- Super je, podpiram, da potujemo na vse konce sveta; a dajmo se včasih sprehoditi tudi po Sloveniji.
- Super je, podpiram, da osvojimo Kilimanjaro, Himalajo ...; a dajmo se vsaj enkrat povzpeti tudi do Aljaževega stolpa (torej na Triglav).
- Super je, podpiram, da prebiramo znanja modrecev, gurujev, filozofov sveta; a dajmo včasih slišati tudi kakšno modrost svojega dedka.
- Super je, podpiram, da se zavzemamo za ohranitev deževnega gozda; a dajmo najprej pobrati papirček s tal.
- Super je, podpiram, da poveličujemo svetnike, dobrotnike sveta, od Dalajlame do Mati Terezije ...; a dajmo včasih videti veličino staršev in jim reči hvala.
- Super je, podpiram, da si želimo spremeniti svet na bolje in v ta namen glasno izražamo zahteve, se udeležujemo konferenc in podobno; a dajmo najprej pogledati malo vase.
- Super je, podpiram, da okušamo mojstrovino hrane restavracij z Michelinovo zvezdico; a dajmo včasih tudi zares okusiti slast solate z domačega vrtu.
- Super je, podpiram, da beremo knjige, obiskujemo seminarje, kopičimo znanja; a ne pozabimo ob tem na zdravo kmečko logiko.
- Super je, podpiram, da urimo um; a dajmo včasih prijeti tudi lopato. Ali motiko. Kar tako. Zakaj pa ne.
- Super je, podpiram, da nizamo doktorate, licence, certifikate; a dajmo se naučiti tudi skuhati žgance. Ali štruklje.
- Super je, podpiram, da pišemo knjige in pesmi tudi v angleškem jeziku; a dajmo najprej napisati kaj v naši lepi slovenščini.
- Super je, podpiram, da se urimo pri učiteljih meditacij in zen mojstrih; a dajmo se za začetek kdaj preprosto uleči v travo in ob vonjih travnih cvetic in poslušaje ptičje petje zgolj opazovati oblake.
- Super je, podpiram, da se družbeno in ekonomsko razvijamo, prav tako osebnostno in duhovno; a ne pozabimo na pomembnost temeljnih pozitivnih vrednot poštenosti, zmernosti, dobrote, poguma.
- Super je, podpiram, da v imenu splošne razgledanosti spremljamo, kaj se dogaja v svetu; a dajmo včasih videti tudi kaj se dogaja v partnerju, otroku, prijatelju.
Kar iščeš, to najdeš. Išči dobro in našel boš dobro. Tudi tu, kjer živiš; tudi s tem, kar imaš; tudi v tem, kar trenutno si.
Iz knjige ZATE - Velike resnice malih doživetij >>
Mnogo ljudi je danes nekako zbeganih, izgubljeno tavajo od enega guruja duhovnosti do drugega učitelja srečnega življenja; od trenerjev poglabljanja vase, do navideznih voditeljev z nazivi. Begajo in iščejo nekaj, a še sami ne vedo kaj. Neko zapolnitev praznine, ki je ni moč opisati, jo pa izjemno čuti še najmanj čuteče bitje. Verjamem, da ima veliko težo tovrstne izgubljenosti v današnjem svetu prav vsesplošna rahlost temelja bivanja. Nimamo dovolj močnih korenin pripadnosti, izvora, kulture ... Ker je moderno toliko posegati po svetu, smo mnogi izgubili stik z izvorno lokacijo tuzemeljskega bivanja.
Zaradi izkušnje iz otroštva (o tem govori knjiga CAMINO - Od suženjstva do svobode >>) sem šele pred kratkim prvič začutila, kaj pomeni imeti nekje trden Dom. Neko bazo. Nek prostor, kamor se vračaš. Neko varnost in stabilnost. Nekje, kjer čutiš stik s svojimi koreninami. Morda zaradi odsotnosti tega občutka toliko več poudarka dam na njegovo pomembnost. Morda celo pretirano. A pretirano je tudi splošno ne-cenjenje naše dežele, našega rodu, našega jezika, naše narodnosti, naše zgodovine in nadalje naših mest, vasi, staršev ...
Ja, rodila sem se tu. Tu, kjer ima smisel harmonikin napev Golice; žganci z zeljem, kozolci in vriskanje na vrhu planin. Ne rabimo zato poznati zgolj tega. Ne rabimo niti imeti res radi vsega tega. Se mi pa zdi pomembno, da znamo to ceniti. Se zavedati svojih korenin in biti na njih ponosni.
