.
Povzetek knjige PODOBE SMISLA, Odrekanje kot navdih za uspešno življenje
Avtorja: Reinhold in Diane Messner
»Moja vera je živeti in umreti brez obžalovanja.« Milarepa
»Na gore resnice se nikoli ne povzpeš zaman: ali se danes povzpneš še dlje ali pa se okrepiš, da se boš jutri povzpel še višje.« Friedrich Nitzsche
Nihče v vasi se ni spotikal ob dejstvu, da so morali kmetovi otroci delati. To je bilo samoumevno, izraz otroško delo ni obstajal.
Šele s spoznanjem, da sta obveznost in smiselnost dve popolnoma različni vrednoti, se je moj pogled na svet spremenil. Samostojno življenje je postalo moj ideal, osebna odgovornost pa dolžnost. Posneje se je pridružila še odgovornost za moje področje, mojo družino in svet.
Kar smo se naučili kot otroci – varčevati z energijo, ne zavreči ostankov hrane, popraviti vse, kar je bilo uporabno -, se nas je držalo vse življenje kot samoumevna dolžnost. Živeli smo trajnostno, ne da bi znali opredeliti vrednoto trajnosti. Ta beseda takrat še sploh ni obstajala.
Hrepenenje je tisto, ki nas nosi po svetu.
Nisva bila zasvojena z gorami, hrepenela sva po svobodi, po uspešnem življenju – ni naju zanimalo, ali bo to na koncu prineslo finančni uspeh.
Odrekanje se je uveljavilo kot slog. Vsaj v alpinizmu. Zdaj je čas, da ga uvedemo v vsakdanje življenje kot pozitivno vrednoto za prihodnost človeštva.
Svoboda ni zgolj prisila, ki se je otreseš, svoboda te bremeni z lastno odgovornostjo za odločitve, ki si jih sprejel. Preveč tega te zaduši, a premalo nikoli.
Ustvarjanje smisla je polovica napora v življenju in pogosto tudi najbolj tvegano.
Svoje življenje poskušam živeti z individualno zavestjo, ki je včasih pretirano izpostavljena. Pri tem ne želim motiti drugih. Le tako sem lahko uravnotežen, zadovoljen in miren. Po mojih izkušnjah ljudje postanejo nemirni in agresivni predvsem takrat, ko jim ni dovoljeno živeti svojega življenja; ko potlačijo svoje občutke, strahove in sanje, ko jim je smisel obstoja vcepljen od zunaj. Od kogar koli že.
Alpinizem zame ni v prvi vrsti pobeg iz večinoma neznosnih urbanih središč z razmerami zahodne industrijske družbe. Zame alpinizem pomeni ustvarjanje smisla. Tako kot črpam vodo iz izvira, črpam smisel iz tega, kar počnem tukaj in zdaj. Tako se zgodi uspešno življenje.
Sestavljen sem iz spominov. Še bolj pa iz sanjarjenja. Morda zato tako zlahka pozabim na težke trenutke in osmislim nove meje. Veliko bolj me prevzame življenje, ki je pred mano, kot pa smrt, ki sem jo spet pustil za seboj.
Ni boljšega ali slabšega smisla. Toda tisti, ki so sposobni zavedno ali nezavedno vložiti več smisla v to, kar počnejo, bodo prišli dalje.
Pri vseh mojih dejavnostih pa je bistveno pomembno, da se poistovetim s svojim ciljem. Šele ko mu dam smisel, sem močan. Moja sreča ni toliko v tem, da mi je v življenju uspelo početi tisto, kar mi je ustrezalo, se pravi tisto, kar mi je šlo najboljše od rok. Pomembnejše mi je dejstvo, da sem se že zgodaj naučil najti smisel. To sem počel že dolgo, preden sem o tem razmišljal.
Staranje, pravzaprav že odraščanje, je proces, ki nas uči, da lahko rastemo z odrekanjem. Gledano z druge stvari; ne potrebujemo veliko tega, kar imamo. Šele z izgubo želje po nesmrtnosti lahko v nas zraste tisto zaupanje, ki hrani upanje, da ima človeštvo prihodnost.
Odrekanje je treba vaditi, prehod na novo igrišče je lahko dolgotrajno, začeti nekaj novega je pogosto težje kot nadaljevati staro. Toda oklepanje starih ritualov, oklepanje velikih uspehov sta vedno znak usihanja veščin in stagnacije.
Loku napetosti med rojstvom in smrtjo sem sledil tako, da sem v pravem življenjskem obdobju delal, kar je bilo zame primerno. Nikoli se nisem spraševal, kaj bo življenje prineslo, kako dolgo bo trajalo – pomembna mi je bila drznost, ne pa odgovor na vprašanje o uporabnosti za širšo javnost. Na svet nismo padli zato, da bi umrli, rojeni smo bili zato, da se izrazimo, s kakršnimi koli idejami, dejanji, sredstvi, našo odgovornost za svet je treba meriti predvsem po naših zahtevah po virih in manj po izkušnjah iz preživetih sanj.
Česar človek ne ljubi, je počasi izpostavljeno propadanju.
Tudi minljivost sreče mi je v tolažbo. V tolažbo zato, ker vem, da je trpljenje prav tako minljivo.
