Pot (povzetek knjige)

Avtor: Nejc Zaplotnik

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, in sam na svoji večni poti.

To mi je ostalo za večno: živeti, kakor da si le en sam dan na tem svetu in moraš v tem dnevu vse doživeti in preživeti, obenem pa se jasno zavedaš, da je to čisto prekratka doba, da bi se sploh česarkoli lotil. To ni hlastanje, niti melanholija, temveč mirno doživljanje trenutkov, ki jih zbiraš v mozaik, ne da bi si predstavljal, kakšna bo končna slika.

Po gorah hodi tiho. Tu moraš glasove sprejemati, ne pa oddajati.

Knjige so mi odpirale oči, pustile prosto pot razburkani domišljiji, ki je hlastala za tujimi kraji in vsemi mogočnimi doživljaji.

Pritegovalo me je prav to: trdno in jasno potrditi nekaj, kar so drugi s strahom skrivali in se sramovali.

Gore so bile moj dom, v njih sem se počutil varnega, le tu sem občutil, da sem gospodar položaja. V dolini so me vodili trenutki, kakor so pač prihajali in odhajali, početi sem moral stvari, ki so jih ljudje zahtevali in pričakovali, gore pa so bile brezmajne, kakor so bile brezmajne moje sanje.

Meni so gore vedno dajale tisto, kar so ljudje v mestih že davno izgubili, postal sem del narave, v katero sem zahajal.

Pozabljamo, da smo kljub vsem strojem in zgradbam še vedno le del narave.

Pripravljen sem bil vedno pustiti vse za seboj, da sem še lahko hodil po poti, za katero sem čutil, da me kliče.

Kdor me je pripravljen sprejeti takšnega, kakršen sem, le ta me ima resnično rad, spreminjal pa se drugim ljudem na ljubo ne bom. Čutil sem, da iz številke nastaja v meni človek.

Bil sem svoboden, kakor je svoboden človek v teh letih: ne zaveda se svoje svobode, zanjo se mu ni treba boriti, samo čuti, da živi. Dosegel ni še ničesar velikega, zato nima sovražnikov, pripravljen je sprejemati, zato ima obilo prijateljev.

Lepo je mlademu človeku, ki ga na njegovi poti ne ovirajo drobnarije, ki se starejšemu zdijo nepremostljive. Še lepše pa je, če tak ostaneš vse življenje.

Zvezdnato nebo mi je pripovedovalo o neskončnosti narave in o človekovi nebogljenosti.

Zavedal sem se le tega, da obstajam, da sem, da nastajam in umiram, da se spreminjam.

Pred menoj se rišejo jasne slike preteklosti, a še več je nepopisanih listov, vmes pa je tenutek, ki ga živim.

Obupno mora biti življenje, če je plača edini rezultat, ki ti ga da delo.

Zakaj tako hitro pozabimo svoje norenje in se zgražamo nad pokvarjeno mladino, namesto da bi jim pomagali iskati pot, po kateri naj hodi?

Z ženo Mojco: Čutila sva, da ne sodiva sem, da bi bila pravzaprav rada nekje drugje, toda nisva vedela kje. Nekje, kjer se živi, kjer se spreminja svet in pomaga ljudem. Želela sva si velikih dejanj, a nisva se zavedala, da so največja dejanja, prav tako kakor pusto životarjenje, sestavljena iz drobnih trenutkov.

Samohodstvo je višek alpinizma. Gibati se na robu med življenjem in smrtjo se pravi resnično živeti.

Kako mnogo manj osamljen je človek, kadar sam stopa po težki skalnati poti, kakor pa, kadar je isti človek v mestu, sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče.

Skala je bela in trdna, kakor narejena za uživaškega samotarja.

Alpinizem je kakor umetnost: v delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za meter pred seboj in ko stojiš utrujen na zasneženem vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati. Čutiš svet, čutiš Zemljo, Sonce, veter, vse diha s teboj in te omamlja. Brez želja, brez misli doživljaš lastni obstoj in obstoj vse narave okrog sebe.

Ko se skloniš, da bi zajel vodo iz hladnega studenca, občutiš vso dobroto bistre pijače in srečo, da je voda ob poti. Stvari, ki so ljudem vsakdanjost, ki jih niti ne opazijo več, ti pomenijo v tistih trenutkih neizmerno bogastvo, posvetiš se jim z vsemi mislimi in vsem telesom. Ješ zato, ker si lačen, piješ zato, ker si žejen, spiš zato, ker si utrujen in ne zato, ker je čas kosila, ne le zato, ker je noč čas za spanje in vsako vlakno poslej čuti, da ješ in piješ, spiš kot ubit. Tako kot nekoč, ko so ljudje še hodili po svobodnih stepah in gozdovih in se niso stiskali v ulicah.

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

Naravne zakonitosti vplivajo na človeka, ki živi z naravo, na njegovo voljo in razum, čustva, na telo, na vsega človeka. Narava in človek se zlijeta v harmonijo in vplivata drug na drugega.

