Pri 16-ih sem vedela, da vem o življenju VSE. A življenje očitno ni tako preprosto in plehko, da bi me pustilo v tej lepi zmoti.
Pri 20-ih sem priznala, da morda kakšne malenkosti pa še ne znam.
Pri 25-ih se mi je zdelo, da ne vem prav nič.
Pri 28-ih se mi je zdelo, da je življenje čisto preveč kompleksno, s preveč pravili, preveč resnicami, preveč informacijami ... in da tega ne bom znala nikoli usvojiti!
Pri 30-ih sem počasi, res počasi sestavljala nekaj preprostih temeljnih resnic, ki mi jih je smiselno imeti stalno pred očmi in po njih vsak trenutek živeti.
Pri 32-ih sem jih še utrdila in nekega lepega poletnega večera še zapisala ... 

»Nekoč bom našla prave besede in te bodo preproste,« me je dolgo spremljala misel neznanega avtorja. Misel, ki je sila preprosta, a zame ena najbolj pomenljivih. Tako sedaj mojo steno krasi list, na katerem je zapisano:

  • Ravnovesje
  • Delaj s pozitivnimi nameni in naredi najbolje, kakor lahko 
  • Kamor usmerjaš energijo, tisto raste
  • Kot v notranjosti, tako v zunanjosti
  • Bodi dobra
  • Čustvena nenavezanost
  • Vse mine
  • Odnosi in ustvarjalnost
  • RAVNOVESJE

O tem sem veliko pisala v knjigi Najdi svojo srečo in mir >>. Od knjige, ki je bila spisana med menihi v Burmi, je minilo že nekaj let, a ena najpomembnejših mi življenjskih vodil še vedno velja.

Pravo zadovoljstvo najdemo v ravnovesju. Preveč hrane nam škoduje, premalo prav tako. Preveč prijateljev ustvari plehke odnose, premalo osamljenost. Pretirano posvečanje delu vodi v izgorelost, premalo v melanholijo in nezadovoljstvo. Preveč prepuščanje spontanosti vodi v neprijetne občutke nestabilnosti, preveč sledenje urniku v togost ... Zgolj poslušanje srca mislim, da ni najboljša pot, kot tudi ne zgolj sledenje razumu. Tudi najboljše knjige so kombinacija svobodnjaškega umetniškega ustvarjanja brez pravil in na drugi strani zelo strukturiranega pristopa jasnih določil strukture knjige. Ravnovesje. Povsod. Vedno. 

  • DELAJ S POZITIVNIMI NAMENI IN NAREDI NAJBOLJE KAKOR LAHKO

To mi je recept, kako biti vedno pomirjena s svojim delom. Karkoli naredim, vem, da bodo ljudje, ki jim bo to všeč, in na drugi strani tisti, ki bodo kritizirali, morda bili celo nesramni in žaljivi. Prijateljica mi ob tem komentira: »Tvoja odgovornost je, kaj daš od sebe. Kako drugi to sprejmejo, je njihova stvar in celo pravica.«

Na srečo nimam robotske sestave odsotnosti čustev in srca, zato se me take stvari vsaj malo dotaknejo. Več ko je bilo tega, manj sem ustvarjala, vse do nevarne točke, ko bi najraje kar nehala ustvarjati. Rešitev iz te zagate sem našla v tem preprostem vodilu – edini način, da ne bom obžalovala svojih dejanj in da bom vedno lahko ponosno stala za svojimi dejanji, je to, da v vsakem dejanju vem, da sem tisti trenutek naredila najbolje, kakor znam in da sem delala s pozitivnimi nameni. Tako se lahko ponosno podpišem pod svoja ustvarjanja.

Sicer zaradi tega vodila tudi dosti del zavračam. Če vem, da nimam časa, znanja ali možnosti, da nekaj res dobro opravim, se tega sploh ne bom lotila. Pa saj to je v redu, a ni? 

Že poznate knjigo NAJDI SVOJO SREČO IN MIR >>?

