Pozdravi stare rane (Gabriele Stogar in Wilfried Reiter)

Povzetek knjige POZDRAVI STARE RANE, Gabriele Stogar in Wilfried Reiter

Če se določeni problemi ponavljajo z neprijetno enakomernostjo, je to zaradi tega, ker njihov vzrok ni v sedanjosti, temveč v preteklosti.

Ženske v poslovnem svetu – se prilagodijo pravilom moškega sveta, problem je ta, da nezavedno opustijo del sebe, ki ga v resnici nočejo opustiti. Moški so vajeni vse razložiti razumsko in opazovati reči iz višje perspektive. Koristno - z eno samo pomanjkljivostjo – svet ni logičen, temveč kaotičen. Moški pa ne prenesejo kaosa – ta je povezan z nemočjo, nemoč je strah – strah je čustvo – s čustvi na delovnem mestu pa imajo moški probleme. Ženske se bolje znajdejo v kaosu – prožno se prilagodijo (situacijam, ljudem …) – kar moški hitro označijo za nedoslednost.

Bolj boleč je dogodek – bolj intenzivno se učimo. Majhen otrok nikoli ne išče krivde v drugih (v starših), ampak v samem sebi.

Komur so kot otroku naklonili pozornost le takrat, ko je prinašal domov dobre ocene, ali ko je imel kaj za pokazati, verjame vse svoje življenje, da dobiš potrditev le, če nekaj dosežeš in da nisi nikoli ljubljen, sprejet in cenjen zaradi sebe, ampak le zaradi svojih uspehov.

Česar se bojimo, se zgodi, ker se bojimo.

Če se v vašem življenju ponavljajo neprijetne reči, razlog ni v okoliščinah, temveč v notranjem vzorcu, ki ga prisilno ponavljate.

Kdor sebe nima za pomembnega, ne prenese kritike. Kdor se je kot otrok naučil 'jaz nisem pomemben', je zadovoljen le, kadar so drugi z njim stoodstotno zadovoljni. Kdor hrepeni po zunanjih pohvalah, da se počuti dobro, mora razrešiti prepričanje: "Nisem pomemben".

Za moške je najbolj pomembno, da imajo najboljši avto, najboljšo hišo, najboljše otroke, najlepšo ženo … Za ženske pa to, da so potrebne drugim, so sprejete in cenjene.

Nikoli ni prepozno, da se naučimo tistega, kar se kot otroci nismo naučili.

Ponavadi si ne postavimo ključnega vprašanja: "Kaj potrebujem sedaj, da se bom počutil dobro?" Kdor se sam ne počuti dobro, išče partnerja, ki je dober. Kdor sanja o popolni superženski ali supermoškemu, se mora res počutiti strašno manjvrednega! Stara rana takega človeka: "Nisem dovolj dober." Mnogi v dobrem odnosu tvegajo prekinitev, ker iščejo sanjsko žensko – vse življenje jo tiho iščejo in so tiho nezadovoljni s svojim odnosom, ker ne ugotovijo, da ne potrebujejo sanjskega partnerja, temveč nadomestilo za star, neumen program 'nisem dovolj dober'.

Namesto da bi stare rane iz otroštva (ti negativni programi in prepričanja so vzrok) enkrat dokončno oskrbeli, se poskušamo še 40, 50, 60, 70 let potem izogniti njihovi bolečini (torej posledici).

Nobena zunanja potrditev ne more nadomestiti notranje. Zunanja potrditev je le kratkotrajna in površinska (primer: partnerju moramo vsako uro potrditi in zagotoviti neskončno ljubezen, sicer se počuti neljubljenega).

"Ko bom … bom pa srečen …" Kdor živi s tem razmišljanjem, ne more biti nikoli zares srečen, kajti srečni smo lahko le tukaj in zdaj. Kdor je sam sebi dovolj, vidi svet kot neusahljiv vir obilja.

Odkrijte lastno moč! Naučite se zanesti nase! Zavarujte sebe in svoje možnosti! Vzemite resno svoje potrebe, namesto da to pričakujete od drugih! Bodite ponosni na svoje male in velike uspehe! Takšen, kakršen sem, sem vredu! Kar pa ni najboljše, lahko spremenim!

