Oh, ta presneti manjvrednostni kompleks majhnosti ... Ne mislim majhnost Slovenije. Majhen narod, majhna država. Ah kje, to je še veliko, ogromno za nas, »Seljake«. Ne vem od kje mi ta izraz, a mi tolikokrat skače po glavi, da bi ga najraje primazala na steno kot tečnega komarja (sicer nisem nasilna in ima rada živali, prisežem).

Seljak ... 

Otroštvo je res zanimiva reč … Pravijo, da te ne definira to, od kod prihajaš, kdo so tvoji starši, kako se pišeš. Se strinjam, popolnoma. Vendar to ne pomeni, da nima prav to izjemno močnega vpliva na nas. Kar si kot otrok do sedmega leta vsrkal vase, hočeš-nočeš, prav brutalno močno vpliva nate. Le z veliko dela na sebi (garantiram, da ob tem rabiš neko zunanjo pomoč) lahko to spremeniš.

Ko že misliš, da si spremenil, pa te zna zahrbtno presenetiti, kot bi se ti malo posmehoval: »O, ne, ne, ne boš me kar tako pozabil …« Meni je ta črviček Seljak pred kratkim spet skočil na plano. In to tako močno …

Prišla sem na nek dogodek, predstavitev knjige. Niti ne moje. Samo knjiga. En izmed desetine tovrstnih dogodkov, ki se jih že po službeni dolžnosti in srčni odgovornosti udeležujem. Torej nič tako posebnega. Dogodek pač. Je pa res, da dogodek s perfektno organizacijo, v najlepšem ljubljanskem hotelu, glavni nastopajoči in njihovi pomočniki pa kot bi jih povlekel iz modne revije. Punce so zelo očitno bile vse pri frizerju. Vse perfektno naličene. Obleke narejene prav za ta dogodek. Nohti seveda obarvani s pravim odtenkom. Organizacija pa tako popolna, da bi še tako vešč organizator težko našel 'napako v sistemu'.

Stopim v prostor. Začutim poglede prvih udeležencev, večinoma novinarjev in glavnih nastopajočih. In takrat, že ob prvem bežnem pogledu se introvertiranka povleče vase v boj s tem notranjim črvičkom Seljakom. Naj se še tako trudim, moji lasje me ne ubogajo. Vse je šrtlelo po svoje. Umetne nohte sem imela le enkrat v življenju, a so zdržali le en dan (je pa včasih kakšen malo moder in načet od plezanja po skalah). Obleka? Hm, če imam pa tako rada te stare obleke, ki nosijo toliko zgodb … V tesnih poslovnih oblekah se res ne počutim dobro, rada pa dobro jem. Ojej, a sem sploh uporabila kaj pudra? Šment, še labelo sem pozabila. Pa verjetno čevlji tudi ne pašejo v tole okolje …

Kaj naj, v vasi 20-ih hiš in 25-ih štal te ne učijo ličenja, frizerstva in poslovnega oblačenja, kaj šele obnašanja! Ličilo sem prvič v življenju videla šele v gimnaziji, saj mamina omara tega ni nikoli poznala. Petke? Po televiziji sem videla, da baje nekje na svetu to celo obstaja. Ko sem si s flumastrom pobarvala nohte, sem prvič v življenju slišala, kakšen je glas očeta, ko se razjezi. Ko je na mizi zagledal barvo za lase, sem prvič dojela, kar v resnici pomeni njegova grožnja "tamle so vrata". 

Postavim se v kot, da malo zadiham in se nekako potrudim ne ravno zbežati ven v samoto. Introvertiranci me razumejo, ekstravertiranci pa prosim brez nasvetov, ker ne morete razumeti … Ne, ni razumskih razlag, a tako pač je, da nam je preprosto neprijetno v gnečah, pred kamerami in toliko ocenjujočimi pogledi, ko pa bi se stokrat raje stiskali pod toplo odejo, doma, ob čaju in z dobro knjigo. Ja, sami. Ja, raje kot biti pred kamerami in klepeti ob kozarcu šampanjca. In ne, tudi s količino dogodkov se tega ne navadiš, lahko se le naučiš lažje s tem hendlati.

