[psi] knjiga EROSPovzetek knjige [psi], avtor Eros

Če želiš razumeti ljubezen, moraš razumeti sebe, če pa želiš razumeti sebe, moraš vedeti, da svet ni tak, kot ga vidiš. Vsako živo bitje dojema le svojo resničnost ... Bolj razumna ko so bitja, bolj neresničen je svet, v katerega verjamejo. Misliš, da vidiš, v resnici le gledaš. Misliš, da veš, v resnici le razmišljaš. 

Otroci lahko vidijo tuje svetove, dokler ne ustvarijo svojega, ki jim zakrije druge. Sprva ga lahko gradijo le po vzoru bližnjih, zato so otroci zrcalo staršev. 

Težava je v tem, da si ves čas videl le svoj lastni svet. Prepričan si bil, da vladaš svojemu razumu. Nisi dojel, da v svoji glavi ne razmišljaš sam, ampak s temi razumi ... Instinkt, Racio in Emocio so trije prijatelji, ki do popolnosti ustvarjajo tvoj svet. 

INSTINKT: "Sem najstarejši razum. Pravijo, da sem črnogled. Varujem te pred slabim, saj vidim nevarnosti, ki jih Emocio in Racio ne vidita. Vem, da v življenju prevlada slabo nad dobrim. Moj svet ne pozna številk, besed in slik ... samo občutke, povezane z različnimi strahovi. Sem pazljiv in skrben, vedno zaskrbljen ... Sem previden, sumničav, kritičen in bojazljiv ... zato ne zaupam tujcem in ne maram sprememb. Imajo me za dvomljivca. Pogosto me mučijo skrbi in tesnobe. Žene me zavist. Ves čas pričakujem težave, zato sem nanje vedno pripravljen."

EMOCIO: "Sem pravo nasprotje Instinkta! Pravijo, da vse vidim preveč rožnato. Resnica je, da v življenju prevlada dobro nad zlom. Le zakaj bi bilo treba kar koli načrtovati ... Ne skrbi, bo že! Sem lahkoživ, brezbrižen, neodgovoren in lahkoveren, zato me primerjajo z večnim otrokom. Razmišljam v slikah in jih po občutku povezujem. Z lahkoto se odločam, saj moje ravnanje ne zahteva premisleka. Stvari poenostavljam. Moj svet je odprt in brez skrivnosti. Sem lep in privlačen, zato sem vedno v središču pozornosti in občudovanja. Ne poznam zavisti in pohlepa. Žene me tekmovalnost. Hrepenim po priznanju in uveljavitvi. Če ne dosežem svojega, postanem nasilen. Nisem niti redoljuben niti zanesljiv, ne vztrajen in ne natančen. Točnost zame ni pomembna. Rad uživam in se razvajam. Sem pesnik, pevec in igralec, akrobat in plesalec."

RACIO: "Sem najmlajši razum. Razmišljam analitično; iščem povezave in odkrivam vzroke. Preučujem dogodke in ravnam razumno. Sem premišljen, zato se zdim zrel in odrasel. Resnica je vedno oprijemljiva. Zame sta značilna predvidevanje in načrtovanje. Vzpostavljam strukture in vnašam red. Sem natančen in dosleden. Iščem poti, ki vodijo k cilju. Sem trd pogajalec, vedno trezne glave, in pretkan diplomat. Nisem niti duhovit, niti ustvarjalen. Po naravi sem gospodaren in stvaren. Ne poznam sočutja in nimam slabe vesti. Žene me pohlep. Ne poznam zavisti in nisem tekmovalen. Govorim v jeziku besed in števil. Od drugih dveh se razlikujem po tem, da se me zavedaš. Stremim po oprijemljivem. Pritegnejo me lastnosti, ki jim pripisujem koristnost in dolgoročen pomen. Moj svet je velik in urejen, zaradi strukturiranosti pregleden in učinkovit."

Obstaja resnica, za katero so se Instinkt, Racio in Emocio pripravljeni odpovedati vsemu. Imenuje se ljubezen.

Človek lahko spremeni svoj svet, značaja nikoli. 

Bodi pozoren na naključja, ki to niso. Skrita so v slikah, besedah in številih. 

Vsaka šola, ki ti jo nameni Življenje, je zaman, če se iz nje ničesar ne naučiš. Smisel življenja ni izpolnitev vseh naših želja, temveč šola, iz katere se moramo učiti. Sreča je le nagrada za uspeh.