Strah me je časa, ker se zavedam, kako obupno malo ga imam. Koliko stvari moram še spoznati, prebrati, narediti, napisati, koliko moram še ljubiti, garati, se veseliti, jokati. Človek bi obupal! Vse to v borih desetletjih, ki so nam na voljo.

Verjel sem v pot in dosegel cilj, ki ga sploh nisem imel.

Če bo kdaj treba braniti domovino, jo bom branil s srcem in ljubeznijo, ne pa pod prisilo nesmiselnih ukazov in drila.

Uradna poročila pa vedno tako lepo zvenijo, tako pocukrano in junaško, papir samohvalo tako mirno prenaša, da sploh ne opaziš, kdaj postaneš črna ovca.

Stisk roke in pozabljeni so vsi napori, ostane le še ponosna zavest o uspehu, zaupanje vase in vera v življenje.

Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost. Uspeh v življenju je brez pomena, ker ti ambicioznost zapre pot do človeka, uspeh sam pa te osami in ti odtuji prijatelja. Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibak in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil. Še huje pa je takrat, ko vidiš, da te ljudje občudujejo zato, ker si dosegel to in ono, ne skušajo pa se toliko potruditi, da bi te spoznali in sprejeli medse, ker se te bojijo in so ljubosumni.

Plezanje je šola za življenje, šola za ljubezen.

Bistvena napaka človeka je vsiljevanje svojega prepričanja drugim.

Občudujem ljudi, katerih življenje je mirna ravnina.  Prostrana, rodovitna žitna polja, ki le kdaj pa kdaj rahlo vzvalovijo v vetru ... Kajti moje življenje je kakor divja reka, ki se nora zaganja v pravečno skalo golega obupa! Toda dolgi dnevi na konicah prstov me učijo živeti  na celi nogi. Ko bom postal resničen mojster plesa po navpičnih zidovih, bom znal tudi: hoditi po ravnih tleh.

Cilj z vsakim kančkom napora pridobi vrednost.

Kako večna je narava in kako minljivi smo ljudje. Zakaj bi se torej mučili zaradi trenutne slave? Vsak, kdor vidi preko konice svojega nosu, ne bi storil niti koraka zanjo.

Prav gotovo je, da so otroci enaki povsod po svetu. Nepokvarjeni, veseli, polni optimizma in vere v življenje.

Težke in lepe stvari, vse se končajo, težave izginejo v pozabo, lepo pa ostane. V tem je skrivnost življenja.

Nevoščljivost prav tako kot denar seže do najvišjih vrhov.

Tako lepo je življenje, če smo le pripravljeni vsaj trenutek svojega dragocenega časa posvetiti drug drugemu in molčati. Če smo pripravljeni učiti se razumeti. Vedeti in razumeti, ne da bi govorili.

Otroci so obrnili pot nazaj v mene samega, dali so mi veselje ob drobnih stvareh, podarili so mi vid in sluh, ki sta ob ropotu dirke vse bolj pešala.

Ostajam zaupljiv, čeprav so me že neštetokrat okradli, verjamem, čeprav so me že tisočkrat nalagali.

Marsikaj so me naučili ljudje, ki se na čisto drugem koncu sveta pehajo za pest riža in za borno, napol podrto streho nad glavo. Naučili so me čakati in ljubiti čakanje, ki je lepše od dejanja samega, naučili so me veseliti se drobnih stvari, ki so na prvi pogled videti čisto vsakdanje, in ne le hlepeti za velikimi dogodki na mejah svojega bivanja.

Naučiš se molčati in tiho nositi v sebi vedenje, zavest lepote, ki jo potem najdeš prav v vseh kotičkih matere Zemlje in je ne znaš nikdar več izraziti. Niti je ne poskušaš več izraziti, ker se jasno zaveš, da se resnična lepota lahko le daje in čuti, povedati pa jo je nemogoče.

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

Nejc Zaplotnik na vrhu Mount Everesta

Nejc Zaplotnik je ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma. Za njim je kopica imenitnih vzponov v domačih in tujih gorah, med drugim tudi osvojen najvišji vrh sveta Mount Everest.  Pomagal je tudi organizirati prve tečaje za nepalske gorske vodnike.  Leta 1983, pri njegovih 31ih letih, ženi in treh sinovih, je plaz pod Manaslujem pretrgal njegovo življenjsko pot.

Objavila |2017-11-02T19:08:28+00:00maj 1st, 2016|Moj TOP izbor, Obnove knjig, Šport in prehrana|1 komentar

Komentar

  1. Marija Cilenšek 01/05/2016 at 10:58 pop - Reply

    Živi in pusti živeti. Sprejmi ljudi take kot so. Kakšen dolgčas bi bil, če bi bili vsi popolni. Uživaj dan. Nikoli ne veš kaj ti prinese jutri, pot ali cilj.
    Bodi lepo

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link