Pojedla sem anoreksijo (povzetek knjige)

pojedla_sem_anoreksijo spela kranjecAvtorica: Špela Kranjec

Knjiga, ki me je zelo pozitivno presenetila. Zelo berljiva zgodba, izpoved mlade punce, ki je prebolela anoreksijo. Zgodba, v kateri prepoznaš mnogo modrosti, nasvetov in pridobiš razumevanje ljudi, ki se borijo s podobnimi težavami … Knjiga primerna za vse, ki se borite s podobnimi psihičnimi težavami (depresija, bulimija, anoreksija …), ali imate med bližnjimi koga, ki ima podobne težave – s to knjigo jih boste lažje razumeli in jim znali pomagati …


Nihče ni popoln. Tudi jaz ne. Le, da se tega zdaj zavedam. To sprejemam. Z napakami mi ni težko živeti. Ne več. Bilo pa mi je.

Vse, kar sem hotela, je bilo, da bi bila sprejeta. Da bi me končno začeli obravnavati kot sovrstnico in ne bi več name gledali kot na eno ubogo, usmiljenja vredno dušo, s katero sem pa tja spregovoriš le zato, ker se ti smili ali pa zato, ker nekaj od nje hočeš. Sploh nisem hotela veliko. Vendar se mi je že ta majhna želja takrat zdela bistvo življenja. To pa zato, ker sem bila osamljena in žalostna. Bila sem prazna. Tako prazna, da sem bila za sprejetje in svojo srečo pripravljena narediti marsikaj. Tudi shujšati do okostnjaka, na katerem bi se lahko študent medicine učil anatomijo! In to sem naredila jaz.

Hujšanje me je tako zaposlilo in zapolnilo moj čas, da se sploh nisem več počutila osamljeno. To sem si razlagala s tem, da me hujšanje res zapolnjuje. Končno se nisem več počutila prazne. Neverjetno, kako hitro lahko človeka neka zadeva obsede.

V mojem življenju sploh ni bilo več veselja. Pa čeprav se mi je sprva, ko sem začela hujšati, zdelo, da se je moja praznina začela polniti. Ko so mi enkrat diagnosticirali anoreksijo, se je ta praznina šele pokazala. Še hujša, kot je bila pred začetkom hujšanja. Bilo je, kot bi se nad mano zgrnil en velik, debel, črn oblak. Vse je bila samo še sivina, ki je prinašala žalost, depresijo, kreganje, trpljenje in jok. In ta oblak ni bedel samo nad mano, pač pa nad mojo celotno družino – nad mojim očetom, mamo in bratom.

Ironično, moja želja po hujšanju je nastala zaradi želje po sprejetju v družbo in želje po samozavesti. V resnici pa mi je hujšanje prineslo vse drugo, razen tega, kar sem si želela.

Že samo dejstvo, da bi morala hoditi k psihiatrinji, me je obdajalo z grozo. Psihiater je za nore! Jaz pa nisem nora! Zaradi tega me je postalo še bolj sram. Sramovala sem se same sebe. To pa je najhuje, kar si lahko storiš! Takrat si res v škripcih. Hodila sem s sklonjeno glavo.

Nisem hotela v bolnico, kljub temu pa še vedno nisem bila pripravljena sodelovati s psihiatrinjo. Zdi se mi, da me je ves ta pritisk z vseh strani samo še spodbudil k stradanju.

Jok je izražal še edino čustvo, ki mi je ostalo. In to je bila velika, globoka žalost. Žalost, iz katere nisem videla izhoda. In pa osamljenost. Kljub temu, da sem imela vedno koga, ki mi je visel nad glavo, sem se počutila tako, kot da sem sama na svetu. Kot da sploh ne rabim biti na svetu. Kot da bi svet brez mene nespremenjeno tekel naprej.

Izmed vsega pa mi je bilo pri psihiatrinji najbolj všeč, da se sploh ni ukvarjala z mano kot z anoreksijo, pač pa kot z osebo. To sem takrat najbolj potrebovala.