Stvari imaš lahko ves čas pred nosom, zreš naravnost vanje, in jih klub temu ne vidiš. 

Ljubezen je vredna tveganja in razočaranje je nizka cena zanjo ... 

Če ničesar ne pričakuješ, ne moreš biti razočaran. 

Lepo je, če ceniš svoj razum, ni pa lepo, da podcenjuješ tujega. 

Življenje nas uči, da moramo s svojim malim prispevkom prispevati k blaginji in sreči vseh. Kadar delamo v nasprotju s tem načelom, nam nameni šolo, iz katere moramo razbrati pravo pot ... Ne smemo se spraševati, kako se bomo maščevali, temveč česa se lahko naučimo. Ljudje vidimo le majhen del celotne slike, zato ne razumemo načrta. Življenje pa ima pregled, ki ga naš razum ne more dojeti, zato se nam zdi življenje pogosto krivično in nepošteno. 

Za srečo se je treba boriti, in le če bo naša pot do nje prava, nam bo Življenje naklonjeno. Kdor misli, da bo sreča poiskala njega, se moti. Prav tako kot tisti, ki misli, da lahko pride do sreče na račun drugih. V vsakem trenutku in ne glede na okoliščine moramo sprejemati le svoje življenje. Najslabša obramba pred zlom, ki nas doleti, pa je zlo, ki ga povzročamo. Tako si zapravimo naklonjenost Življenja, ki je vredna veliko več od tistega, kar lahko dosežemo sami. 

"Verjameš v usodo?" Življenje nam kaže pot. Je kot roka, ki se postavi na pot mravlji. Mravlja vidi v njej le oviro, ki si jo za vsako ceno prizadeva premagati, ker ne ve, da je na drugi strani nevarnost, ki jo bo morda pogubila. Le če spozna, da je roka v resnici njen kažipot, lahko pride do cilja, ki ga je iskala. 

Naša civilizacija je dosegla velik razvoj, vendar smo morda skrenili s poti. Dokaz za to je že resnica, da bolj ko hodimo po poti napredka, manj srečni smo. 

Življenje nas vodi in usmerja skozi šolanje. Če delamo dobro in prav, se nam vse izteče tako, da smo srečni in nam je v življenju lahko. Če pa ne, je ravno nasprotno.

Neverjetno, kako slepo lahko verjamemo razumu, ki mu zaupamo vse svoje življenje ... 

Le kdor sam ne zaupa povsem v svojo "hišo", potrebuje občudovanje drugih, saj verjame, da jo bo zaradi tega lahko tudi sam sprejel. Toda drugi ne morejo soditi naše hiše, saj je v njihovem svetu povsem drugačna. Ker oni naše hiše v resnici ne vidijo, je pomembno le to, da je všeč tebi. Samo tako boš lahko srečna in zadovoljna. Ustvari jo tako, kot ti je všeč, in če ti kaj ne bo všeč, lahko to tudi spremeniš. Okusi so različni in kar je všeč enemu, morda ni všeč drugemu, zato smo sami edino pravo merilo za zadovoljstvo. 

Zapomni si ... v življenju se lahko vedno odločaš med dvema možnostma - lahko kot ovca capljaš za drugimi in delaš vse tako, da ugajaš njim, ali pa razmišljaš s svojo glavo in bodo druge ovce capljale za tabo. Za to ne potrebuješ nič drugega kot kanček samozavesti. Dobiš ga že tako, da se sprijazniš s tem, da si lahko izjema. Izjemni smo tako ali tako vsi. Izjeme pa so tisti, ki znajo razmišljati drugače kot drugi, ki ne delajo le tega, kar od njih pričakujejo, in se ne trudijo, da bi drugim za vsako ceno ugajali. 

Le otroci staršev z dovolj visokimi pričakovanji se bodo v življenju lahko znašli in poskrbeli zase. Pričakovanja ustvarjajo delovne navade, marljivost, vestnost, vztrajnost in skrbnost. Po drugi strani pa mora otrok spoznati svoje meje. Le tako lahko spoštuje tudi druge svetove. Umetnost dobre vzgoje je v pravem ravnotežju med pričakovanji, pohvalami in kaznovanjem. Da, tudi kaznovanjem. Naši svetovi imajo meje. Potrebne so, ker živimo v skupnosti z drugimi. Vsak otrok mora spoznati, do kod seže njegov svet, in se naučiti spoštovanja drugih svetov. Kdor ne prestopi svojih meja, jih ne more poznati, in kdor jih prestopi, mora vedeti, da se je znašel na tujem ozemlju. Le tako lahko spozna, da je odgovoren za svoja dejanja in da ima življenje ves čas v svojih rokah. Toda kazen mora biti pravična in otrok mora vedeti, da si jo je zaslužil. 

