Povzetek knjige Psihologija množic, Študija vsakdanjega mišljenja, avtor: Gustave Le Bon
Zamenjava zavestnih aktivnosti posameznikov z nezavednimi dejanji množic je ena izmed osrednjih značilnosti naše dobe.
Medtem ko se naša stara prepričanja opotekajo in počasi izginjajo ter se rušijo nekdanji stebri družb, je moč množic edina sila, ki je prav nič ne ogroža in katere pomen kontinuirano narašča.
Dandanes o usodi naroda ne odločajo več sveti vladarjev, temveč duh množic.
Čeprav so bolj slabo prilagojene razmišljanju, so množice po drugi strani zmožne hitrega reagiranja.
Civilizacije so, vsaj za zdaj, vselej ustvarile in vodile majhne skupine intelektualne aristokracije, nikoli množice. Množice so mogočne le v destruktivne namene. Njihova oblast je vselej sočasna s fazo barbarstva. Civilizacija vključuje fiksna pravila, disciplino, prehod od instiktivnega k racionalnemu stanju, vnaprejšnji premislek prihodnosti in visoko stopnjo kulture – vse to so dejavniki, ki jih množice, prepuščene same sebi, kot se je brez izjem izkazalo, niso zmožne realizirati.
Šele ko si pridobimo nekaj vpogleda v psihologijo množic, lahko razumemo, kako malo vpliva imajo nanje zakoni in institucije, kako povsem brez moči so, da bi imela kakršnokoli mnenja, razen tistih, ki so jim vsiljena, in da jih ne vodijo pravila, osnovana na teorijah čiste enakopravnosti, temveč da sledijo tistemu, kar naredi nanje močan vtis in kar jih zapeljuje.
Ljudje svoje vedenja nikoli ne krojijo na razumski podlagi.
Ne glede na to, kdo so posamezniki, ki sestavljajo množico, ali kako podobni oziroma različni so njihovi življenjski slog, zanimanja, značaji ali inteligenca – jih dejstvo, da skupaj tvorijo množico, postavi v položaj, v katerem pridobijo (nekakšen) kolektivni um, zaradi katerega čutijo, razmišljajo in ravnajo precej drugače, kot bi vsak od posameznikov, ki so združeni v množico, čutil, razmišljal in ravnal, če bi bil v stanju izolacije.
V kolektivnem umu so intelektualne zmožnosti posameznikov, s tem pa tudi njihova individualnost, oslabljene. Homogenost pogoltne heterogenost in tako so nezavedne lastnosti tiste, ki prevladajo.
Prav dejstvo, da imajo množice v splošnem zgolj običajne kvalitete, pojasnjuje, zakaj ne morejo nikdar izpeljati dejanj, ki zahtevajo višjo stopnjo inteligence.
V množici se ne akumulira modrost, temveč neumnost.
Če imajo posamezniki, ki tvorijo množico, v povprečju približno enake srednjevrstne kvalitete, in če prav te lastnosti nato vložijo v množico, posledica ne bo tvorba novih značilnosti, temveč preprosto izraz povprečnega.
Posameznik, ki je del množice, zaradi dejstva, da množico tvori veliko število ljudi, ima občutek nepremagljivosti, ki mu dopušča, da se preda nagonom, ki bi jih, če bi bil sam, zagotovo imel pod nadzorom. V množici se posameznik ne bo enako obvladoval, kajti množica je anonimna in posledično neodgovorna, zaradi česar v množici povsem izgine občutek za odgovornost, ki sicer vselej nadzoruje posameznika.
V množici je vsakršno občutje ali ravnanje nalezljivo, in sicer tako močno nalezljivo, da posamezniki voljno žrtvujejo svoje lastne interese kolektivnemu.
Posameznik, ki je določen čas potopljen v dejavno množico, se kaj hitro znajde v posebnem stanju, ki je izrazito podobno prevzetosti, ki jo doživlja hipnotizirani posameznik v rokah hipnotizerja. V primeru hipnotiziranega subjekta je možganska aktivnost paralizirana, subjekt sam pa postane suženj vseh nezavednih aktivnosti svoje hrbtenjače, ki jih naslavlja hipnotizer. Zavestna osebnost povsem izgine, volja in razsodnost sta izgubljeni. Vsa čustva in misli se stekajo v smer, ki jo določa hipnotizer. Skorajda takšno je tudi stanje posameznika, ki je del psihološke množice.