Ko sem si enkrat priznala problem, sem tudi spoznala, da se ga želim rešiti. Začela sem se zavedati, da nisem srečna, kot sem si mislila, da bom. Začela sem razmišljati o rešitvi. Recept je v postopnih, majhnih korakih.

Veliko mojih sovrstnikov je pripomnilo, da sem suha, oziroma, da sem presuha. Mislila sem, da so ljubosumni in sem zaradi tega sovražila, ko so mi to govorili. Vse te pripombe sem začela ignorirati.

Kakšni egoisti smo pravzaprav ljudje! Namesto, da bi si pomagali, se spodbujali in podpirali, smo drug na drugega le ljubosumni, vidimo le tisto, česar sami nimamo in kar nam je pri drugih bolj všeč.

Pa saj je prav, da zase zahtevamo najboljše, vendar se moramo zavedati, da nikoli ne bomo popolnoma zadovoljni. Vedno bo še tisto nekaj. Tisto »samo še to«. In zaradi »samo še tega« se nezavedno uničujemo. Uničujemo odnose in se zapiramo v svoj krog popolnosti, skupaj z ljubosumjem, egoizmom in željo po škodoželjnosti.

Ali se ne bi namesto tega raje za hip ustavili, razmislili o vseh pozitivnih lastnostih, ki jih imamo, in občutili srečo zaradi njih ter se zavedali, kako v redu oseba pravzaprav smo? S to mislijo, mislijo »sem OK«, bi se odpravili ven, v družbo, brez razmišljanja, kaj pri nas »ni OK« in se tako posvetili osebam kot takim, ne pa osebam kot škatlam polnim lastnosti, ki jih mi nimamo in jih mi hočemo. S tem bi tudi egoizem in ljubosumje pustili doma, zaradi česar, verjemite mi, bi se počutili svobodnejše. Drugim bi dajali ta »OK«, ki ga imamo, oni bi ga sprejemali in nam vračali svoj »OK«, ki ga imajo. Tega bi sprejemali mi. Na ta način bi drug drugega izpopolnjevali, si pomagali reševati probleme, in, kar je najpomembnejše, bili bi povezani. Bili bi veliko bolj povezani kot smo zdaj, v tem tempiranem, podivjanem svetu, ki nam ne dopušča premora in iz nas vleče samo egoizem, ljubosumje in sovraštvo.

Bruhanje sem takrat videla kot popolno in edino rešitev, s katero bi preprečila debelost in katera bi mi omogočala da še naprej jem. Poješ in izbruhaš. Izprazniš svoj želodec. Izprazniš svoj strah.

Zdaj, ko me je minil ta paničen napad potrebe po bruhanju in sem se končno pomirila, sem se sama sebi začela gnusiti.

Nuja po tem je bila pač večja od sramu. Morala sem preprečiti, da bi se zredila.

V bistvu sem jaz v drugih videla tekmece. Med sošolci sem si jaz želela biti najboljša in najuspešnejša. Med prijatelji sem jaz hotela biti najbolj priljubljena. Med sorodniki sem jaz hotela biti tista, na katero bodo vsi najbolj ponosni. Na strelskih tekmovanjih sem jaz hotela zmagovati. Jaz sem hotela biti najlepša. Skratka, povsod sem hotela biti samo jaz, jaz, jaz. In bolj, kot sem bila tekmovalna in ljubosumna na druge, bolj sem bila prepričana v to, da so drugi ljubosumni name in tekmujejo z mano in bolj sem se umikala v samoto.

Spraševala sem se, kaj tako narobe počnem. V čem se tako razlikujem od drugih. Zakaj se ne morem normalno vklopiti v družbo? Zakaj sem tak čudak!?

Človek ne more biti sam. Človek je družabno bitje. Željan prijateljev, ljubezni. Če tega nima, ne more biti srečen. In tudi jaz nisem bila. Bila sem le telo, navzven kot hladen, mrzel zid, in navznoter le gmota bolečine in žalosti. Gmota, ki se je z bolečino in žalostjo soočala tako, da ju je raje pretvorila v obsesijo. Obsesijo s suhim telesom. In to je bil začaran krog.