Kdor uči, da največ, kdor samo daje, da najmanj. Učiti pa pomeni razkrivati sebe in dobre strani, dopustiti poskušanje in dovoliti napake ... Če otroku odvzameš slabo izkušnjo, je kot bi mu ne dovolil hoditi v šolo. 

Pot do izkušnje je vredna veliko več kot izkušnja sama. Starši, ki svojemu otroku pišejo domače naloge, se zaman čudijo, kako da nič ne zna. 

Skrivnost srečnih ljudi ni v tem, da so jim starši dali vse, ampak v tem, da so jih naučili, da njihova sreča ni odvisna od drugih. Srečni spoznajo, da njihova sreča ne izvira iz stvari, ki jih imajo, in nesreča ne iz stvari, ki jih nimajo. Tudi skrivnost ljudi, ki se z lahkoto spoprijemajo s svojim življenjem, ni v tem, da so jih starši uspešno zaščitili pred vsemi težavami, ampak v tem, da so jih naučili, kako se z njimi soočiti ... 

Ljudje ne vidijo resnice, zato potrebujejo nekaj, v kar lahko verjamejo, pa četudi je to navaden kamen. Težave nastopijo, ko začnejo o njem dvomiti. 

Poglej ribo, ki jo ješ. Kaj je pomembnejše - voda, v kateri je živela, sulica, ki jo je zadela, ali ogenj, na katerem se je spekla? Odvzemi eno od tega, pa boš lačen. Ljudje imamo različne naloge, a prav vse so pomembne. 

Sedem zapovedi Naključja: 

  • Sprejmi življenje, ki ti ga namenja Naključje. 
  • Delaj dobro zase in za druge. 
  • Bodi spoštljiv do vsakogar. 
  • Privošči drugim, kar želiš sebi. 
  • Bodi pravičen do sebe in drugih. 
  • Ne drugim, česar ne sebi. 
  • Zaupaj Naključju. 

Najpomembnejše od vsega pa je, da nikoli ne obupaš, ne glede na to, kako brezupen se ti zdi tvoj svet, kako velika je tvoja nesreča in kako nesmiselno se ti zdi življenje. Potrudi se in daj vse od sebe, kajti Naključje te lahko v vsakem trenutku spremeni v kralja ... 

Rad imam delo. Prežene osamljenost. 

Veliko ljudi verjame v to, v kar hočejo verjeti, zato vidijo, kar želijo videti. 

Usoda je šola življenja. O življenju odločaš sam. Določeni so ljudje, ki jih boš srečal, in okoliščine, v kakršnih se boš znašel, vse drugo je prepuščeno tvojim razumom. 

Resnic je toliko, kolikor je ljudi. Zato je pravo resnico tako težko prepoznati. 

Večina bolezni je zgolj znamenje, da je bolnik zabredel s poti šole življenja. 

Naloge so življenja šola. Kdor nima cilja, v življenju samo tava. 

Smisel življenja je sreča. Zanjo ne potrebuješ drugega kot to, kar imaš, ni ti treba biti drugje, kot si, in tudi ne drugačen, kot si. Na vsej Zemlji ne boš našel človeka, ki ne bi mogel najti sreče, niti človeka, ki je ne bi mogel izgubiti. Pa vendar je resnično srečnih zelo malo. Edina pot k sreči je šola življenja. Ljudi uči, kako je treba razmišljati in kaj narediti, da bi jo našli. Ne smemo je iskati na račun drugih. Sreče ne najde, kdor išče spoštovanje, ampak tisti, ki spoštuje sebe in druge. 

Razočaran bo, kdor svoje želje spremeni v pričakovanja. 

Včasih potrebujemo žalost, da lahko najdemo veselje. Včasih potrebujemo izgubo, da lahko cenimo, kar imamo, in včasih se moramo raziti, da lahko občutimo bližino tistih, ki so ostali ... Včasih moramo trpeti, da se lahko spoštujemo ... In se kaznovati, da se lahko naučimo. 

Ljudje, ki se ne morejo sprejeti, povzročajo največ gorja in krivic drugim. 

Sreča ni posebna pravica izbrancev, ampak slehernega. Kdor je ne najde, za to ne sme kriviti drugih, ampak sebe. 