Temeljne značilnosti sprememb pri posamezniku, ki postane del množice: izginjanje zavestne in prevlada nezavedne osebnosti, duševni preobrat v smislu sugestij in nalezljivosti čustev in idej, ki se poenotijo z idejami množice, ter nagnjenje, da sugestivne ideje nemudoma pretvorimo v dejanja.
Človek, ki postane del organizirane množice, se spusti več klinov navzdol po civilizacijski lestnici. V izolaciji je morda res kultiviran posameznik, v množici pa postane barbar, bitje, ki ravna zgolj po nagonu. Postane spontan, nasilen, grozeč, pridobi pa tudi gorečo zavzetost in junaštvo primitivnih bitij, ki jim postaja vse bolj podoben.
Nedvomno so množice pogosto kriminalne, toda pogosto so tudi junaške.
Množice skorajda povsem vodijo nezavedni vzvodi. Izolirani posameznik ima oblast nad svojimi refleksnimi dejanji, množica pa te sposobnosti nima.
Množice so podvržene veliki spremenljivosti. To pojasnjuje, kako je mogoče, da tako rekoč v trenutku preidejo od najbolj krvoločnega besa do najbolj ekstremne velikodušnosti in junaštva.
Množice so pripravljene preliti prave reke krvi, da bi na koncu zmagalo neko njihovo prepričanje ali verovanje.
Množice nimajo vnaprejšnjega razmisleka. In nimajo vztrajnosti. Če naprimer z uporniškim besom nekaj zahtevajo, to še ne pomeni, da bodo svoje besede pretvorile v dejanja.
Izolirani posameznik se dovolj dobro zaveda, da ne more, na primer, podtakniti ognja v palači ali opleniti trgovine in četudi bi ga imeli, da bi kaj takega storil, se bo tej skušnjavi uprl. Ko postane del množice, se začne zavedati moči, ki mu je s številčnostjo množice podeljena in to je dovolj, da v njem vzklijejo ideje o umoru ali ropu, pa tudi da ga ta moč usmerja in spodbuja, da se skušnjavi takoj vda.
Ne glede na to, ali so čustva, ki jih doživlja množica, pozitivna ali negativna, imajo vselej dvojni značaj, in sicer so vselej hkrati zelo poenostavljena in zelo pretirana. Množica lahko v trenutku zapade v skrajnost.
V množicah so neumni, ignorantski in zavistni ljudje osvobojeni občutka lastne nepomembnosti in nemoči; namesto tega jih obvladuje zavedanje brutalne, resda začasne, vendar neizmerne moči.
Govornik, ki želi zavesti množico, se mora posluževati strašnih trditev. Pretiravati, zatrjevati ter ponavljati mora svoje trditve in še pomisliti ne sme, da bi karkoli prikazal z razumnimi razlagami.
Množici se še sanja ne, kaj tvori resnico in kaj zablodo, hkrati pa se vsaj posredno zaveda svoje moči, zaradi česar je obenem avtoritarna in netolerantna. Posameznik lahko prenese, da se mu nasprotuje in se z njim razpravlja o njegovih zablodah, množica pa te zmožnosti nima.
Množice slepo spoštujejo (agresivno) silo, medtem ko prijaznost in dobrodušnost na njih delujeta slabše, saj sta zanje obliki slabosti.
Tip junaka, ki je pri množicah priljubljen, bo vedno nekoliko spominjal na rimskega cesarja. Njegova perjanica jih zavaja, njegova avtoriteta jih navdušuje in njegov meč jih straši.
Množica bo vselej pripravljena, da se povzdigne nad slabiča in se ustrežljivo prikloni pred močno avtoriteto.
Množice so morda res krive umorov, požarov in vsakršnih drugih zložinov, hkrati pa so zmožne tudi izjemno vzvišenih dejanj, ki temeljijo na predanosti, požrtvovalnosti in brezpogojnosti – dejanj, ki so brez dvoma veliko bolj vzvišena od tistih, ki jih je zmožen posameznik. Človeka, ki je del množice, še zlasti ptivlačijo občutja slave, časti in domoljubja, in ni redko, da je moč njihove privlačnosti zadostna, da je posameznik zanje pripravljen tvegati celo svoje življenje.