Zakaj se je to dogajalo ravno meni? Kaj tako slabega sem v življenju naredila, da sem morala to doživljati? In to že drugič. Vedno sem bila do vseh prijazna, vsem pomagala, nobenemu škodovala, a sem vseeno doživljala tak pekel! Zakaj?

Ali se bom izvlekla iz anoreksije in postala srečna, ali pa bom umrla od lakote. Na to vprašanje sem si morala odgovoriti sama.

Borbo za suho telo. Borbo za popolnost. Nisem se več hotela boriti v tej bitki. Če sem že morala biti v vojni, sem hotela, da je to borba za življenje. Za družino.

Tokrat sem bila sama motivirana, da se rešim iz tega. Še mi je bilo do življenja. Toliko, kolikor sem bila razočarana nad življenjem, toliko me je bilo tudi strah končati to razočarano življenje.

34 kg pri 168 cm višine. S frekvenco 37 udarcev na minuto sem v trenutku postala rdeč alarm za nujen pregled na IPP v UKC Ljubljana.

Vsem ostalim se je zdelo absurdno, da človek ne more jesti. Ali pa noče jesti. Oče in brat sploh nista mogla dojeti, kako ne morem preprosto vzeti kosa kruha, si ga namazati s pašteto, pojesti in medtem neizmerno uživati. Nista mogla dojeti, kako lahko obstaja bolezen za odpor do hrane. Tega pravzaprav ne more razumeti nihče, ki ni bil v tej situaciji.

Morda sem bila depresivna še bolj kot pa anoreksična. Oziroma, ker sem bila depresivna, sem to svojo depresijo izkazovala z anoreksijo. Hotela sem, da kdo končno opazi mojo stisko in nisem je znala pokazati drugače kot z anoreksijo. Spet en dokaz, da je anoreksija samo posledica neke druge težave.

Več resnice daš iz sebe, bolj se jim začneš odpirati in potem ugotoviš, kako sproščujoče in osvobodilno je, ko iz sebe odvržeš vso bolečino, vse skrbi in vse tegobe, ki si jih toliko časa shranjeval v sebi.

Kot boljšo možnost zdravljenja je psihiatrinja izbrala namige. Nikoli mi ni dajala navodil ali pa moralnih pridig. Vedno me je le spodbudila k širšemu razmišljanju in k preučevanju zadev z vseh zornih kotov. Spodbujala me je tudi k poizkušanju novosti, k prevzemu pobud in k zavzemanju zase. Vedno je hotela, da to, kar sem si zapičila v glavo, izkusim na lastni koži. Vedela je, da mi s tem, ko mi bo pridigala in pametovala, ne bo pomagala toliko kot mi bo, če mi dovoli to izkusiti. Doživeti. Se prepričati.

Ta dogodek z mačko je tudi izkoristila kot pomoč, s katero mi je razložila, da bom v življenju srečala še veliko nasprotnikov, ki se ne bodo strinjali z mano. Da pa si tega ne smem jemati k srcu, ker je to normalno. Ne smem pustiti, da želja po ugajanju vsem obvladuje moje življenje. Zavzemati se moram za svojo srečo. To pomeni delati, misliti, govoriti in sprejemati to, kar osrečuje mene. Včasih nastopi situacija, ko se je potrebno prilagoditi ali najti skupno rešitev. V takih primerih se moram zavedati, da bom morala tudi sama kdaj popustiti. Še vseeno pa ne smem dovoliti, da bom vedno jaz tista, ki popusti. Pri iskanju skupnih rešitev je bistveno pogovarjanje. Pomembno je, da povem svoje mnenje in tudi poslušam mnenja drugih. Prav tako je pomembno, da mnenja drugih spoštujem.