Kadar se slabo počutimo, smo jezni na šefa, na partnerja … si postavimo vprašanje: »Kaj mi zares manjka?« (pozornosti, občutek nesprejetosti, osamljenost, našel je mojo šibko točko …).

Včasih poiščemo zunanje zadovoljitve, ker so udobnejše:

Kava, cigareti, alkohol, internet, čokolada … Sami ne vemo, kaj nam dobro dene, ker se tega sploh ne vprašamo, zato posegamo za nadomestnim zadovoljitvam.
Soodvisnost – odvisnost od ljudi. "Druge potrebujem, da bi se počutil dobro, varno, močno, pomembno, priljubljeno …" Kdor tako išče sanjskega partnerja: "Brez tebe ne morem živeti," je samo odvisnik od ljudi, kot alkoholik od pijače, narkoman od igle … Kolikor bolj nujno potrebujem drugega, toliko bolj krčevito pogrešam sebe.

Primerjava z boljšimi je ena od najzaneslivejših metod, da ne postanemo nikoli zadovoljni, srečni.

Kdor se pritožuje zaradi svojega šefa, ima težave s seboj. Namesto da se pritožujemo nad šefom, se raje vprašajmo – kaj vse pa ne deluje pri meni?

Znanje je vedno šibkejše od starih programov. Kako se to opazi pri šefih:

Šef, ki ne zna pohvaliti, čeprav ve, da pohvala je motivacija, ima staro rano: "Nisem dovolj vreden, rabim pohvalo."
Šef, ki pretirano nadzira vsako delo, delavca … Povsod hoče biti zraven, vse bi sam naredil. Ima staro rano: "Nikomur ne zaupaj, na nikogar se ne zanesi."
Šef, ki pretirano skrbi za svoje zaposlene (povejte mi o svojih osebnih težavah, da jih rešimo …) – zaradi tistega, ki ga potrebujejo, se počuti pomembnega – ima staro rano: "Nisem dovolj pomemben."
Kolerik – šef, ki znori zaradi malenkosti, je osebno prizadet, nekateri se potem celo sramujejo svojih izbruhov. Tak šef, se je kot otrok naučil, da jeza ni dovoljena, da je treba jezo tlačiti, dokler nekomu ne 'poči film' in da jeza ob najmanjšem vzroku izbruhne, ko postane premočna. Torej se niso naučili ravnati s svojo jezo.

Zakaj veliko 'treningov', seminarjev ne deluje? Ker ni vedenje tisto, ki ga je potrebno spremeniti, ampak vsidran star program. Kajti program je močnejši kot vsakršna disciplina, vzdržnost …

"Nihče ni hotel postati kot naši starši – zdaj pa smo prav takšni." To, zaradi česar smo trpeli, počnemo zato, ker smo se takrat tega naučili.

Vedno, ko postane dogajanje stresno, izbruhne staro naučeno vedenje. Glava ve, kako je prav, trebuh pa dela drugače.

Otrok mora izpolniti staršem želje, ki so njim ostale nedosegljive. Starši želijo otroku več – že male oblačijo v drage obleke – otrok nehote dobi program: "Če si lepo oblečen, te imamo radi." Otrok se tako nauči: "Pravzaprav nimajo MENE radi, ampak te sprejemamo zato, ker si lepo oblečen." Kasneje partner reče: "Kakšna pa si? Obleci že vendar nekaj poštenega," torej naučeno prenaša na partnerko, ona si še bolj vsidra: "Ne gre zame, nima rad mene, nisem mu všeč jaz, ampak moja obleka …"

Kdor ne spravi v red svojih starih zgodb, jih posreduje svojim otrokom. Stari programi so močnejši kot trdna volja.

Lahko gre to v drugo skrajnost: mama ni nikoli potolažila hčerke – ona si zapove, da ona bo znala tolažiti – ko je partner slabe volje, je 'v elementu' in res ves čas tolaži in se ob tem dobro počuti; ko je partner dobre volje, je ona popolnoma potrta, saj ga ne more tolažiti, zato izbruhne med njima prepir. Dela popolno nasprotje mame, a vseeno slabo.