Ljubezen je ključ. Ključ do sreče. Ključ do sreče kot najvišjega smisla življenja. Prav zato bi si moral vsakdo prizadevati, da bi našel pravo ljubezen. 

Eno je poznati resnico, drugo je razumeti. Le kdor jo razume, jo lahko zapiše. 

Potlačene želje predstavljajo velik del zavračanja sveta. 

Željam se odreka slabič, skromni pa samo pričakuje, da se bodo izpolnile. 

Življenje je preprosto, le živeči ga zapletajo. 

Če nam sonce ne sije ves čas, to še ni razlog, da bi bili nesrečni. V življenju se moramo sprijazniti z zmagami in  porazi, z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem. Vse, kar Življenje od nas pričakuje, je, da se učimo in ne obupamo. 

Naše telo je kot knjiga, življenje pa kot pesem, zapisana v njej. Ko knjiga razpade, to še ne pomeni, da je uničena tudi pesem, saj jo lahko kdor koli ponovno zapiše ... 

Zakoni življenja: 

  • Spoštuj svoj svet in enako svetove drugih. Ne želi si živeti življenja drugega ... vse v tvojem svetu ima namen in razlog. To še ne pomeni, da svojega sveta ni treba spreminjati in izpopolnjevati. Prav nasprotno, ves čas moraš stremeti k vsaki možni izboljšavi, pa naj bo zate ali za druge. Razlika med željo po izboljšanju in nesprejemanju lastnega sveta pa je v tem, da pri spreminjanju nisi razočaran, če česa ne moreš spremeniti tako, kot si si predstavljal ... Nihče nima pravice, da bi spreminjal tvoj svet, prav tako pa tudi ti nimaš pravice, da bi spreminjal druge. 
  • Ne sodi svetov drugih po svojem svetu. Pomen stvari v tujem svetu je lahko povsem drugačen kot v našem, zato nikoli ne domnevaj, kakšni so drugi svetovi, ne kaj se v njih dogaja. 
  • Razmišljaj, kaj boš naredil za življenje, in ne, kaj bo življenje naredilo zate. Narediti moraš vse, kar je v tvoji moči. Znebi se pričakovanj in znebil se boš razočaranj ... 

Otroci, ki jih starši ne naučijo, da njihova sreča ni odvisna od tega, ali dobijo vse, kar si želijo, so vse življenje nesrečni. Tisti, ki že zelo zgodaj spoznajo, da v življenju pač ne moremo imeti vsega, pa so veliko bolj zadovoljni s tem, kar imajo. 

Prava revščina ni pomanjkanje denarja in materialnih dobrin, ampak napačna predstava o življenju in sreči.

Nekomu, ki pozna v svojem svetu le sladice in potice, se bo zdelo jabolko kislo. Če pa bo vanj ugriznil nekdo, ki pozna v svojem svetu samo kislo repo in zelje, bo jabolko zanj presladko ... Čeprav sta oba ugriznila v isto jabolko, ga dojemata povsem različno. Ker ne poznata razlik med svojima dvema svetovoma, se lahko v nedogled prepirata, kdo ima prav. 

Sposobnost, biti izjema, ne pomeni nič drugega, kot sprejemati svoj svet takšen, kot je, brez strahu pred tem, kaj si bodo o tebi mislili drugi. 

Nič ni narobe, če je človek premožen, težava je le, če se slepi, da je to vir njegove sreče. Enako kot če verjame, da je pomanjkanje vir njegove nesreče. 

Prava ljubezen je najmočnejša stvar na svetu. Kdor jo lahko občuti, spozna popolnost, o kakršni se mu ni nikoli sanjalo. 

Če človek spozna, da boleča izkušnja za ns v resnici ne pomeni nesreče, ampak prav nasprotno - pot do pravih spoznanj, nujno potrebnih, da lahko odkrijemo pravo srečo, se lažje odločimo za nov poskus. 

Če se nekaj podira, pomeni, da ni bilo dobro zgrajeno. In ko se poruši, nastane prostor, kjer lahko postavimo kaj boljšega. 

Človek, ki sprejema svoj svet, je privlačnejši od vsakega slepila, njegova lepota pa ne potrebuje drage obleke in ličila. 

Podjetnik, ki se loti posla s preračunavanjem dobička namesto s srcem, je obsojen na propad. 

(V knjigi je še mnooooogo več kot to, saj je dolga kar 777 strani.)

Povzeto po knjigi [psi], avtor Eros