  • KAMOR USMERJAŠ ENERGIJO, TISTO RASTE

Več energije (hrane, vode, svetlobe …) dobi drevo, bolj bo rastlo v primerjavi s tistim, ki tega ne dobi. Več energije kot usmeriš v potiskanje sani, hitreje se bodo premikale. Večkrat ko športnik ponovi gib, močnejša bo mišica. Energija niso le sonce, veter in voda, ampak tudi naše misli. Po tem zakonu velja, da kamor usmerjaš pozornost, o čemer več razmišljaš, s čimer se bolj ukvarjaš, kar bolj treniraš … tisto bo rastlo. Torej lahko treniram iskanje rešitev ali pa treniram stokanje in pritoževanje. V obeh primerih bo rastlo in se jačalo tisto, kamor bom usmerjala več energije.

Ne verjamem, da imamo direktni vpliv na vse, kar se nam v življenju dogaja. Nasprotno - vedno bolj se mi zdi, da imamo dosti manj vpliva, kot mislimo. A prav vedno je v naših rokah moč, kam usmerjamo energijo. Zato sem stalno pozorna na to, kam jo usmerjam, v kaj jo vlagam. V lepo v človeku ali v slabo. V probleme ali rešitve. V delo, ki ga obožujem, ali tisto, kar mi je zoprno. V lep sončni zahod ali koronske ukrepe ... 

  • BODI DOBRA

To me spomni na prijateljičine besede: "V življenju moraš biti dobra, ne predobra in ne izkoriščevalska. Če si predobra, si dobra do drugih in slaba do sebe. Če si izkoriščevalska, si dobra do sebe in slaba do drugih. Z vidika vesolja, življenja, je oboje napak. Vedno pazi, da si v sredini – torej bodi dobra do sebe in dobra do drugih. Ne predobra in ne izkoriščevalska."

  • KOT V NOTRANJOSTI, TAKO V ZUNANJOSTI

Ta ista prijateljica mi dostikrat reče: "Na zunaj ne rabiš nič drastično spreminjati. Ti se najprej znotraj sebe postavi v tako stanje, spremeni svoj zapis, svojo postavitev. Potem pa samo opazuj, kako se zunanjost temu prilagodi.« Vem, na prvi pogled rahlo mistično, ampak tako zelo resnično … To treniram. Včasih mi gre odlično, drugič padem na celi črti … A mi gre vedno bolje. Upam. 

  • ČUSTVENA NENAVEZANOST

Naredim najbolje, kot zmorem v danem trenutku, potem pa – spustim. Naj se zgodi, kar se mora. Trudim se, da nisem odvisna od rezultata. To ne pomeni, da mi ni mar, pomeni le, da nimam uničujoče pretirane navezanosti. Kakšen bo izid, ni več popolnoma v mojih rokah, zato se niti ne opirajmo nanj. Le z radovednostjo opazujem, kaj mi življenje prinaša in česa ne. Včasih vesolje bolje ve, zakaj mi nečesa noče dati.

Ob taki naravnanosti sem kot mali otrok, ki poln radovednosti začne dan z navdušenjem – kaj neki mi današnji dan prinese?

Več o tem sem pisala v knjigi AKROBATI >>.

  • VSE MINE

Zgradiš hišo, ki se bo nekoč porušila. Sonce vzhaja in zahaja. Vsak vdih ima svoj izdih. Z rojstvom otroka mu daš tudi smrt. Vsak objem ima svoj konec. Produkt, ki si ga ustvaril, bo nekoč pozabljen. Tvoj uspeh sedaj živi, enkrat ga ne bo več. Prav tako neuspeh in težka obdobja. Vse okoli nas je minljivo. Stvari, ljudje, živali … jaz in ti.

Ko se zavedam minljivosti, bolj zajamem trenutek lepote in veselje, se večkrat ustavim ob sončnem zahodu, zares prisluhnem prijateljem … Ko je težko, me pa misel o minljivosti pomirja: »Tudi to bo minilo.«

  • ODNOSI IN USTVARJALNOST

To dvoje mi osmišlja življenja, zato je v to dvoje smiselno vložiti veliko časa, truda, energije in napora. Vsak vložek v to dvoje se mi vedno zdi smiseln in bogato poplačan.

Če se samo tega držim, je moje življenje osmišljeno, bogato in lepo. Zagotovo bom te resnice še dodajala, kaj spreminjala ali jih z leti vsaj premikala po lestvici pomembnosti. A zaenkrat mi kar dobro služijo.

Me pa daje radovednost, kako se bo to naprej razvijalo in kaj bom porekla pri svojih 40-ih, 60-ih, 80-ih ...

Sedaj grem pa do babice, da ji skuham kavo in slišim kakšne res prave življenjske nauke.