.
Vsebina je vzeta iz knjige Pojdi, kamor te vodi srce - Susanna Tamaro
Dokler telo deluje, se ne zavedaš, kako hud sovražnik ti utegne postati; samo za trenutek mu nehaš kljubovati, in že si izgubljen.
Dolgo že živim in že veliko ljudi me je za vselej zapustilo, tako da vem, da nas umrli ne bremenijo toliko s samo odsotnostjo, kolikor s tem, kar med njimi in nami ni bilo izrečeno.
Kdor odrašča brez praske, ne bo nikoli res dozorel.
Solze, ki ne pridejo na plano, se usedejo na srce; sčasoma ga obložijo in ohromijo, kakor apnenec obloži in ohromi zobnike pralnega stroja.
Življenje ni dirka, temveč streljanje v tarčo; ne šteje, koliko časa si prihranil, ampak kako blizu sredine si zadel.
Je kje špranja, skozi katero je moč pobegniti usodi, ki ti jo okolje vsili že ob rojstvu? Uiti dediščini praočetov, ki se ti pretaka po žilah? Kdove. Mogoče se v klavstrofobičnem zaporedju rodov komu pripeti, da uzre malce višjo stopničko in si začne na vse pretege prizadevati, da bi stopil nanjo. Uiti iz začaranega kroga, spustiti v prostor svež zrak: v tem je po mojem vsa drobcena skrivnost ciklusa življenj. Drobcena, pa vendar skoraj nedosegljiva in zastrašujoče negotova.
Šele ko trenutek mine, se zaveš, kako pomemben je bil. Komaj tedaj obžaluješ, komaj tedaj dojameš, da se v tistem trenutku ne bi smel odločiti za uvidevnost, ampak bi se moral vmešati: bila sem poleg, zavedala sem se položaja, torej bi se morala počutiti dolžno, da posežem vmes. Ljubezen ni za lene; da bi obstaja v vsej polnosti, včasih zahteva, da odločno storiš natanko to in to.
Ko me o njih nisi več spraševala, sem ti tudi obzirno prenehala govoriti, saj ni, da bi človek v tem kogarkoli na silo vlekel ali potiskal, če noče, da se mu zgodi tako kot potujočim prodajalcem. Bolj ko svoje blago hvalijo, prej človek zasumi, da ga skušajo ogoljufati.
Kdove zakaj je najtežje doumeti prav najosnovnejše resnice? Če bi takrat vedela, da je prva lastnost ljubezni moč, bi se dogodki bržkone odvijali drugače. A če hočeš biti močan, se moraš imeti rad; in če se hočeš imeti rad, se moraš poznati do globin, o sebi moraš vedeti vse, tudi najbolj skrite stvari, ki si jih najtežje priznaš.
Kadar hočeš nekaj doumeti, potrebuješ tišino. V mladih letih tega nisem vedela, to sem uvidela komaj zdaj, ko se molče in samotno potikam po hiši kot riba v stekleni krogli. Tudi če čistiš tla, ni vseeno, ali izbereš metlo ali vlažno krpo. Če uporabiš metlo, se velik del prahu samo dvigne v zrak, potem pa se spet usede na predmete; če pa uporabiš mokro krpo. Ostanejo tla bleščeča in gladka. Molk je kakor mokra krpa, za vselej odstrani prevleko prahu. Razum je ujetnik besed; če ima kak ritem, je to neurejeni ritem misli. Srce pa diha, med vsemi organi je edino, ki utripa, to pa mu omogoča, da se uglasi na širša utripanja.
Včasih se mi zgodi, da pozabim televizor vklopljen vse popoldne; čeprav ga ne gledam, mi njegov ropot sledi iz prostora v prostor. Zvečer sem mnogo bolj živčna kot običajno in mnogo teže zaspim. Nenehni hrup in direndaj sta neke vrste mamilo, ko se ju navadiš, ne moreš več brez.
Izmed vseh navad, ki jih ima sodobno človek, je prebiranje dnevnega časopisa gotovo ena najslabših. Zjutraj, ko je glava najbolj odprta, si vanjo vsuje vse zlo, kar ga je prejšnji dan pridelal svet. V njegovih časih je zadostovalo, da nisi bral časnikov; pa si bil rešen. Danes to ni več mogoče; obstaja radio in televizija in dovolj je, da ju vklopiš za sekundo, pa te zlo že naskoči in prodre vate.
Veš, katero napako delamo spet in spet? Mislimo, da je življenje nesprejemljivo in da moramo, ko smo se enkrat utirili, slediti tiru prav do konca. Usoda pa je veliko bolj domiselna od nas. Ko že misliš, da si se znašel v slepi ulici, ko si na robu brezupa, pride močan sunek vetra in v hipu vse preobrne, vse se spremeni in naenkrat se znajdeš v čisto novem življenju.