Komur izpolnjujejo želje njihovi otroci, je redko zmožen ljubiti svoje otroke zaradi njih samih (jih ljubijo zaradi dosežkov, določenega vedenja …). Kdor se sam počuti dobro, posreduje to 'dobro' tudi na otroka.

S presenetljivo gotovostjo si izberemo partnerja, ki nas onesreči – zakaj? Ker je to naš način, da se soočimo s starimi zgodbami. Partnerstvo je pogosto poskus zdravljenja odnosa do staršev.

Sedanji spori imajo skoraj vedno korenine v preteklosti.
Vprašajte se: Kadar se prepiram z _______, se v resnici prepiram z ____________? OK, ko se z _____ skregam, mu največkrat očitam, me najbolj boli: da ne ceni mojega dela, da ne opazi, da se trudim, da veliko naredim, pa nikoli ne pohvali, ne opazi, da zaradi njega puščam svoje hobije, da se mu ves čas prilagajam, on pa tega ne ceni, ne opazi … V resnici se prepiram z očetom – nikoli me ni pohvalil, vedno sem delal stvari, kar je njemu všeč, pa ni tega cenil, ves dan sem fizično delal, pa nikoli nisem bil dovolj priden …

Sreča je stvar prepričanja – prepričanja upravljajo naše življenje. Prepričanja so vzrok naše nesreče in hkrati ključ do sreče. Spoznanje je prvi korak k izklopu starega programa!

TEMELJNA prepričanja so vtisnjena v jedro naše osebnosti. Temeljna prepričanja imajo močne posledice, ker iz našega bistva upravljajo navzven vse drugo. Če temeljna prepričanja niso 'prava', postanejo pravi samoomejujoči program. In obratno, če so prepričanja pozitivno oblikovana, se vse, česar se dotaknemo, spremeni v uspeh.

Za vsemi pozitivnimi temeljnimi prepričanji, je le to: sem pomemben, sem dragocen, sem nekaj posebnega. Ta celostni občutek za svoj pravi jaz imajo ljudje, ki živijo uravnovešeno življenje, ves čas. Zavedajo se svoje vrednosti. V okolico izžarevajo samozavest, energijo, sproščenost.

V prvih letih nastanejo temeljna življenjska prepričanja!
Učenje otrok s posnemanjem:

Oče se zmrduje ob ribah, otrok isto.
Otrok ima petice pri matematiki, oče ga pohvali, otroku čez leta ocene vidno padejo. Zakaj – oče je vsakič ob pohvali sina pomislil, kako se je moral sam truditi za dobre ocene pri matematiki, sin pa z lahkoto to počne, ob tem je nezavedno njegov obraz trznil – otrok kot odličen opazovalec je videl in začutil, da očetu povzroča negativne občutke, zato 'si je' znižal ocene.

Otroci se nemoči naučijo:

ko kričijo, pa nihče ne pride;
ko starši ob malem problemu reagirajo pretirano zaskrbljeno;
ko govorijo da naj pusti, je pretežko, ne zna ...;
ko pozornost usmerjajo na poraze in ne na uspehe (lahko ti pade na tla).

Zakaj si ne jemljemo časa zase? Kot otrok smo se želeli igrati z mamo, ona je rekla: "Ne zdaj, nimam časa," in brala časopis, mi kot otrok smo se naučili, da je že en navaden časopis bolj pomemben kot mi sami.

Otrok ima pravzaprav samo tri temeljne potrebe: varnost, svobodo in edinstvenost. Vsako negativno in omejujoče prepričanje je nastalo iz 'poškodbe' ene od teh treh temeljnih potreb. Problem mnogih negativnih prepričanj lahko odločilno poenostavimo, če preverimo, katera od treh temeljnih potreb je prizadeta.

Uporabite univerzalni hitri test: ko imate slab občutek, se vprašajte: "Katera moja osnovna potreba je pravkar prizadeta? Kaj torej potrebujem zdaj?"

