš najboljše mentorje podjetništva, lahko imaš celo bogate investitorje, pa tudi vrhunsko ekipo. A svoj del boš moral oddelati sam. Še nihče ni dosegel izjemnih uspehov s tem, da je stalno doma ležal na kavču, medtem ko je njegova ekipa švicala na treningih. 

  • EKIPA TE BO IZLOČILA

Če soigralce ne dosegaš v sposobnostih, če ne doprinašaš, ampak vlečeš navzdol in še pomembneje - če si gnilo jajce, ki s slabo voljo, stokanjem, obrekovanjem in grdim govorjenjem zbijaš moralo ekipe, te bo ekipa sama izločila. Takih ne želijo. 

Podobno je v podjetništvu. Ne bodi gnilo jajce. Teh se vsakdo izogiba. 

 

PODJETNIŠTVO JE IGRA

Tako kot sem v športu jokala in se smejala, slavila uspehe in objokovala poraze, kot je bilo vse skupaj lažje prebroditi z ekipo kot sama, kot sem vlagala ure in ure truda za tistih nekaj trenutkov tekme, kot sem čutila vznemirjenje in živčnost, metuljčke in vzhičenost, strah in trepetajoče noge ... Tako vse to čutim tudi v podjetništvu. 

Odbojka mi je dala smisel mladostništvu. Danes mi podjetništvo / ustvarjanje daje smisel življenju. Daje mi prostor in možnost, da lahko ustvarjam. Včasih se počutim kot mali otrok stalnega nasmeška, ko tako radostno ustvarja, četudi ve, da se lahko že naslednji trenutek hišica iz kart zruši, letalo iz lego kock pa razdre. To mi daje izjemne občutke živosti, radosti, igrivosti, da zjutraj kar poskočim iz postelje, vesela novega dne, ko bom spet lahko kaj lepega ustvarila in dala v svet. 

V tem navdušenju si želim, da bi več ljudi našlo to radost v delu, namesto da ponedeljki stereotipno ostajajo zasovraženi dnevi spet v službo. A ne bi bilo lepo, če bi vsakdo res užival v tem, kar dela? Podjetništvo je le en izmed načinov, ki to omogoča. Podjetnost pa skoraj nuja, da to lahko dosežeš.

Zato, prav zato si močno želim, da se podjetništvu odvzame krivičen negativen prizvok. Res je, da kot imaš slabe igralce, ki z manipulacijami, podkupovanji in grdimi igrami prihajajo do nezasluženih zmag, tako se podobni najdejo tudi v podjetništvu. A zaradi takih ne smemo ljudem vzeti vsega lepega, kar podjetništvo ponuja. Prav tako kot jim ne smemo vzeti športa, ki daje nekakšno slastno začimbo življenju - tako igralcem kot gledalcem. 

Podjetništvo je ustvarjanje, podjetništvo je igra. Igraj jo pošteno in preudarno, spoštuj nasprotnike, predvsem pa najdi strast v ustvarjanju, ki daje smisel vsakemu dnevu posebej. 

Jure knez knjiga AKROBATI