V življenju sem začela sprejemati spremembe. Nisem se jih več bala, ampak sem jih sprejemala z odprtimi rokami in uživala v presenečenjih, ki so mi jih prinašale. Uživala sem v življenju sprememb. Ugotovila sem, kako svobodno in sproščeno je lahko življenje. Da lahko v življenju dejansko uživaš.

spela kranjec pojedla sem anoreksijo

Prosim nikar se sedaj ne vprašajte: »Ali je to to? Ali je to vse od mojega magičnega recepta do ozdravitve?« Ker je in ni.

Poskrbeti sem morala, da spet ne padem na tla. Utrditi sem morala svojo osebnost. To utrjevanje je od mene zahtevalo veliko volje in veliko truda. Čeprav je težko verjeti, je ta del enako naporen kot del, v katerem sem se borila proti anoreksiji.

Porabila sem skoraj polovico svojega življenja za borbo, da lahko zdaj živim srečno življenje. Popolnoma drugačno od prejšnjega. Življenje, v katerem delam kar mene veseli. To, čemur jaz dajem prioritete. To, kar mene izpopolnjuje. To, kar se meni zdi prav. Tako, da sem jaz vesela. Tako, da se ne razdajam. Tako, da brez slabe vesti rečem »ne« ali pa »s tem se ne strinjam«. Tako, da povem svoje mnenje. Tako, da sprejemam spodrsljaje in nepopolnosti. Tako, da se soočam s problemi.

Res sem postala vladar svojega življenja. Če bom nekje trpela, bom od tam odšla. Ne bom se mučila. Ne da se s tem ne trudim, le v prvi vrsti gledam nase in na svojo srečo.

Medtem se je zvišala tudi telesna teža, toda to je bilo takrat postranskega pomena. Za to se mi ni bilo potrebno kaj preveč truditi ali pa se siliti jesti. Ko sem enkrat premagala bolezen, so kilogrami prišli sami od sebe.

Nikoli, ampak prav res čisto niti za trenutek se nisem zavedala, kako suha sem v resnici bila. To mi da vedeti, kako lažnive so oči v obdobju anoreksije. To je dokaz, da se oseba z anoreksijo zares ne zaveda svojega telesa in ga dojema na čisto drugačen, nerealističen način.

To, da nimam več perfekcionista v sebi, mi omogoča uživati v življenju. Živeti normalno življenje. Pravzaprav se mi zdi, da ga živim lepše kot marsikdo. To pa zato, ker sem poleg vsega postala še umirjena. Vseh stvari se lotim mirno, brez kakršne koli panike in živčnosti. Ugotovila sem, da se na koncu vse uredi. Ali se sekiraš ali pa ne. Uredi se. Življenje steče dalje.

Moje življenje je lažje. Ironično. Kljub temu, da imam toliko kilogramov več, se počutim lažje.

Še vedno imam željo po lepem telesu, samo da zdaj lepega telesa ne povezujem več s shiranostjo. Če bom na ulici srečala preveč suho dekle, ne bom na njo gledala kot na lepotico in ji zavidala njene postave. Ne več.

Živim. Kar je najpomembneje. Živim. Seveda bom nekoč umrla. Vsi umremo. Ampak pred tem bom še živela življenje, ki mi pripada. Življenje, ki si ga zaslužim.

Pri vsakem posamezniku je za ozdravitev potreben drugačen pristop. Tudi če nam uspe pozdraviti eno osebo, ni nujno, da bomo z istim načinom zdravljenja pozdravili še drugo. Prav zato je zdravljenje motenj hranjenja eno izmed najtežjih. Pravzaprav naj bi bilo še celo za najbolj učene psihiatre in zdravnike uganka.

Zagotavljam vam, da način, kako priti do samozavesti, zagotovo ni hujšanje. In vsekakor ni stradanje. Slednje vas lahko prej privede še k manjši samozavesti. Ker meja med normalnim hujšanjem in željo po izgubi nekaj kilogramov ter med stradanjem in obsesijo s suhim telesom je zelo tanka.