Na srečo me pustijo na miru, da si s skodelico kave krajšam sicer dolge sekunde do dogodka. Opazujem … Postrežba, ki jo dobiš le v najboljših hotelih. Scena postavljena kot za premiero hollywoodskega filma z rdečo preprogo in prav tako lepo urejene ženske na njej. Dvorana sijoča, oder poln rož, tehnika brezhibna, gostje pa same neke znane osebnosti …

In tisti črviček Seljak rine dalje. Petra, a ti misliš imeti seminar? Pa saj boš izpadla kot ena kmetica, ki nič ne zna, ki nič tega nima … Kje imaš na svojih dogodkih postrežbo? Pa kamere? Glasbo? Kakšne znane ljudi? Nič? Prav nič? A si sploh upaš delati take brezvezne seljaške seminarje? A te ni sram? Pa saj si delaš več sramote! Pa kdo sploh si ti, da bi šla na oder ... Daj no, še urediti se ne znaš! ... 

Hudirja, ko ta črviček Seljak ne odneha …

Če ne bi na dogodek prišel partner in mi ponudil tisti mali košček zavetja in dobrega občutka pripadnosti, da sem povsem v redu taka kot sem, bi verjetno še isti dan odpovedala vse svoje seminarje.

Kje za vraga se je rodil ta črviček Seljak?

Ko sem bila čisto mala, tako mala, da se niti ne spomnim, smo bili v vasi tisti s kmetijo. »Glej, oni pa je nekaj …« so govorili starši in kazali na soseda direktorja. Naučena sem bila pogledati v tla pred duhovnikom, zdravnikom in učiteljem, ker oni pač nekaj so. Mi ne. Mi smo le – kmetje. Seljaki. Aha, evo ga, verjetno je takrat enkrat dobil ta moj črviček ime! 

Potem sem šla v šolo. Mokronog. V mesto! No, ni mesto, a zdelo se je veliko, saj sem imela nekaj sošolcev iz bloka. V Hrastovici nismo imeli blokov. Vau, kakšne ogromne stavbe so to! Oni pa so nekaj, so mestni (iz Mokronoga!), mi smo pa tisti, s kmetij … Torej nekaj manj.

Srednja šola. V gimnaziji Novo mesto je bila vedno navada (upam, da niso več taki bebci kot smo bili mi in so jo že opustili), da se je razred delil na mestne (torej tiste iz Novega mesta) in nas, vozače. Vozačice smo bile zasmehovane, ker se nismo znale ličiti, nismo brale Cosmopolitana (nam je bila dovoljena le Smrklja), nismo se znale obleči. Vrhunec meseca je bil, če so nas mestne ogovorile. Vau! V vsem smo jih posnemale, da bi se povzpele na družbeni lestvici. Saj ne drugače, ampak najlepši fantje in najboljši športniki so bili pač rezervirani za njih, za boljše od nas. 

Ljubljana. Pa smo spet tisti, ki zavijamo po dolenjsko. Seljaki. Oh, kako sem se sramovala tega naglasa …

»Kar si misliš o sebi, se bo vedno našel nekdo, ki ti bo to povedal naglas,« se tolikokrat spomnim besed prijateljice. In še kako drži. Dostikrat sem slišala posmeh: "Glej ta rdeča okrogla lička, kot pravo kmečko dekle!" Ni ga vrag, da se čez čas zapletem ravno z Ljubljančanom. Znal mi je (sploh ne žaljivo) povedati in pokazati, kje vse se vidi, da smo – Seljaki. Lahko gre Petra iz Hrastovice, a Hrastovica ne more iz Petre. Pa še res je …

(In ja, seveda se potem želimo dokazati! Pa niti ne drugim, ampak sebi. Drugi se stalno menjavajo, tako da niti niso tako pomembni, a sam od sebe ne moreš zbežati.)