Kdor želi dobro svojemu otroku, ga vzgaja k samostojnosti – naj sam kaj poizkusi, kaj pokvari … In se ne bo kasneje v življenju zanašal samo na druge – država, nadrejeni, partner … bi morala poskrbeti …

Varnost pomeni:

dati orientacijo (točno ve, kaj želijo od njega, ima določene cilje, so postavljene meje);
biti vedno na voljo, vedno dosegljiv, če je potrebno;
dati zgled z doslednostjo (ne da oče reče 'da', mama pa 'ne'); držati se skupnih dogovorjeni pravil.

Edinstvenost = spoštovati njihovo voljo. Otroci, ki niso mogli izkusiti svoje edinstvenosti, močno trpijo zaradi težav z občutki manjvrednosti.

Če nikoli ni bilo dovolj svobode za razvoj lastne kreativnosti in sposobnosti reševanja problemov, potem se v kasnejšem življenju počutimo nemočne, precej nesamostojne in imamo veliko probleme pri ponovnem odkrivanju svoje kreativnosti in ustvarjalnih moči.

Komur je manjkalo varnosti, teži v kasnejšem življenju k pretirani varnosti, zbira zavarovanja kot drugi podstavke za pivo, se skriva za svojim imetjem in se ves čas počuti ogroženega zaradi možnosti, da bo zapuščen, da se drugi ne bodo držali dogovorov. Je nezaupljiv do vsega in vsakogar.

Komur niso dali občutka edinstvenosti, trpi kasneje z veliko verjetnostjo zaradi odvisnosti od priznanja drugih, ne jemlje resno svojih lastnih potreb in nima posebno visokega mnenja o sebi.

Zaradi starih zgodb trpimo, ker nas mučijo. In zaradi njih trpimo, če se jih izogibamo. Vsako izogibanje poglobi rano.

Pet najpogostejših načinov izmikanja:

Nadkompenzacija (dobimo nasprotje tega, kar smo upali, pretiravamo z recimo kazanjem v ospredju, nerealno vztrajanje pri svojem, poniževanje drugih, da sami bolje izpademo …; najpogostejša oblika – hočemo imeti prav v pogovorih – ne gre več za temo, ampak samo da imamo prav, da se bomo počutili dobro)
Biti na preži (nezavedno čakamo na to, da nam bo življenje potrdilo naša negativna temeljna prepričanja; "Vedno naletim na tečno stranko," pomislimo, čeprav je bila le ena tečna in 10 dobrih.)
Izogibanje ("Itak ne znam z denarjem," mislimo, zato si ne priskrbimo varčevanja za pokojnino; »Itak ne znam s težkimi strankami," pomislimo, zato ne gremo do stranke.)
Iskanje protez (pretirana priprava na sestanek, da se izognemo morebitnemu neprijetnem čustvom, če ne bo potekal tako kot želite: pretirano zavarovanje, da slučajno ne bo boleče, če se kaj zgodi …)
Postavljanje pred drugimi ("Nisem za matematiko, nisem tehnični tip," pomislimo in z razkazovanjem nesposobnosti jih ščiti pred tem, da bi obvladali lastno nesposobnost; kdor se pritožuje, se mu ni potrebno spremeniti; če se pritožuje, dobiva sočutje, pozornost, naklonjenost)

Ko si jezen:

Občuti jezo, zamero, ljubosumje …
Dopusti si vsa negativna čustva.
Občuti ta čustva;
Ubesedi in izrazi jih;
Iz svoje zamere, ljubosumja … oblikuj željo.

Ko si ustvarjamo novo prepričanje, mora biti to tako, da mu res verjamemo. Primer: staro prepričanje: »Nisem dovolj dober.« Novo: »Včasih sem dovolj dober.« Kasneje: »V stvareh, ki so mi pomembne, sem zares dober.« Še kasneje: »Sem dovolj dober.«

Ne dopustimo, da nas čustva obvladajo – obvladajmo mi njih.

Izberite si eno mesto in si vsidrajte pozitivne občutke na njem (zamislite si trenutke, ko ste bili najbolj srečni, najbolj samozavestni … in jih podoživljajte) – ko se kasneje usedete tja, boste avtomatsko dobre volje.