Ne glede na to, kakšne so ideje, ki so sugerirane množicam, lahko pridobijo pomemben vpliv le pod pogojem, da privzamejo zelo absolutno, brezkompromisno in preprosto obliko. Predstavljajo se kot podobe in so množicam dejansko dostopne samo v tej obliki. Te ideje v podobah pa med seboj niso povezane z nikakršno logično vezjo. To pojasnjuje, kako je mogoče, da lahko v množici sočasno opazujemo tudi ideje, ki so si kontradiktorne. Popolna odsotnost kritičnega duha množici namreč ne dopušča, da bi kontradikcije, v katere zahaja, tudi spregledala.
Mnogo časa je potrebnega, da se neka ideja ugnezdi v umu množice, toda prav tako dolgo traja, da jo iztrebimo.
Lahkost, s katero določena mnenja pridobivajo javno veljavo, je posledica nezmožnosti večine ljudi, da bi si ustvarili svoje mnenje, utemeljeno na razmišljanju s svojo glavo.
Pri množnosti je zmožnost figurativne domišljije zelo razvita, zelo aktivna in obenem zelo podvržena temu, da se nanjo močno vpliva.
Množice niso zmožne niti refleksije niti logične sklepanja, zato ne zmorejo opaziti, da je neka zadeva povsem neverjetna; in treba je poudariti, da so na splošno prav najbolj neverjetne reči najbolj privlačne.
V zgodovini je videz vsele igral veliko pomembnejšo vlogo kot realnost; nerealno vselej gospoduje nad realnim.
Napoleon: »Vojno v Vendeeju sem dobil tako, da sem postal kristjan. Podporo v Egiptu sem dosegel tako, da sem postal musliman. Tako, da sem postal ultramontanist, sem si pridobil italijanske duhovnike, in če bi moral voditi jude, bi ponovno zgradil Salomonov tempelj.« Razumel je, kako je treba vplivati na domišljijo množic.
Na domišljijo množic ne moremo vplivati tako, da poskušamo vplivati na inteligenco, ali z zmožnostmi logičnega sklepanja, se pravi z dokazovanjem.
Junak, ki ga množica vzame za svojega, je zanjo pravi pravcati bog. Množica nujno potrebuje religijo, zahtevajo svojega boga.
Tradicije so ideje, potrebe in občutja preteklosti. Civilizacija ni mogoča brez tradicij in napredek je nemogoč brez rušenja teh tradicij. Zaradi tega je idejalno, da narodi ohranjajo svoje institucije preteklosti in jih le neopazno, postopoma spreminjajo. Ta ideal je težko realizirati.
Ideje so hčere preteklosti in matere prihodnosti, ampak hkrati vseskozi sužnje časa.
Nobena oblika vladanja ni nastala v enem dnevu.
Politične in družbene organizacije so delo, ki je zahtevalo stoletja.
Institucije in vlade so produkt naroda. Niso ustvarjalke nekega obdobja, temveč obdobje ustvari njih.
Usode narodov določajo njihovi značaji in ne njihove vlade.
Iluzije in besede so tiste, ki so vplivale na um množic, in še posebej besede, ki so mogočne in slepilne.
Številni priznani filozofi, med njimi tudi Herber Spencer, so z lahkoto prikazali, da izobraževanje človeka ne naredi nič bolj moralnega in ne bolj srčnega, da ne spremeni niti njegovih nagonov in niti njegovih podedovanih strasti in da je včasih celo mnogo bolj kvarno kot koristno. Statistiki so potrdili te poglede, ko so nam priskrbeli podatke, da stopnja kriminala narašča skupaj s širjenjem izobrazbe in da je najhujše sovražnike družbe, anarhiste, mogoče najti v vrstah najboljših, nagrajenih šol. Ni gotovo – in tega niti nihče ne trdi – da dobro načrtovano izobraževanje ne more prinesti zelo koristnih rezultatov, če že ne v smislu višanja moralnih standardov, pa vsaj v okviru razvoja poklicnih zmožnosti.
Ali pridobivanje tolikšnega znanja in brezhibno recitiranje učbenikov dejansko dviguje raven inteligence? Na žalost ne. Pogoji za uspeh v življenju so, da ima človek zmožnost presoje, izkušnje, (samo)iniciativnost in primeren značaj – kvalitete, skratka, ki jih ne najdemo v knjigah.