»Izobražuj se, nato pa s tem, kar si, vplivaj na druge.« Wilhelm von Humboldt
Potovanje je morda najstarejša oblika samoizobraževanja. Vsako potovanje me spremeni, spremeni nas.
Le z doživljanjem, spoštovanjem in sprejemanjem tujih kultur lahko razvijam empatijo do drugih in razumem, da ne obstaja samo moj mali svet, temveč da ima vsak človek v makrokozmusu svoj mikrokozmus. Ljudje imajo individualno inteligenco, ki je odvisna od življenjskega okolja, kulture in njihovih zmožnosti. Ko potujem, spoznavam, kako različno ljudje dojemamo stvari in da ima vsak človek svojo resnico – zakaj naj bi bila ta manj resnična od moje?
Če že od samega začetka sledite svojim strastem, idejam in sanjam, vam pozneje ni treba iskati samega sebe.
Manj ko imamo, več časa imamo, tudi drug za drugega. Smiselno določamo prednostne naloge in s tem povečujemo veselje do življenja.
»Kdor ima 'zakaj' živeti, lahko prenese skoraj katerikoli 'kako' živeti.« Friedrich Nietzsche
Vsak dan je drugačen, ustvarjalen, čudovit. Nima smisla žalovati za preteklo srečo: ko se vse konča, je moralo že pred tem imeti smisel.
Uspešno življenje ni naloga ali dolžnost – je umetnost ustvarjanja smisla. Tudi če ta smisel v svoja dejanja vnašamo sami.
Ustavljanje, upočasnjevanje in odrekanje so postale vrednote mojega delovanja, pravzaprav skupaj z osebno odgovornostjo. Opredeljeni cilji še niso pustolovščina in vsi ne doživljamo čudežev. Toda ravnanje, zlivanje z naravo, ne da bi jo zlorabili, prinaša srečno, uspešno življenje, povezanost s trenutkom.
Moje odrekanje zdaj ni več v tem, da stvari izpuščam, temveč v tem, da opuščam strupene odnose. Želim ohraniti nadzor in si dovoliti delati napake, jih deliti s svojo ženo. Navdihujoče v zakonu, kot ga imava midva, je, da vedno znova počneš nekaj, kot bi bilo prvič. Zmanjšati porabo na najnujnejše in še naprej gledati na življenje kot na priložnost.
Izgubiti se sredi puščave, misel, da te ni več, ima v sebi nekaj odrešujočega, celo tolažilnega: stati zunaj prostora in časa, doživljati neskončnost in brezčasnost kot eno.
Življenjska izkušnja mi je že zgodaj razkrila, da je enkrat vsega konec. Zavedanje končnosti je tako postalo del mojega odnosa do življenja. Vsa naša življenja so končna, saj živeti tudi pomeni umreti. Tibetanci pravijo: »Kdor se ni naučil umreti, ne more živeti.«
Tisti, ki so izkusili, kako se narava spreminja, jo bolj spoštujejo kot tisti, ki nikoli niso bili v njej. Današnje mestno življenje omogoča preobilico informacij, a malo čustvenega stika s tistim, čemur pravimo narava.
Potovanja krepijo mir, spoznanja in izkušnje je mogoče deliti – v korist vseh.
Vzajemno delovanje vrednot, kot so svoboda, odgovornost, varnost, je zapleteno. Če zahtevam maksimalno svobodo, moram sam nositi vso odgovornost in poskrbeti za svojo varnost. Toda to velja le za posameznika zunaj družbe, ki si je postavil okvir, imenovan država. V času krize ima takšna država večjo vlogo kot v času miru: socialna država poskrbi za najšibkejše v družbi, premožni državljani dajejo več ali manj, ali so se pripravljeni čemu odreči ali ne, je drugotnega pomena. Državna blaginja mora predvsem zaščititi svoje državljane, v kriznih razmerah pa se morajo vsi v njej in zanjo žrtvovati. Pri tem ni pomembna prisila, temveč pripravljenost. Skupna odgovornost in prostovoljna opustitev jamstev navsezadnje zagotavljata svobodo celote.
Znanje (in ne protest), iznajdljivost (in ne apatija), upanje (in ne pesimizem) nam zagotavljajo duševno energijo, ki nam bo omogočila, da se vsaj delno sprijaznimo z okoljskimi in problemi z viri, ki jih je povzročil človek.
Neosvojena gora je bolj skrivnostna kot osvojena. Manj ko je ljudi, ki se povzpnejo nanjo, večja je verjetnost, da se bo skrivnostnost ohranila. Najpomembnejše je, da gori pustimo njeno naravno razsežnost – kar vključje tudi nevarnost. Če gori pustim nevarnost, na njej ni mogoč množičen turizem. Tudi preprosta gora ni dostopna vsakomur, če jo pustimo takšno, kot je.
Nikoli mi ni šlo za to, da bi imel, želel sem ustvarjati, rasti z odpovedovanjem. Še naprej bom ideje spreminjal v projekte in jih nato uresničeval. Tako kot pri pustolovščinah gre za dejanja, sanje same po sebi niso dovolj.
Vzeto iz knjige PODOBE SMISLA, Odrekanje kot navdih za uspešno življenje; avtorja: Reinhold in Diane Messner
