.
Iz knjige: BELI ROM, Sandi Horvat >>
Vsi smo zvezdni otroci. Popolnoma vsi. Nekateri pravijo, da smo angeli. Za druge smo spet kozmična energija, ki se neprestano pretaka gor, dol, levo, desno, navzven in navznoter. Vse, kar se čuti, smo mi.
Zagotovo je trenutno v tvojem življenju nekaj, kar te morda žalosti ali te ne osrečuje, toda verjemi, da je to kljub vsemu dobra stvar, čeprav se ti trenutno ne zdi tako.
V vsakem od nas se skriva ta magična krogla, ki kar čaka, da začneš črpati njeno neskončno moč. Toda pri tem moraš biti izjemno previden, saj moč lahko izrabiš za slabe namene. Moč je nevtralna. Moč v nas ni ne dobra ne slaba.
Resnica osvobaja. Vedno je in vedno bo.
Spoznal sem, da sem jaz in samo jaz edini šofer svojega avtomobila in le jaz sprejemam odločitve, kam in kdaj zaviti. Vse je stvar odločitve. Če se odločiš, da boš svojo čarobno moč uporabljal v dobre namene, bodo taki tudi rezultati.
Ena od vraž pravi, da se duša pokojnega, preden ta sploh umre, pride poslovit od živih. Slovo naj bi bilo videti tako, da se vrata odprejo in zaprejo sama od sebe. Ali še huje, da pade s stene kakšna slika. Najhujša od variant slovesa pokojnika pa je, da se nekje v daljavi zasliši, da se je raztreščilo ogledalo. Po tem znamenju sledi znamenita trojka. Od trenutka, ko se je pokojnik poslovil, v treh dneh ali pa treh tednih izveš, da je nekdo umrl. Vem, sliši se neverjetno. Toda le, dokler česa takega ne doživiš sam.
Če sem odkrit, sem se na začetku zgodbam, ki so jih pripovedovali Romi, skrivaj smejal. Potem pa sem imel naenkrat tudi sam kar nekaj izkušenj s paranormalnimi pojavi. Prav zato sem tudi sam spremenil mnenje.
Zato na primer novorojenčku takoj po rojstvu okoli zapestja zavežejo rdečo vrvico, ki naj bi ga varovala pred uroki. Ena izmed naših znanih vraž je tudi, da nosečnici ne smeš odreči hrane. Še pomembneje, moraš ji ponuditi tisto, kar ješ, in ona mora sprejeti vsaj košček ponujenega, da se otroku kje ne bi poznalo, da si je želela hrano, ki je ni dobila.
Eden bolj simpatičnih običajev, ki je pravzaprav bolj nasvet naših babic, pravi, da v primeru, če otroka že uročijo in je ta bolan, pa celo zdravniki ne znajo pomagati, morajo starši otroku obleči spodnje perilo, obrnjeno na napačno stran. To baje izniči črni urok.
Ko gremo Romi gledat novorojenčka v porodnišnico ali pa na dom, nikoli ne smemo reči, da je otrok lep. Pri nas je precej pogosteje slišati: »Fuj, kako si grd. Fuj, fuj, fuj!« Vse to pa le zato, da ga ne uročiš.
Po zelo dolgem času sem sebe postavil na prvo mesto. Posvetilo se mi je! Ali me bo kdo sploh maral, če samega sebe ne bom imel rad? Kdo mi bo želel dobro, če sam sebi tega ne bom privoščil? Nihče.
V prvi vrsti smo vsi posamezniki, šele nato, na osnovi skupnih interesov, tvorimo družbo. Ta pa zna biti do nas pogosto precej neizprosna. Vsaj tako mislimo. Verjamem, da v veliki večini primerov Usoda na našo pot ne postavi ničesar, česar ne bi znali premagati.
Jaz sem doumel, da so ovire na našo pot postavljene iz dveh razlogov. Prvi je, da nas nekaj naučijo. Drugi pa je popolnoma preprost. Da nam na naši življenjski poti ni dolgčas.
