Povzetek knjige POT, Nov način razmišljanja o vsem (Michael Puett in Christine Gross-Loh)

Nagrajeni profesor s Harvarda deli svoja nadvse priljubljena predavanja o klasični kitajski filozofiji in nam pokaže, kako nas ti starodavni nauki danes vodijo po poti v boljšemu življenju. Nauki pradavnih kitajskih filozofov nas pripravijo do tega, da podvomimo o številnih prepričanjih, ki smo jih imeli za samoumevne. 

Govorijo nam, da bomo s trdim delom uspeli, vendar se razkorak med bogatimi in revnimi nenehno širi, družbena mobilnost pa slabi. Naše življenje je preplavljeno z izjemnimi in zmogljivimi napravami, zdravstvo je neverjetno napredovalo, hkrati pa doživljamo okoljske in humanitarne krize strahotnih razsežnosti. Po nekaj desetletjih nam veliki optimizem pohaja. Nismo več tak zelo prepričani o tem, kako smo si uredili svet. 

To, kako razmišljamo o svojem življenju, se razlikuje od tega, kako dejansko živimo. Ne odločamo se tako, kakor mislimo, da se. Odločamo se predvsem čustveno in nagonsko, čeprav mi mislimo, da se odločamo preudarno in racionalno. Kitajski filozofi so se lotili iskanja alternativnih možnosti pri takšnem odločanju. Odgovor so našli v piljenju nagonov, usposabljanju čustev in nenehnem postopku izgradnje samega sebe, tako da bi lahko sčasoma tako v nujnih kot vsakdanjih situacijah odzivali pravilno in etično. 

Lažno prepričanje: Resnica o tem, kdo smo, leži v nas samih. Ko tolikšen pomen pripisujemo samospoznavanju, tvegamo, da prihodnost zgradimo na zelo ozkem pojmovanju samega sebe - na tem, kar imamo za svoje odlike in slabosti, kar nam je všeč in kar nam ni. Številni kitajski misleci bi ob tem zatrdili, da se tako posvečamo le drobnemu delu tega, kar smo potencialno, saj nam namreč za vedno določa le omejeno število čustvenih nagnjenj. 

Naša čustvena nagnjenja se razvijajo tako, da gledamo navzven, ne navznoter. Ne tvorijo se tako, da se umaknemo od sveta in gremo meditirat ali na počtinice. V praksi se tvorijo ob tem, kar počnemo v vsakdanjem življenju. Torej nismo le to, kar smo, temveč se lahko vedno oblikujemo v boljše osebe. 

Ti filozofi so svoje misli pogosto postavljali v okvire vsakdanjega življenja, zatrjujoč, da se prav tam odvijajo največje spremembe. 

Morali bi si prizadevati, da se premaknemo iz stanja, v katerem se le naključno čustveno odzivamo, v stanje, v katerem se lahko odzivamo ustrezno oziroma "bolje". 

To ne pomeni, da moramo premagati ali obvladati čustva, sam smo prav zaradi čustev ljudje. Pomeni le, da si čustva tako vzgojimo, da lahko odzive bolje ponotranjimo. 

Pravzaprav sploh ni pomembno, ali je Božiček resničen ali ne. Pomembno je, da se vedenje otrok zaradi vere vanj izboljša in da se zbližajo z drugimi družinskimi člani. 

Konfucij je opomnil, da je nadvse protislovno, če raznim obredom nasprotujemo zato, ker mislimo, da nam narekujejo, kaj naj bi storili, medtem ko se nevede držimo tolikih družbenih norm in navad. Ko ostajamo slepi za korist možnih obredov, ki prežemajo naše življenje, jih na koncu izvajamo na pamet. Postajamo robotski. 

Bodite iskreni. Bodite pristni. Bodite zvesti temu, kar ste. Te sodobne misli nas spodbujajo, da se zazremo vase. Trudimo se, da bi odkrili, kdo smo, in potem to sprejeli. Tak pristop je lahko nevaren, ker si tako ustvarimo statično podobo sebe ob določenem času na določenem kraju. Prebiramo knjige o samopomoči, meditiramo, pišemo v dnevnik, potem pa sami sebi postavimo oznako: Svobodnega duha sem. Vzkipljiva sem. Sanjač sem. Strah me je zaupnosti. V otroštvo smo se veliko selili, zdaj pa mi je pred neznanci nerodno. Ker sem imela nemogočega očeta, ne zdržim dolgo v nobenem razmerju. Ko pa sprejmemo take vzorce kot resnične, jih le še okrepimo. Oznake nam določajo vedenje in odločitve ter se s tem še utrjujejo. Tako se nekega dne lahko nenadoma znajdemo znotraj nadvse ozke opredelitve samih sebe. 

Namesto, da se imamo za enotni jaz, ki se skuša odkriti s samorefleksijo, se lahko obravnavamo kot zapleteno zbirko čustev, nagnjenj, hrepenenj in lastnosti, ki nas pogosto vlečejo na različne in nasprotujoče se strani. Ko to storimo, postanemo gnetljivi. Izognemo se nevarnosti, da bi se določali kot nekaj zmrznjenega v času. Postopno boste razvili dele samega sebe, za katere sploh niste vedeli, da obstajajo, in začeli postajati boljši človek. 

Pot iz rutine je v dojemanju, da ste sicer padli v rutino, vendar lahko to spremenite. 

Nikakršnega pravega jaza ni, ki bi ga morali odkriti - ne v nas in ne v drugih. "Človek ima toliko družbenih jazov, kot je posameznikov, ki ga prepoznajo." William James. 

Pri dobroti gre za razvoj občutljivosti, ki nam omogoča, da se do drugih vedemo tako, da je zanje dobro in da iz njih izvabimo njihovo dobro stran. 