Torej, kaj pa je dober načrt za gradnjo samozavesti? Odgovor je preprost: delo na sebi. Ampak ta preprost odgovor udejanjiti je pa še kako zelo zahtevno. Preden se tega lotiš si naberi veliko volje in vztrajnosti. Poleg tega pa še veliko zavedanja, da bodo tudi trenutki, ko ti ne bo uspelo. Trenutki, ko boš dobil občutek, da si spet na začetku ali pa, da se ves ta trud sploh ne izplača. Tudi takrat ne boš smel obupati.

  • Mnogi rečejo, da jim pomaga branje motivacijskih knjig in reči moram, da sem tudi jaz ena izmed tistih. Z vsako prebrano sem dobila novih moči, predvsem pa nek nov pogled na stvari. Na svet. Življenje. Te knjige so mi omogočile, da sem začela gledati barvno in ne več črno-belo. Poizkusi, saj nimaš kaj izgubiti.
  • Udeleži se tudi kakšne delavnice na temo osebne rasti. Tam boš slišal zgodbe oseb, ki so se ravno tako spopadale s problemi. Počutil se boš bolje, ker boš vedel, da nisi edini, ki ima problem. Mogoče boš tudi od nekoga na delavnici dobil dober nasvet. Ne bodi sam – samota je naš najhujši sovražnik.
  • Lahko začneš pisati dnevnik. Velikokrat bolečino v nas omilimo že, če jo samo izlijemo na papir.
  • Poslušaj glasbo. Poj. Riši. Ustvarjaj. Skratka, karkoli, samo da te osrečuje! Delaj to, pri čemer veš, da si srečen! Pomisli na to, kaj te je osrečevalo pred boleznijo. Lahko začneš s tem ...

Pozdravili se je bomo le tako, da bomo obiskali zdravnika! Jaz sem bila trdno prepričana, da ne potrebujem nobenega zdravnika in nikakršne pomoči. Roko bi dala v ogenj za to! In veste kaj? Roka bi mi zgorela! Ker sem se tako zelo motila. O, kako zelo sem se motila.

Mi z motnjo hranjenja se ne počutimo prijetno, če nas drugi obravnavajo samo kot bolnike. Želimo si bolj »človeško« obravnavo. Želimo si biti enakopravni. Pogovarjajte se z nami še o čem drugem kot le o bolezni. Tako se bomo počutili bolj normalne.

Zato se tudi svoje bolezni ne smemo sramovati! Delimo jo z bližnjimi. Delimo jo z nekom, ki mu zaupamo. Delimo jo že zato, da nam bo nekdo pomagal izkopati se ven iz nje. Ni treba, da s ponosom povemo, da smo bolni. Seveda ne trdim tega. Tudi v tej bolezni res ni ničesar, na kar bi lahko bili ponosni. Resnično nič – tudi na svoje suho telo ne! Ponosni pa moramo biti na našo odločitev, da se te bolezni rešimo. Na naše zavedanje, kako lepo življenje bi lahko živeli. Na našo željo po srečnem življenju. Dovolimo si biti ponosni nase!

Seveda sem včasih še žalostna. Tudi skrbi imam še. Vendar se soočam z njimi in jih ne tlačim vase.

2017-11-02T19:04:29+00:00

2 komentarja

  1. Melita 01/09/2016 at 8:08 pop - Reply

    Izredno pogumna in odgovorna,
    Želim vse dobro in veliko steče.
    Vedi, da imaš moč v sebi in ljudi, ki jim je mar zate. S tem boš delila pogum tudi svojim najbljižjim. Lp. Melits

  2. marjeta fidersek 22/09/2017 at 8:44 pop - Reply

    Potrebovala si veliko poguma in moči , da si se vrnila v življenje
    ki je v današnjih časih polno ,, zahtev,, ,ki se jim sodobni ,drveči človek podreja, ni potrebno veliko,da se zlomiš,
    srečna sem zate , ohranjaj pozitivno v sebi, vedno naj ti bo vodilo ,da si edinstvena in vredna oseba….

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link