Ljudje, ki potujemo, se kar nekako "začutimo". Kot da smo sorodne duše. Kot da se že dolgo poznamo. Zakaj? Pa niti ne vem ... tako pač je. Morda zaradi širine pogleda na življenje, ki ti ga potovanja dajo. Morda zaradi vseh neprecenljivih izkušenj iz drugih predelov sveta, kakršne je nemogoče dobiti drugje. Morda zaradi neomejenosti uma in geografskega področja. Nekaj pač je na tem.
Naletim na ljudi, ki nekako ne razumejo, kaj vidim na potovanjih. Neudobje, strah, neznani kraji, nedomačnost, nepoznavanje jezika ... "Si že kdaj potoval izven Evrope?" jih vprašam. Odgovor je ponavadi ne.
Potovanja so taka: Nič lepega na njih, dokler ne poizkusiš. 🙂
Zelo pomembno zavedanje nas, ki potujemo, je pa to: Naša država je čudovita! Čista, urejena, brez nevarnosti, vsi lepo živimo ... Se strinjam, da ni popolno. Ampak zakaj zahtevamo popolnost od države, če še sami nismo popolni? Saj ne moremo biti! Nihče ni! Zakaj torej to zahtevate od države?
Hudo mi je, ko vsak dan poslušam stokanje, jambranje in pritoževanje nad državo. Nad politiko. Nad delodajalci, nad okoljem... Nad vsem!
"Se pa preseli drugam, če res verjameš, da je pri nas tako slabo, dogrod po svetu pa lepo,"
si mislim in teptam z nogami ob tla v taktu, kar je očiten znak moje jezne živčnosti.
Priznam, do sedaj sem bila večino v revnih državah, kot so Mehika (Jukatan), Venezuela, Šrilanka, Malta ... In prav tja bi poslal vsakogar, ki ima toliko pripomb in prav nobene pohvale nad našo ljubo državo. In ne, naj ne hodi tja z agencijo, ki ga pocrklja in pokaže le najlepše predele. Backpack. Odlična opcija! Vidiš res tisti utrip dežele, vidiš domačine ob vsakdanjem delu in slišiš njihov pogled na svet.
Morda je težava v tem, da vsi, ki potujemo, raje objavljamo čudovite slike nebeške narave. Kar tudi je. Ne pokažemo pa slik revščine, umazanije ...
Venezuela. Predstavljajte si, da stopite v našo naselje ciganov (ups, Romov) pri Novem mestu (Dolenjci že vedo, o čem govorim). Neurejeno, revno oblečeni in umazani otroci, na pol podrte kolibe in gore smeti. No, taka je Venezuela. Verjetno še malo huje. Ko zagledaš psa, ne veš ali je živ ali ne, tako je ubogi. Od umazanije, lakote ... In ne, cene niso nižje kot pri nas. In ja, plače so bisveno nižje. Tam je res revščina. Tam res v glavnem mestu na noč ustrelijo ali zabodejo povprečno 50 ljudi. In potem piše v časopisih: "Imeli smo dobro noč. SAMO 50 mrtvih." Na vsakem vhodu železna ograja. Vsako okno zavarovano z rešetkami. Štejejo kolikrat na mesec se lahko stuširajo, da bodo lahko poplačali račune ... Naj naštevam dalje?
In ko jim povem, da pri nas skoraj vsaka družina ima svoje stanovanje ali hišo, da ima skoraj vsaka družina 2 avtomobila (in to ne slaba), da imamo pitne vode na pretek, da skoraj vsak gre vsaj enkrat v življenju na dopust, na potovanje ... me debelo gledajo ali je to sploh mogoče. Je.
In nevoščljivi so nam. Kaj pa mi? Žalostno, kako ne znamo ceniti tega, kar imamo ...
Zanimivo - niti pol toliko se ne pritožujejo čez državo kot se mi. In ko jih vprašam, če je veliko depresivnih, dobim odgovor: "Kaj je depresija?" In ko razložim, so začudeni: "Zakaj bi pa nekdo jokal ... saj je lepo!" In vsak večer se smejijo, zabavajo, plešejo. Uživajo življenje. In živijo v prepričanju: "Saj nam je lepo, smo zdravi, imamo streho nad glavo in hrano. Uživajmo življenje!"
Ubogi mi, Slovenci...
Kriza je. Ja. Ampak v tej ogromni krizi ima vsak streho nad glavo, imamo ogromne hiše, imamo svoje avtomobile, v povprečju zelo dobre avtomobile, imamo pitne vode na pretek, imamo hrane dovolj ... "Kakšna kriza neki," bi rekel vsak, ki bi prišel iz teh ubogih držav v našo ljubo Slovenijo.
Včasih se malo ustavimo in pomislimo: "Kaj imamo, za kar smo lahko hvaležni?" In bodite realni.
In prav ta del, to znanje "uživanja življenja" imamo vsi, ki potujemo. Ja, morda nas točno to povezuje. Pozitivnost.
P.s.: Kaj pa je tisti en razlog proti? Vzbujanje neverjetnega strahu pri mojih starših, da bo "letalo dol padlo".