O usodi začneš razmišljati šele z leti. Ko si mlad, se po navadi ne ubadaš z njo, vse, kar se pripeti, se ti kaže kot sad tvoje volje. Počutiš se kot delavec, ki predse polaga kamen za kamnom in tlakuje pot, ki jo bo moral prehoditi. Šele čez čas sprevidiš, da je že speljana, da so jo zate utrli drugi in da ti ne preostaja drugega, kot da greš lepo naprej. To se ti po navadi razkrije nekje pri štiridesetih; zaslutiš, da stvari niso odvisne samo od tebe. Takrat si v nevarnosti, da začneš brezpogojno verjeti v usodo in njeno klavstrofobično neizbežnost. Da bi videl usodo v vsej njeni resničnosti, moraš pustiti, da preteče še nekaj let. Okrog šestdesetih, ko je pot za tvojim hrbtom daljša od tiste pred tabo, opaziš nekaj, česar dotlej nisi: pot, ki si jo prehodil, ni držala ves čas naravnost, ampak je bila polna razpotij. Na vsakem koraku je stal kažipot, ki je kazal drugam: od tod se je cepila steza, od tam zaraščen kolovoz, ki se je počasi izgubil v gozdu. Nekaterim izmed teh odcepov si sledil, ne da bi se tega zavedal, drugih še opazil nisi; ne veš, kam bi te privedle poti, ki jih nisi izbral, na boljše ali na slabše; ne veš, pa vendar obžaluješ. Lahko bi kaj storil, pa nisi, vrnil si se nazaj, namesto da bi šel naprej. Kot »človek, ne jezi se« se spomniš? Podobno se odvija tudi življenje.
Na križiščih tvoje poti se ti ponujajo drugačna življenja; ali jih boš skusil ali ne, ali jih boš do konca izživel ali pa zavrgel, je stvar hipne odločitve; in s tem ko greš naravnost ali pa zaviješ vstran, marsikdaj zaigraš svoje življenje ali življenje onih, ki so ti blizu.
Ob smrti: Ne žalostimo se, ker nam je bila oseba iztrgana, marveč se zahvalimo, da nam je bila sploh dana.« sveti Avguštin
Rek ameriških Indijancev: »Preden presojaš človeka, hodi tri mesece v njegovih mokasinih.«
Če se nočeš zazreti vase, ni nič lažjega kot poiskati izgovore. Vedno se najde zunanja krivda in zelo pogumen moraš biti, da si priznaš, da je krivda – pravzaprav odgovornost - samo tvoja. In vendar je, kot sem ti rekla, to edini način, da greš naprej. Če je življenje pot, potem pelje nenehno navkreber.
Bolečina, ki jo prinese smrt, ni vsakokrat enaka. Nastopi nenadna praznina – in praznina je vedno enaka – v njej pa se vsakič drugače izoblikuje bolečina. Vse, česar si nisi povedal, se v tej praznini utelesi in raste raste, raste … To je praznina brez vrat, oken in drugih izhodov; kar obvisi v njej, obvisi za vselej. Ostane nad tabo, s tabo in okrog tebe, ovije te in te zbega kakor gosta megla.
»Samo z bolečino lahko rastemo. Z bolečino pa se je treba spopasti iz oči v oči; kdor se hoče izmuzniti, kdor se pomiluje, je obsojen na poraz.«
Kadar te bo med življenjsko rastjo zgrabilo, da bi spreminjala napačne stvari v prave, se spomni, da je prva in najpomembnejša revolucija, ki jo je treba opraviti, tista v nas samih. Ena najnevarnejših stvari, ki jih lahko narediš, je, da se boriš za neke nazore, ne da bi si prej izoblikovala nazor o sami sebi.
Pri drevesu je drugače. Od takrat, ko vzklije, pa do takrat, ko umre, nepremično vztraja na istem mestu. Med vsemi bitji sega s koreninami najbliže srcu zemlje, s krošnjo pa najbliže nebu. Sokovi v njem se pretakajo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Širi se in se krči, kakor mu veleva dnevna svetloba. Čaka na dež, čaka na sonce, čaka zdaj na ta letni čas, potem na naslednjega, čaka na smrt. Od vseh stvari, ki mu omogočajo življenje, ni prav nobena odvisna od njegove volje. Obstaja in to je vse. Ali zdaj razumeš, zakaj je božati drevesa lepo? Ker so trdna, ker dihajo tako počasi in umirjeno, tako globoko. V Bibliji je zapisano, da ima Bog široke nosnice. Mogoče je slišati malce nespoštljivo, a vselej, ko sem si skušala zamisliti obliko Božjega bitja, sem si ga predstavljala v podobi hrasta.
Povzeto iz knjige Pojdi, kamor te vodi srce - Susanna Tamaro; povzetek je pripravila Nina Mandelj
