.
- Super je, podpiram, da potujemo na vse konce sveta; a dajmo se včasih sprehoditi tudi po Sloveniji.
- Super je, podpiram, da osvojimo Kilimanjaro, Himalajo ...; a dajmo se vsaj enkrat povzpeti tudi do Aljaževega stolpa (torej na Triglav).
- Super je, podpiram, da prebiramo znanja modrecev, gurujev, filozofov sveta; a dajmo včasih slišati tudi kakšno modrost svojega dedka.
- Super je, podpiram, da se zavzemamo za ohranitev deževnega gozda; a dajmo najprej pobrati papirček s tal.
- Super je, podpiram, da poveličujemo svetnike, dobrotnike sveta, od Dalajlame do Mati Terezije ...; a dajmo včasih videti veličino staršev in jim reči hvala.
- Super je, podpiram, da si želimo spremeniti svet na bolje in v ta namen glasno izražamo zahteve, se udeležujemo konferenc in podobno; a dajmo najprej pogledati malo vase.
- Super je, podpiram, da okušamo mojstrovino hrane restavracij z Michelinovo zvezdico; a dajmo včasih tudi zares okusiti slast solate z domačega vrtu.
- Super je, podpiram, da beremo knjige, obiskujemo seminarje, kopičimo znanja; a ne pozabimo ob tem na zdravo kmečko logiko.
- Super je, podpiram, da urimo um; a dajmo včasih prijeti tudi lopato. Ali motiko. Kar tako. Zakaj pa ne.
- Super je, podpiram, da nizamo doktorate, licence, certifikate; a dajmo se naučiti tudi skuhati žgance. Ali štruklje.
- Super je, podpiram, da pišemo knjige in pesmi tudi v angleškem jeziku; a dajmo najprej napisati kaj v naši lepi slovenščini.
- Super je, podpiram, da se urimo pri učiteljih meditacij in zen mojstrih; a dajmo se za začetek kdaj preprosto uleči v travo in ob vonjih travnih cvetic in poslušaje ptičje petje zgolj opazovati oblake.
- Super je, podpiram, da se družbeno in ekonomsko razvijamo, prav tako osebnostno in duhovno; a ne pozabimo na pomembnost temeljnih pozitivnih vrednot poštenosti, zmernosti, dobrote, poguma.
- Super je, podpiram, da v imenu splošne razgledanosti spremljamo, kaj se dogaja v svetu; a dajmo včasih videti tudi kaj se dogaja v partnerju, otroku, prijatelju.
Kar iščeš, to najdeš. Išči dobro in našel boš dobro. Tudi tu, kjer živiš; tudi s tem, kar imaš; tudi v tem, kar trenutno si.
Iz knjige ZATE - Velike resnice malih doživetij >>
Mnogo ljudi je danes nekako zbeganih, izgubljeno tavajo od enega guruja duhovnosti do drugega učitelja srečnega življenja; od trenerjev poglabljanja vase, do navideznih voditeljev z nazivi. Begajo in iščejo nekaj, a še sami ne vedo kaj. Neko zapolnitev praznine, ki je ni moč opisati, jo pa izjemno čuti še najmanj čuteče bitje. Verjamem, da ima veliko težo tovrstne izgubljenosti v današnjem svetu prav vsesplošna rahlost temelja bivanja. Nimamo dovolj močnih korenin pripadnosti, izvora, kulture ... Ker je moderno toliko posegati po svetu, smo mnogi izgubili stik z izvorno lokacijo tuzemeljskega bivanja.
Zaradi izkušnje iz otroštva (o tem govori knjiga CAMINO - Od suženjstva do svobode >>) sem šele pred kratkim prvič začutila, kaj pomeni imeti nekje trden Dom. Neko bazo. Nek prostor, kamor se vračaš. Neko varnost in stabilnost. Nekje, kjer čutiš stik s svojimi koreninami. Morda zaradi odsotnosti tega občutka toliko več poudarka dam na njegovo pomembnost. Morda celo pretirano. A pretirano je tudi splošno ne-cenjenje naše dežele, našega rodu, našega jezika, naše narodnosti, naše zgodovine in nadalje naših mest, vasi, staršev ...
Ja, rodila sem se tu. Tu, kjer ima smisel harmonikin napev Golice; žganci z zeljem, kozolci in vriskanje na vrhu planin. Ne rabimo zato poznati zgolj tega. Ne rabimo niti imeti res radi vsega tega. Se mi pa zdi pomembno, da znamo to ceniti. Se zavedati svojih korenin in biti na njih ponosni.
Včasih s sramom v očeh in zadržanostjo v glasu, danes pa ponosno in suvereno povem, da sem - iz vasice v čudoviti Sloveniji, kjer zavijam po dolenjsko, tujcem skuham žgance in jih peljem na planino, z delom pa se trudim, da bom dobro prenašala lepoto našega jezika naslednjim rodovom.
