Myanmar (Burma) - prostor pod soncem, ki te spomni, kako malo potrebujemo za mir v duši in srečo v očeh.
10 dnevna Vipassana meditacija, nove izkušnje in zanimive prigode ter - NOVA KNJIGA 🙂
Med meditacijo mi je vskočila močna misel, ki mi ni dala miru ... Na teh območjih, kamor še ni vdrl "zahod" in turizem, iz roda v rod prenašajo neprecenljiva znanja o življenju. Vendar tega ne znajo povedati na preprost način, da bi vsakdo razumel, ne glede na to, ali ga zanimata religija in duhovnost ali ne. No, to pa zagotovo znam jaz 🙂
Ko sem jim omenila idejo za knjigo, kjer združimo njihova dragocena znanja in moje sposobnosti pisanja in promocije, so bili navdušeni ...
Popolnoma drugačno potovanje od vseh, kar sem jih imela do sedaj. Prvič sem sama backpackala 28 dni, prvič bila brez načrta poti, prvič nisem vedela skoraj nič o državi, prvič se usmerila v meditacijo ... in tudi prvič prišla domov s komaj kakšno sliko, prvič nisem hitela, kaj vse moram videti, ampak sem se prepustila toku, da vidim, "kam me življenje pelje ..." - in prvič sem bila sposobna skoraj celotno potovanje živeti le za TUKAJ in ZDAJ - nič razmišljanja o "domačem življenju", nič načrtovanj za naprej ...
Zanimivo, zelo!
Edina želja, ki sem jo imela za to potovanje, je bilo opraviti 10 dnevno Vipassana meditacijo v enem izmed njihovih meditacijskih centrov. In to sem tudi opravila, seveda.
10 dni tišine, nič govorjenja, nič tehnologije, nič zunanjega sveta, zgolj meditiranja od 4.00 do 23.00 in dva vmesna obroka hrane. Ves čas se je menjavala ura sedeče in ura hodeče meditacije. Dobila sem njihov urnik, pravilnik, navodila, potem so me pustili na miru, da sama delam ali ne delam, kar so mi naročili. In se moram pohvaliti, da sem bila prav pridna.
Peti in šesti dan mi je vse "padlo dol". Zaspanost in zatečene boleče noge so bile le pika na i, da sem se "borila" sama s sabo ali sploh ostati do konca 10 dni, ker sem bila takrat prepričana, da mi ta Vipassana prav ničesar ne da, da to pač ni zame. Ljudje smo si različni in izgleda, da to ni nekaj, kar bi meni odgovarjalo ...
A že moje znamenje (kozorog) oziroma trma (bi rekli starši), morda celo ego (da bi odnehala, če sem se odločila, da to vzdržim ne glede na ceno) so mi pomagali, da sem vseeno vztrajala. In sedmi dan se mi "odpre". Nora ideja, ki mi ni dala miru ... prvič sem izpustila 2 uri meditacije, šla v sobo in ...
Napisala novo knjigo 🙂
Kaj je osnovna ideja knjige? Ti menihi v območjih, ki so izjemno dolgo ostala zaprta za zahod in turiste imajo neprecenljiva znanja o življenju. Res DRAGOCENA. Si predstavljate, da vam nekdo poda natančna navodila, kaj delajte, da dosežete pristno SREČO in MIR v življenju, to, kar si vsi želimo? No, to oni imajo! Ampak - ne znajo to povedati na enostaven način, da bi vsak otrok, vsak "zahodnjak" (ki ga ali pa ne zanimata religija in duhovnost) razumel, v čem je bistvo, kaj mu to prinese.
To so znanja, ki jih prenašajo iz roda v rod, le redko zapišejo, pa še to zelo strokovno in za ozek krog ljudi. Poleg tega pa - nimajo fokusa na promociji, da bi to razširili med množice. Vendar si vseeno želijo širiti ta znanja (že to, da ti brezplačno dajo vso hrano, pijačo, sobo, vso znanja, celo knjige, to dokazuje).
In če jaz kaj znam, znam prav to - zapisati stvari na tako enostaven način, da vsak otrok razume. Torej - naredimo to! 🙂 Povežimo njihova dragocena znanja o življenju z mojo sposobnostjo poenostavljanja in znanjem promocije. In ja, bili so navdušeni.
Zato sem po tej meditaciji porabila še ves teden za obiskovanje različnih samostanov in meditacijskih centrov, se pogovarjala z menihi in tamkajšnjimi učitelji meditacije, ter poskušala pridobiti čim več znanja in materialov, ki jih imajo.
Več v knjigi Najdi svojo srečo in mir >>
Sicer pa, kaj me je najbolj impresioniralo v Myanmaru (Burmi)? LJUDJE.
Tako malo imajo, a so tako zelo prijazni, prijetni, ustrežljivi, ponižni ... MIRNI in SREČNI. Še nikjer se nisem v splošnem počutila tako prijetno in varno, kot tu. Ko sem vprašala menihe, zakaj je temu tako, so rekli, da je njim (ki jih še ni zajel vpliv turizma in zahoda) najbolj normalno dejstvo življenja, da sta vsako dejanje in misel kot bumerang. Kar daš, to dobiš. Ampak ne zgolj, da to vedo, tako kot to vemo mi. Oni to ŽIVIJO. Njim je to tako zelo logično in ne dvomijo v resničnost tega, kot je logično, da vsakdo nekoč umre, kot je logično, da imamo dan in noč ... Tako logično je, da se ti vsaka stvar povrne. Zato so tako dobri, prijazni, prijetni ... ker vedo, da sem kot bumerang vrne vse, dobro in slabo.
Aja, pa ženske so noro lepe ... ženstvene, nežne, temne, postavne ...
Okus hrane mi je zelo odgovarjal (na splošno mi je všeč Azijska hrana), a še dobro, da ne jem mesa - tam pa res jedo tudi ščurke, gliste ...
Sicer je glede umazanije, smeti, smradu in neurejenosti zelo podobno kot v Venezueli, Mehiki, Dominikanski Republiki, Šrilanki ... s tem da je tu nekaj drugače ... Ljudje so mi bolj pristni, res pristno in ne prisiljeno prijazni. In res sem se počutila neverjetno varno ...
Ena glavnih znamenitosti sem bila kar jaz, hehe. Mnogokrat so me ustavljali in prosili, če se lahko slikajo z mano 🙂 Ni (še) veliko turistov, Evropejci smo za njih sploh zanimivi - zelo veliki, svetli, popolnoma drugačni.
Zadnji teden pa oddih na čudoviti obali ... Skoraj brez ljudi, le domačini so zvečer uživali ob vodi, od koder se je slišala kakšna kitara, petje in smeh.
Komur razlagam o potovanju in kažem slike, mi ponavadi pripomnijo: "Ja, je revščina, a ne? ..." Se bo morda čudno slišalo, ampak - v bistvu ni. Ni veliko brezdomcev. Niso v raztrganih oblekah, niso lačni ali obupani. Nimajo veliko, a vsi imajo. V Sloveniji v eni gostilni dela en natakar in naredi vse. Tam bi v podobni gostilni delalo 10 ljudi. En bi spal, dva bi malo popevala, en bi pobral naročilo, en prinesel krožnik ... Ja, imajo malo, a imajo vsi.
Predvsem pa - spomnili so me, vsak dan sproti, kako malo potrebujemo, da imamo mir v duši in srečo v očeh.
