prakticno ucenje knjiga dejan krajlahPovzetek knjige PRAKTIČNO UČENJE, Kako se z manj učenja naučiti več in z lahkoto opraviti vsak izpit; Avtor Dejan Krajlah

Preprost priročnik s povsem praktičnimi nasveti o tem, kako se učiti, da bo vse skupaj lažje in manj naporno.

Ljudje nismo le racionalna, temveč tudi emocionalna bitja. Kar pomeni, da včasih ne delujemo zgolj po navodilih razuma, pa naj se še tako trudimo. Tako je tudi pri učenju. 

Trditi, da je znanost samo za znanstvenike, bi bilo enako zgrešeno, kot če bi trdili, da je umetnost samo za umetnike.

Albert Einstein je nekoč dejal, da bi, če bi mu dali eno uro, da reši svet, 59 minut razmišljal o problemu in le eno minuto o rešitvi.

Učenje je v resnici nekaj, česar se lotevamo vedno znova, le da se tega sploh ne zavedamo ali ne pojmujemo tako. Kaj naj se učimo, nam v šoli povedo, kako, pa ne.

Če ga ne uporabljamo, se nam zdi, kot da ga nimamo oziroma da je slab. Vendar je to le zaradi tega, ker ga ne uporabljamo. Ne pa zato, ker bi bil v resnici slab.

Stvarem, ki so globoko pod našo zavestjo in jih lahko počnemo, ne da bi o njih razmišljali, na primer pokončna stoja, hoja, vožnja s kolesom in podobno, znanstveniki pravijo nedeklarativni spomin. Nekaj, o čemer sploh ne razmišljamo več. Druga vrsta dolgoročnega spomina je deklarativni, torej zavedni spomin, ki temelji na dejstvih in dogodkih iz preteklosti. Potem imamo še tretjo vrsto spomina, ki mu pravimo kratkoročni ali delovni spomin. Tu gre za sposobnost začasnega vzdrževanja omejene količine podatkov v mislih. Ko jih ne potrebujemo več, jih preprosto pozabimo.

Vse informacije iz zunanjega sveta v nas vstopajo s pomočjo čutil, torej vida, sluha, vonja, otipa in okusa. Iz tega lahko izpeljemo logičen in čisto uporaben sklep: če neko stvar konzumiramo hkrati z več čutili (multisenzorno), si jo bomo bolje zapomnili. S čimer lahko mirne duše pritrdimo stari modrosti, ki pravi, da naj bi se učili na glas (saj na takšen način hkrati beremo in poslušamo). Še bolje pa je, če lahko to tudi pišemo. S tem pokrijemo več tipov učenja hkrati, ne glede na to kam sodimo.

Dolgoročni spomin pa enostavno povedano nastane, ko znova in znova nekaj vidimo, doživimo ali mislimo. Vse dokler tega ne usvojimo. Do te mere, da nam o tem ni treba več razmišljati, temveč po želji to kadar koli lahko prikličemo iz spomina.

Skrivnost pospešenega učenja temelji na uspešnem angažiranju še desne polovice možganov. Lažje in prej si bomo na primer v spomin priklicali odhod na kavo v londonskem pubu, kakor pa serijo nekih suhoparnih številk.

S kakšnim veseljem se učimo nekaj, kar nam je všeč in bi resnično radi znali (na primer vožnje s kolesom pri štirih letih ali nove računalniške igrice pri desetih), v primerjavi z nečim, kar nas niti malo ne zanima ali pa se nam zdi popolnoma neuporabno, morda celo neumno. Še posebej če smo v to prisiljeni. Iz tega gre izpeljati preprosto dejstvo, ki ga lahko s pridom uporabimo: le če bomo dali smisel tudi temu, kar nas sicer ne zanima, bo vse skupaj bistveno lažje. Šele ko bomo tudi prisiljenemu učenju dali nek smisel, neki namen, bodo vse naše muke lažje, učili se bomo manj časa in si vse skupaj bolj zapomnili. Ker se bomo sedaj učili zase, za svojo korist. In ne za nekoga drugega.

Če se nekaj želimo naučiti, zapomniti, spraviti v spomin, moramo na to biti pozorni. Izklopiti moramo svojega avtopilota in se v popolnosti zavedati, kaj počnemo. Kot otroci.

Proč z idejo, da imamo slab spomin, da si stvari težko zapomnimo ali da se nikdar ničesar ne bomo naučili. Kajti če menimo, da nečesa ne zmoremo, naša podzavest to še prehitro lahko razume kot ukaz in bo storila vse, da ga izvrši.

Obstaja pet različnih tipov možganskih delovanj, na loku od zelo intenzivnega razmišljanja, temu pravimo GAMA, do stanja globokega spanja in nezavesti, imenovanega DELTA. Stanja DELTA zavestno ne moremo doseči, BETA in GAMA pa sta stanji, ki za učenje nista primerni. Torej nam ostane le ALFA kot tisto idealno stanje, od katerega bomo imeli pri učenju največ koristi in v katero se v ta namen moramo potopiti (nekateri uspejo zlesti še v stanje THETA, kar pa je mogoče doseči le z zelo visoko zbranostjo in izjemno koncentracijo – ob izključitvi vseh motenj iz okolice). To je zelo sproščeno stanje, skoraj spanja, ko se zavest (in z njo vse dileme, težave, ovirajoče misli) umakne in informacije na veliko vstopajo v nas. Takrat dobesedno vpijamo stvari, ki so pred nami.

Bolj se nam bo vtisnilo v spomin nekaj, o čemer smo nekaj časa intenzivno razmišljali, kot nekaj, o čemer smo le brali.

Kar se učimo, je treba ponoviti takoj zatem, ko končamo. Potem še enkrat po približno 20–30 minutah, naslednjič po enem dnevu, četrtič po dveh do treh tednih in petič po dveh do treh mesecih. Na ta način se naučimo nečesa novega za dolgo časa, saj možgani predvidevajo, da je neka vsebina, če se k njej vračamo vedno znova, že dovolj pomembna, da si jo velja zapomniti. Kar pomeni, da ključ do uspešnega učenja ni v tem, koliko časa se učimo, temveč kolikokrat se učimo! Med tema pa je velika (in odločilna) razlika.

Pri učenju je snov smiselno zastaviti tako, da ključni del obdelamo na začetku in na koncu. Vmes naj bodo manj zahtevni deli. Tako bomo od učenja kar največ odnesli. Nobeno naključje ni, da so govori TED omejeni na 18 minut. Šolske ure pa na 45. Tu nekje vmes gre iskati idealni čas za osredotočeno učenje. Potem naj sledi odmor.

Vsak dogodek ima v sebi potencial, da se razvije v nekaj dobrega. Tudi ta se bo. Čeprav zdaj boli. Le čas mu je treba dati. Kolikokrat se je že pripetilo, da se je nekaj, kar je bilo v začetku videti kot popolna polomija ali popolna napaka, izkazalo za nekaj najboljšega, kar se vam je takrat lahko zgodilo.

Življenje je preveč resna stvar, da bi ga prepustili usodi, sreči, zvezdam, naključju in podobnim stvarem onkraj našega dosega.

Nnaše današnje stanje je le odmev naših odločitev iz preteklosti, naših akcij, naših misli, naših početij torej, ravno tako kot bodo naše današnje aktivnosti vplivale na to, kje bomo v prihodnosti. Tako preprosto je to.

 

Iz knjige PRAKTIČNO UČENJE, Kako se z manj učenja naučiti več in z lahkoto opraviti vsak izpit; Avtor Dejan Krajlah