Saj vem, da se bodo usuli dobronamerni nasveti: »Petra, to sploh ni pomembno, ohrani dolenjski naglas, še bolje, da si iz vasi …« Saj vem, saj vem, kaj vse vemo … A to še ni garancija, da nas ne bi znotraj nas tu in tam še vedno razjedal ta manjvrednostni kompleks, ki smo si ga tako močno vtisnili v vsako celico telesa od samega začetka bivanja na tej zemlji. Tako težko ga priznamo, tako težko o njem govorimo. A verjetno mi niti ne bi verjeli, kako veliko se nas najde takih, ki se v tem razumemo.  Ne rabimo veliko besed, samo razumemo se … Tudi tisti, na zunaj najbolj opazni in uspešni. Tudi tisti, za katere si kar šokiran, da se lahko ubadajo z manjvrednostnim kompleksom majhnosti in nepomembnosti.

Včasih sama sebe kregam, zakaj se preprosto ne izobrazim v tej smeri, da me črviček Seljak ne bo razjedal – saj lahko dobim stilista, ki me uredi, lahko grem na tečaj ličenja, še nohte uredim in nakupim nakit, si omislim tedensko frizerko (no, glede las res nimam upanja, da bi me ubogali) ... Vse se lahko najame, vse se lahko nauči, a ne?

A kaj ko mi ne gre … Ne gre z mojo filozofijo, vrednotami in vrednostnim sistemom, ki mi ga je prav tako vcepila ta vas 20-ih hiš in 25-ih štal. Preprosto ne morem razumeti, zakaj moda vodi svet, v čem je smisel? Da nekdo nekje reče, kaj bo letos moderno in to nekaj definira človeka? Nimam se ravno za neumno bitje, a tega res ne razumem ... Če se pa človek lahko tako dobro počuti v obleki, ki ima – zgodbo. Ne morem razumeti, kako lahko nekdo nekje kar določi, da so ti umetni nohti izraz urejenosti, a neki lepo urejeni postriženi in brez barve pa ne? Ne morem nositi nakita, ker je tako … odveč. Neprijeten. Nesmiseln (razen, če ima zgodbo, seveda). Ne morem iz svoje kože, da mi več pomenijo doma narejeni piškoti (po nesreči morda še malo zažgani), kot prigrizki najbolj priznanih slaščičarjev sveta. Kako naj se počutim sproščeno in domače v najlepšem hotelu pod kamerami in v središču fotografov, če sem pa vajena gozdov, njiv in travnikov? In kako naj vedno takoj opazim, da imam tisto pikico blata na čevljih, če smo bili pa vajeni od jutra do večera blatni skakati naokoli in nam za to prav nihče ni težil?

Hudirja, ta Hrastovica, močno je vplivala name … In dvomim, da se bom kdaj lahko počutila povsem sproščeno in prijetno, kot da pripadam v svet, ki je popolno nasprotje tega, kjer sem odraščala. Se trudim, ker je to del mojega dela, ki ga obožujem. A ne zamerite mi, če se bom šele na koncu seminarja spomnila, da bi lahko šla k frizerki in na ličenje … Ali pa če vam bom prinesla doma narejene piškotke, kjer je vsak malce drugačen, tak – seljaški.

Nikoli, res nikoli ne bi zamenjala tega privilegija, da sem odraščala na kmetiji. Upam, da bom tudi svojemu otroku lahko omogočila, da bo odraščal sredi narave. Vendar ima to tako dobre kot tudi slabe plati. Težko me kdo prepriča, da mu prav nikoli, res nikoli ni težko, kadar se prebudi ta črviček Seljak, in pokaže manjvrednostni kompleks majhnosti … Saj še sama tega ne priznam dostikrat. Verjetno so samo danes take lune ali planeti ali črvički ali nekaj že …

Sicer vem, da bo ta črviček Seljak vedno nekje v meni, ker je del mojih korenin. Saj velikokrat ga imam pa prav rada - ima svoje prednosti. 🙂

P.s.: Vseeno velik del mene zelo občuduje te v potankost dodelane dogodke. Kapo dol, jaz res ne znam!

P.s.: Aja, potem le nisem odpovedala seminarja. Vabljeni >> Pa prosim, ne me ocenjevati po obleki in frizuri in tej neki napisani pravilnosti izgleda ... Ne bo šampanjca, niti fensi vina. Verjetno pa bodo kakšni doma narejeni piškotki! 🙂