Zavemo se, da ni nobenih družbenih norm, ki bi nam narekovale, kako natančno ukrepati v tem neurejenem svetu, v katerem lovimo ravnotežje med neskončno množico različnih vlog in čustev ter situacij. Edina norma je dobrota. Po Konfucijevo lahko postanemo moralni le tako, da negujemo in izražamo dobroto. 

Praviloma si mislimo, da lahko svet spremenimo le z velikimi idejami. Konfucij temu verjetno ne bi nasprotoval, verjetno pa bi tudi pripomnil, da ne smemo zanemariti vsega majhnega. Ne smemo pozabiti na prosim in hvala in podobno. Do sprememb ne pride, dokler se ljudje ne začnejo drugače vesti, drugače pa se ne začnejo vesti če ne začnejo pri malem. 

Miselnost pozitivnega mišljenja nam zagotavlja, da se bo vedno vse uredilo, ne glede na to, v kako težavnih okoliščinah se znajdemo. Takšen pogled pa je nevaren zato, ker smo zaradi njega pasivni. Dogajale se bodo stvari, na katere nimamo nobenega vpliva, imamo pa izbiro pri tem, kako ravnamo. 

Ko se preveč oklepamo načrtov, tvegamo, da gredo druge priložnosti mimo nas. 

Ko razumemo, kako svet deluje, nismo le eden od neštetih delcev v vesolju, temveč si lahko dejansko pridobimo moč, da nenehno, v vsakem trenutku, poustvarjamo pot. 

Treba se je zavedati, da nas lahko porazi en sam človek, ki razume resnično naravo moči. En sam Gandi je zadostoval, da je leta 1947 zadal smrtni udarec britanskemu cesarstvu. 

V šibkosti je moč. Pomislite, kdo je učinkovitejši na delovnem mestu - nasilnež, ki vedno ukazuje in uveljavlja svojo voljo, ali nekdo, ki deluje v sozvočju z občutki sodelavcev, razume, kako kaj sprejemajo, vzpostavlja zveze s humorjem in smehom ter se ves čas zaveda trenutnega ozračja. Spomnite se na učiteljice v šoli. Katera je bila uspešnejša - tista, ki je vedno kričala in ustrahovala učence, ali tista, ki je red v razredu vzdrževala s preudarnimi premolki ter učence pritegnila z mirnim in tihim glasom? Seveda nam je jasno, katera oseba ima na koncu večji vpliv. Kako pogosto pa ta načela uporabimo pri svojem ravnanju? 

Laodzi povsem jasno piše, da imajo v določeni situaciji največji vpliv tisti, ki ostanejo nedejavni. Videti je, kot da se niti ne premaknejo, v resnici pa so zelo, zelo vplivni. Spomnite se ruske generale, ki so Napoleona zvabili globlje in globlje v past. Pri tistih, ki prakticirajo nedejavnost, je videti, kakor da mirujejo, v resnici pa vse vodijo. 

Resnični vpliv ni v neposrednem uveljavljanju moči ali volje. Izhaja iz ustvarjanja sveta, v katerem se udeleženci počutijo tako naravno, da se o njem sploh ne sprašujejo. 

Opozarjajo nas, naj bomo pozorni do telesa; stojimo naj vzravnano, da se či lahko neovirano pretaka; redno naj vadimo globoko dihanje, ki omogoča, da nam uravnoteženi, usmerjeni vdihi polnijo prsni koš; jemo naj redno, vendar zmerno, da či lepo vzdržujemo. Vse to je odgovorno za gojenje naše čustvene stabilnosti. 

Življenje lahko sprejmete tako, da ste pripravljeni videti likanje srajce kot vajo za krepitev priučene spontanosti, ne pa kot duhamorno opravilo: na prehlad ne gledate kot na nadlogo, temveč kot priložnost, da v postelji preberete dober roman ali dva; odpovedane poroke pa ne vidite kot tragedije, temveč kot priložnost drugačne prihodnosti. 

Ob poplavi tehnoloških dosežkov sanjarimo o naravnem svetu in si želimo, da bi se lahko vrnili v čase, preden je človek s svojimi posegi vse pokvaril. V tem povsem povezanem umetnem svetu so takšne skrbi povsem razumljive. Toda - ali je naravno resnično vedno boljše? Biti kot narava bi tudi pomenili, da smo v stalnem boju in visoki umrljivosti. Prepričanje, da bi moral biti svet naraven, je nevarno zato, ker nam onemogoča spoznanje, kako veličastne stvari smo sposobni ustvariti, in zanima našo odgovornost za svet okoli nas. Šundzi je menil, da bi morali vpreči um, da si izboljšamo naravni jaz ali naravni svet in postanemo kar najboljši ljudje. 

Če smo obsedeni od narave, se odrekamo človeški moči preoblikovanja sveta. Ob težavah, ki smo si jih nakopali s spremambami, pa tako spregledamo izboljšave naravnega sveta. 

Budizem se je na Zahod prenesel tako, da je natančno ustrezal zahodnjaški miselnosti in modelu. Sprva je ugajal zato, ker je bilo videti, da nam ponuja blažilo za ambicioznost in pohlep. A smo marsikaj narobe tolmačili ... Budizem je postal nenavadna oblika samopomoči: doktrina brez jaza, ki nam pomaga, da imamo o sebi boljši občutek. 

Medosebni odnosi zahtevajo trdo delo. Nenehno se jih moramo zavedati, se prilagajati in se odzivati. Je pa to ena najpomembnejših in najdragocenejših stvari, ki jih lahko storimo. 

Naša stvar je, da v tem razpokanem in razdrobljenem svetu ustvarimo red. 

Povzeto iz knjige POT, Nov način razmišljanja o vsem (Michael Puett in Christine Gross-Loh)