Bodimo realni. Kako presneto dolgočasno bi bilo življenje, če bi nam vedno vse šlo po maslu! Tako pa nas življenje, ko naletimo na oviro, prisili, da dvignemo »zadnjo plat«, s sebe otresemo prah, se postavimo pokonci in nadaljujemo pot.
Ali nisem omenil? Po očetovi strani se v meni pretaka romska kri. Res. In čeprav imam modre oči, svetle lase in porcelanasto belo polt, sem pol Rom. V času, ko svojega romskega porekla nisem hotel priznati niti sebi, kaj šele okolici, je bil moj zunanji videz več kot dobrodošel. Tudi tipičnega romskega priimka nimam. Pravzaprav nič na meni ne kaže na to, kaj se skriva v meni.
Priznam, da sem se pošteno prestrašil, ker nisem vedel, kaj naj to pomeni. Kdo so pravzaprav Romi? Edino, kar sem vedel o njih, je bilo, kar sem videl po televiziji. Umazani, revni ljudje, ki živijo kar tako, malo tu, malo tam, s kopico lačnih in umazanih otrok. Same slabe stvari. Ampak to sem videl po televiziji in o tem se je govorilo. Toda … Mi nismo bili ne umazani ne lačni, niti revni, pa tudi samo eno sestro sem imel! Sklenil sem, da je najbolj modro molčati. Pač ne bom govoril o svojem poreklu.
Že takrat se je v meni prebudil interes, da bi poslušal zgodbe ljudi, ki so del moje zgodovine, del mojega naroda. Znotraj družine sem sčasoma sprejel dejstvo, da je moje poreklo del mene in da tega ne morem spremeniti. Da sem o tem začel govoriti javno, pa je moralo preteči še kar precej časa.
Vsak dan v našem življenju ni obsijan s soncem. Tako je tudi prav. Pogosto pa šele po dežju začnemo ceniti sončne dni.
Toda ko je človek potisnjen v kot in se počuti nemočnega, padejo meje samospoštovanja, ega in srca. Prioriteta misli in želja se vzpostavi na novo.
Danes namreč vem, da bo življenje samo poskrbelo za vse, jaz pa sem tisti, ki se bo na koncu moral zgolj odločiti. Moral sem se naučiti zaupati sebi. Šele ko sem se odprl sebi, sem se lahko odprl svetu.
Kaj pa je tvoj znak? Zagotovo je tam, le pogledati moraš s srcem in padel ti bo v oči. Prepogosto znake jemljemo za samoumevne, toda tukaj so, ker nam želijo nekaj povedati.
Kako so Romi sploh videti? Ena prvih ugotovitev, da nis(m)o vsi Romi temni, z gostimi črnimi lasmi, je bila hkrati tudi eno prvih presenečenj, še posebej, ko sem se zavedel, da sem tudi jaz Rom, toda prej bel kot temen in tudi gostih črnih las nikoli nisem imel. No, gosti so, le črni ne.
Ampak veš kaj? Res je, da ni bilo luštno, na čase je bilo celo zelo mučno, težko, nepredstavljivo in nepremostljivo, ampak pomembno je bilo, da smo bili skupaj. Dan in noč. Povezani. Bili smo … družina.
Iz naših pripovedi o prihodnosti je velo hrepenenje najstniških duš. Hrepenenje po boljšem življenju in predvsem sprejetosti. Vsi smo se znašli v istem kotlu, še vedno pa smo iskali začimbe, ki jih bomo morali uporabljati pri kuhanju prihodnosti. Pred njimi mi ni bilo treba skrivati, kdo sem. Vedeli so. Ker so bili tudi sami del te družine. Pravzaprav sem se prav ob njih nevede začel učiti, da je popolnoma v redu, da si drugačen od ostalih. Da si unikaten.
Še ena izmed stvari, za katere sem hvaležen. Za družino. Ni pomembno, kakšna je, kdo je komu kaj storil in kdo je komu kaj rekel, vsi smo del družine.
Ti poletni večeri so me mirili in mi nekako dali vedeti, da s(m)o tudi Romi popolnoma normalni ljudje, da se tudi mi družimo, smejemo in zabavamo ob svojih vragolijah.
