Ženska se je sprehajala v naravi po poteh meditacijskega središča v Burmi, ko se nenadoma ustavi. Stala je na mestu, precej dolgo, a najprej nisem vedela, zakaj. Sama sem izvajala svojo hodečo meditacijo, tako da nisem bila pozorna nanjo, dokler nisem po nekaj minutah hoje prišla tik do nje. Še vedno je stala tam na mestu, s komaj opaznim toplim nasmeškom na obrazu. Šele potem sem opazila, kaj gleda. Mladega mucka. Tam je bil prisrčen mladi mucek, ki se je igral z listi dreves in jih lovil znova in znova. Ta ženska se je torej ustavila tam zgolj zato, da minute in minute (jaz sem jo videla tam več kot 20 minut, verjetno je bila še dlje) opazuje pri igri tega prisrčnega mucka.
To ni bil osamljeni primer. Bilo je na stotine podobnih! Menihi in nune v burmanskih samostanih resnično znajo opaziti malenkosti, si vzeti čas in uživati v njih. Opazovati mladega mucka pri igri. Občudovati zvezdice na nebu. Čutiti topel veter v laseh. Vonjati dišeče cvetove. Dotikati se vode. Pogledati si v oči.
Ko se naučimo uživati v tovrstnih malenkostih, res ne potrebujemo veliko, da smo srečni. Najprej jih moramo seveda znati OPAZITI; samo pomislite, koliko čudovitih sončnih zahodov spregledamo. Z vsakim gre drobec magičnosti mimo nas ...
"Skrivnost, kako biti srečen, ne najdeš v tem, da iščeš vedno več in več. Vendar je v tem, da se naučiš uživati v malenkostih." Dan Millman
S svojim zgledom so me naučili, da imaš za srečo dovolj stvari okoli sebe, le opazi in ceni jih. Narava ima vse ...
Na razglednice iz Burme, ki sem jih poslala najbližjim, sem zapisala misel: »Burma – prostor, ki te spomni, kako malo potrebujemo za MIR v srcu in SREČO v očeh."
Iz knjige NAJDI SVOJO SREČO IN MIR >>
