Komaj sem dobro znala brati in zlagati besede, ko sem prvič v živo videla dva tujca. Bil je neznosno vroče avgustovsko popoldne, ko sta neznanca počasi hodila po cesti mimo naše hiše. Njuna nahrbtnika sta bila občutno večja in zagotovo težja kot jaz, takrat nekajletna skodranka radovednih oči. Danes bi ju znala poimenovati: backpackerja.
"Mami, glej, glej," sem hitela kazati, da bi dobila razlago, kdo sta, kaj počneta in zakaj nosita toliko prtljage. Mami je s pogledom sledila mojim drobnim ročicam, a še preden mi je odgovorila, je hitela v kuhinjo z besedami: "Pridi, hitro." Tekla sem za njo, ko je že pripravljala domač bezgov sok, dodala nekaj kock ledu in zagrabila sveže pecivo, meni pa v naročje pomolila dva kozarca. Sledila sem ji ven, vse do ceste, ko je klicala za neznancema.
Presenečena sta obstala, se najprej spogledala, potem pogledala naju ... In prišla nekaj korakov nazaj. Govorila sta nekaj ... čudnega, meni nerazumljivega. Na moje še večje začudenje je tako vesoljsko momljala tudi moja mami. Danes bi znala to poimenovati: angleški jezik. "Pojdi po Davida," brata, "on se bo znal bolje pogovoriti z njima." Seveda, starejši brat, že bolj izobražen. Tekla sem ponj, še vedno vsa zmedena, zakaj taka hitrost mame, zakaj ta čudna govorica, zakaj ...
Kmalu za tem sta že sedela na naši terasi, popila neverjetne količine maminega soka in si masirala rame, medtem ko sta ogromna nahrbtnika slonela ob steni. Mami je, seveda, kakor je bilo v naših koncih vedno v navadi, naredila bogato obložen narezek, dodala pecivo, spekla še palačinke in že gnetila kruh, da bosta jutri imela svežega za na pot. Ja, jutri. Dogovorili so se (očitno je brat res znal nekaj tega čudnega jezika), da prespita pri nas, saj je raztegljiv kavč dosti bolj udoben kot šotor, obenem pa se lahko v miru stuširata in uredita, si oddahneta na hladnem, dobro najesta in odpočijeta, naslednji dan pa nadaljujeta pot. S sendviči s še toplim kruhom in domačo salamo.
Atka, bolj zadržanega in skeptičnega glede spuščanja neznancev v hišo, je očitno prepričal mamin: "Nehaj. Kaj pa veš, mogoče bosta pa enkrat v prihodnosti najina otroka takole nekje na drugem koncu sveta in si boš želel, da bi jima kdo ponudil toplo posteljo!"
Kako zelo prav je imela.
Morda se je prav takrat nekje začela v meni rojevati želja po takih pohajkovanjih po svetu, a še bolj kot to se mi je globoko v srce vtisnila mami takratni nauk, ki je temu sledil.
"Mami, zakaj ta dva strička spita pri nas?" me je seveda zanimalo.
"Veš, vedno se moraš spraševati, kako se drugi počuti, kako mu je. No, ko si videla ta strička, si verjetno prepoznala, da sta utrujena, v tej vročini verjetno žejna." Res je bilo vroče. "Vedno pomagaj drugim, če lahko."
"A zato si jima dala sok?"
"Ja, zato. Vidiš, da nam res ni težko dati nekaj soka in vode. Pa tudi enostavno jima ponudimo tuš in prenočišče. Njima pa to veliko pomeni. Evo, zato spita tukaj."
Vedno znova mi je bolj kot z razlagami s svojimi dejanji kazala, kako pomembno je, da si dober do drugih. Da pomagaš. Da ponudiš pomoč. Predvsem pa da včasih pozornost iz sebe preusmeriš tudi na druge - kako se nekdo na drugi strani počuti, kako mu je, česa si želi, kako se počuti. Naša mami je to vedno znala, vedno delala.
Oh, s kakšnim ponosom sem tisti večer zaspala - moja mami je heroj! 🙂
Vsaj 10 let kasneje, jaz še vedno skodrana in radovedna:
Dobila sem klic, da me ati ne more priti iskat po treningu, ker je razbil avto. Ne, nič hujšega ni, vse v redu, samo avto ni več vozen. Ne, ni bil on kriv, oni drugi je bil.
Zvečer sem vlekla na uho pogovor očeta in soseda. "Bedak! Kam je pa gledal! Jaz bi takoj poklical policijo, njega pa enkrat okol ušes, kaj pa tako trapasto vozi!" je bentil sosed, ko mu je oče natančno razlagal potek nesreče. A naš ati je le mirno odgovoril: "Mah glej, nisem. Pa saj ni namenoma. Vsakemu se zgodi ..." Bolj kot je sosed bentil, bolj je oče miril in opravičeval storilca.
Kasneje sem izvedela, da je takoj po trku stopil iz avtomobila in vprašal povzročitelja nesreče ali je v redu in ali rabi kakšno pomoč. Na storilčevo panično opravičevanje in tresenje ob šoku naj bi ga naš ati celo miril, da je vse v redu, da se to lahko vsakomur zgodi ... In sta zelo mirno uredila vse potrebno, potem pa skupaj spila pivo v bližnji gostilni ter se poslovila s stiskom rok.
Ati morda ni znal z besedami povedati tako kot je to znala mami, je bil pa v dejanjih ravno takšen ali pa še boljši vzgled tega: "Preden noriš in obtožuješ druge, se vprašaj, kako se on počuti, kako mu je. Poskušaj razumeti tudi nasprotno plat."
Oh, s kakšnim ponosom sem tisti večer zaspala - moj ati je heroj! 🙂
Nekaj najlepšega, kar sta mi predala starša in na kar sem bila pri njima vedno tako neizmerno ponosna, je prav to: Poskušaj razumeti tudi druge, ne le sebe. In deluj tako, kakor bi želel, da drugi delajo s tabo.
Zato mi je boleče opazovati porast pretiranega individualizma, boleče videti ali slišati nesramne javne žaljivke in osiranja, boleče sprejeti, da so na svetu glede zgoraj omenjenega tudi drugačni ljudje, kot sta moja starša. Želim si, da bi lahko v svet prispevala vsaj kanček tega, da bi večkrat pomislili ne le nase, ampak tudi na druge.
Bodi sočuten in prijazen do drugih, kot želiš, da so drugi tudi s tabo. Saj je zelo preprosto ... A tako izjemno pomembno za ta lep svet, kjer sobivamo en z drugim.