Danes čedalje bolj tudi sama vidi, kar sem videl jaz. In še marsikdo. Dobro stran tega »slabega«. Zavedanje, da iz te zmešnjave prideš močnejši in pogumnejši. Prav zato se je vredno boriti, vredno je vsega truda, energije, časa in volje ter vseh solz in neprespanih noči.
Tesnoba? Sprejmi jo. Pozdravi jo. Objemi jo in se ji zahvali, da je prišla k tebi. Verjemi, morda trenutno še res ne veš, vendar je ena najlepših stvari, ki se ti je lahko pripetila. Sprejmi jo kot izziv, kot notranji glas, ki te motivira in ti sporoča, da je v življenje treba uvesti spremembe. Dobre spremembe. Saj veš, če je v življenju preveč slabih stvari, je treba nekatere predelati in jih zavreči. Šele tako lahko narediš prostor za dobre stvari v življenju. Verjemi, da te dobre stvari čakajo za prvim ovinkom in da se ti bodo kmalu pridružile na tvoji čarobni poti.
Ugotovil sem, da se ljudje preveč obremenjujemo s stvarmi, ki jim sploh ne bi smeli namenjati pozornosti. Verjamem, da se res vse zgodi z razlogom, še bolj pa, da se vsaka stvar zgodi ob pravem trenutku na pravem mestu. Izsiliti ne moreš ne dogodka ne občutka. Preprosto zgoditi se morata. Okoli nas in v nas samih. Ko enkrat doživiš harmonijo in deliš, kar čutiš, si zmagal. To je osebna zmaga na enem od maratonov življenja.
Šele ko spoznaš in slišiš, da je nekdo, ki mu je življenje na pot nasulo več trnja kot tebi, premagal vse svoje ovire, se zaveš, kako neznansko srečen si, da živiš tako, kot živiš. Ne glede na to, od kod si, koliko denarja imaš in kako si videti.
Resda nismo imeli veliko, smo pa imeli v tej svoji nedokončani hiši mnogo ljubezni. Tega pa se ne da kupiti.
Vse je točno tako, kot mora biti, vse se je zgodilo točno tako, kot se je moralo zgoditi.
Že od malih nog sem imel nekje zadaj v glavi vcepljen predsodek, da Romi kradejo, nabirajo železo, da ne delajo in niso izobraženi. Da so Romi posamezniki, ki se jih marsikdo raje otepa, kot spregovori z njimi besedo ali dve. Zato mi je danes, ko razmišljam in brskam po svoji knjigi spominov, kristalno jasno, zakaj sem tudi sam potreboval desetletje in več časa, da sem se res popolnoma sprejel. Sprejel svoje poreklo, sprejel, da me bo okolica, s tem, ko bom začel naglas govoriti, da sem tudi Rom, najprej prepoznala kot takega. Toda resnica je vse prej kot to. Ja. Danes sem tudi Rom. Ponosen, da sem del tega prečudovitega sveta. Da imam vse koščke te barvite sestavljanke, ki je polna temačnih dogodkov v svetovni zgodovini, polna predsodkov in diskriminacije, polna zavračanj in preganjanj …
Zmotno prepričanje je, da so del romske kulture tudi prezgodnje in prisilne poroke. Niso. Res je, da se zgodi še kakšen primer ali celo dva na leto, ko starši poročijo mladoletne otroke proti njihovi volji, toda to še zdaleč ne pomeni, da je to del romske kulture. Nepoznavanje zgodovine in vzrokov teh porok pelje do napačnih zaključkov in krepitve predsodkov do Romov.
Odgovor na vprašanje, zakaj se čutim tako povezanega s popolnimi neznanci z vsega sveta, je bil jasen. Zato ker nas še vedno povezuje to čarobno ogledalo, ta naš »romanipen«, nevidna vez, ki povezuje večmilijonsko ljudstvo tisočletje potem, ko je zapustilo domačo deželo. Ali ni to nekaj najčudovitejšega?
In Sandi je postal Rom. Ponosen Rom. Vse tiste besede, da jaz nikoli ne bom delal za cigane in s cigani, so izginile. Delal bom z Romi in za Rome.
Iz knjige BELI ROM, Sandi Horvat >>