Včasih s sramom v očeh in zadržanostjo v glasu, danes pa ponosno in suvereno povem, da sem - iz vasice v čudoviti Sloveniji, kjer zavijam po dolenjsko, tujcem skuham žgance in jih peljem na planino, z delom pa se trudim, da bom dobro prenašala lepoto našega jezika naslednjim rodovom.
Hvala Petra za tako iskreno izpoved, čestitam ti, sama ne bi zmogla kaj takega, saj kot vsi imam tudi jaz svoje skrivnosti, ki pa sem jih povedala delno le na Caminu prav nepoznanim romarjem in mi je takrat zelo odleglo. Knjigo sem prebrala v 3 dneh, potem sem se pa vračala na posamezna poglavja in razmišljala o tebi. Res si lahko ponosna na sebe in seveda tudi na svoje starše, ki te imajo radi in jim ni lahko ob tvoji pripovedi. Sem čutila, da si vse svoje breme dala stari mami in kot praviš si jo razumela, ampak odpustiti ji ne moreš, kot tudi nikdar pozabiti. Objela bi te in te pobožala, saj bi s tem dala delček moje bolečine, ki je ne morem dati ne mami na očetu ne nikomur, ker jih ni več med nami. Sem tudi jaz že v letih. Samo starši in družina lahko empatično prisluhnejo brez obsojanja takšnim zgodbam. Zgodba je zlasti zelo poučna, opozorilna vsem, ki imajo otroke in jih nekontrolirano dajejo v varstvo znotraj družine ali pa celo tujim ljudem. Kdaj boš šla zopet na Camino. Meni je bil najbolj všeč Primitivo, bom pa šla še na Camino Ingles, pa še enkrat v Muxio, pravi čarobni kraj.
Res ste posebna oseba. Ne bom o knjigi, ker le ta je le del tega, kar ponujate. Bolj pomembno je vaše širše razmišljanje in pristop.Vrednote, ki jih širite in očitno tudi živite res delajo svet drugačen. Pa četudi je to le mikrokozmos našega vesolja – recimo preljuba Slovenija! Smo z vami in le tako naprej!
Pred dnevi sem prebral objavljeni zapis in ga pustil v mapi z namenom, da se odzovem nanj – kar storim zelo redko! Kako res je vse to kar si zapisala Petra oz. kako (koliko) več ali pa preveč prebivalcev na sončni strani Alp živi po načelu zapisanem v prvem delu trditev in kako malo ali premalo po zapisih v drugem delu! Prav žalostno… In poglej tudi ti si zapadla v to spiralo “sramu” ko praviš: “Včasih s sramom v očeh in zadržanostjo v glasu, danes pa ponosno in suvereno povem…”. Tudi sam sem šel skozi proces sramu – ozaveščanja – ponosa. Žal je tako, da se večina ljudstva tega niti ne zaveda, kaj šele, da bi o občutjih, samokritičnosti, poštenju, ponosu…kakorkoli razmišljali.
Prav neverjetno je kako lahko množico pripraviš, da razmišlja tako kot ti želiš. Kdor je bral Orwella ve o čem govorim: “In na koncu je vzljubil velikega brata” Hočem povedati, če narodu govoriš, da je hlapec, da je majhen, da je “fovš” sosedu nove krave, da bi bila Slovenija v ognju cela, če bi “fovšija” gorela…potem ljudje temu na koncu tudi verjamejo! Nič bolj nevoščljivi smo kot ostali narodi! Velik si pa točno toliko, kot se velikega počutiš sam! To se nam dogaja že stoletja in še danes smo v tem kalupu…tak je tudi namen!
Seveda pa smo med nami tudi takšni, ki razmišljamo z lastno glavo, po “zdravi kmečki pameti”, ki se uspemo izviti iz vcepljenih nam idej in ne pristajamo na neka zapisana dejstva kot edino “sveto” resnico. Skratka podpišem vse kar si zapisala in te v tvojih prizadevanjih podpiram. Tudi tvoj zapis je prispevek k prebujanju, razumel bo tisti, ki je res razsvetljen in ne tisti, ki pravi “super je, podpiram”, samo zato ker je tako moderno!!!
Draga Petra !
Pred časom sem Ti pisal o nep #rimerni reklami vzpodbujanja zanimanja in neproblematičnost aluzij na peting z odraslimi dveh deklic.Ta reklama je izginila .Torej kritika po daljšem času le deluje .
Tvoje geslo : Bodi , kar si ;delaj , kar te veseli .
To pa velja le pogojno .
Nekdo je zloben , kritikaster , ne pusti drugih na miru ali želi spreti soljudi itd .
Npr.” Kaj hodiš vsak dan h grobu svoje mame . Saj je ne boš priklical nazaj.”
Verjetno velja tvoje geslo za dobronamerne ljudi.
Vse dobro , lepo in dobro vsem ljudem C i r i l .