Izobraževanje bi moralo temeljiti na praktičnem delu. Inženir se na primeru izuči v delavnici, nikoli v šoli; to je metoda, ki vsakemu posamezniku dopušča, da doseže raven znanja, ki ga dopušča njihova inteligenca. Postane delavec ali delovodja ali inženir – če mu njegove sposobnosti to omogočajo. Tovrstno ravnanje je mnogo bolj demokratično in ima mnogo večjo korist za družbo kot pa ustvarjanje celotne poklicne poti posameznika na podlagi nekaj ur trajajočega izpita, ki ga morajo opraviti mladi ljudje pri devetnajstih ali dvajsetih letih.
Poznavanje izobrazbe, ki so je deležni mladi ljudje neke države, nam omogoča vpogled v to, kaj bo ta država nekoč postala. Prav izobraževanje in poučevanje imata moč, da delno izboljšata ali poslabšata um množic.
Moč besed je povezana s podobami, ki jih vzbujajo, in je precej neodvisna od njihovega resničnega pomena. Prav besede, katerih pomen je najbolj nejasen, imajo včasih največji vpliv.
Delo konzulatov in cesarstev je bilo v glavnem sestavljeno iz tega, so večino institucij preteklih časov preoblačijo v nove besede, da menjujejo besede, ki v domišljiji množic sprožajo neprijetne podobe, s takimi, pri katerih zaradi njihovega novejšega nastanka ne prihaja do zbujanja tovrstnih slik. Desetina se je tako pretvorila v zemljarino, solarina v davek na sol, dajatve s posrednimi davki in različne pristojbine v poslovnem svetu v obrtniške davke itd.
Ena izmed najbolj temeljnih funkcij politika je torej ravno novo poimenovanje stvari, ki jih množice pod njihovimi starimi poimenovanji ne prenesejo več, s popularnejšimi, vsekakor pa z nevtralnimi izrazi.
Umetnost teh, ki vladajo, kakor umetnost odvetnikov temelji na uporabi besed.
Dati človeku drobec upanja in iluzije, brez katerih ne more živeti – to je razlog za obstoj bogov, junakov in pesnikov.
Ne resnica, temveč zmota je bila vselej glavni dejavnik v razvoju narodov, in razlog, zakaj je socializem danes tako močan, je mogoče najti v tem, da je sam po sebi zadnja preživela iluzija.
Izkušnja je edini učinkovit proces, preko katerega se lahko resnica zatrdno uveljavi v umu množic in uniči iluzije, ki so družbi postale prenevarne.
Govorniki, ki vedo, kako vplivati na množico, vselej laskajo njihovim občutjem in nikoli njihovemu razumu.
Da bi množico o nečem prepričali, je vselej treba najprej povsem razumeti občutja, ki jo navdihujejo, se pretvarjati, da te sentimente delimo z njo, nato pa jih lahko poskusimo modificirati, in sicer tako, da izpostavimo v grobih poenostavljenih asociacijah določene posebej sugestivne podobe. Zaradi potrebe, da se jezik nenehno spreminja v skladu z učinkom, ki se proizvaja v trenutku govora, je vnaprej pripravljenim in naštudiranim nagovorom že predhodno odvzena učinkovitost. V takem govoru govornik namreč sledi liniji lastne misli in ne mislim svojih poslušalcev, in že samo zaradi tega dejstva je izničen njegov vpliv.
Bi morali obžalovati, da množic nikoli ne vodi razum? Tega si ne bi drznil reči. Brez dvoma človeški razum ne bi mogel povleči človeštva na pot civilizacije s takšnim žarom in smelostjo, s kakršno so ga pognale iluzije.
Včasih se zdi, da so narodi podvrženi skrivnostnim silam, sorodnim tistim, ki vodijo želod, da se spremeni v hrast, ali komet, da sledi svoji orbiti.
Največkrat niso z razumom, temveč ravno mimo njega vzpostavljena tista občutja, ki so osrednje gibalo civilizacije – občutek časti, požrtvovalnosti, vere, patriotizma in ljubezni do slave.
Kakor hitro se skupaj zbere določeno število posameznikov – ne glede na to, ali gre za živali ali ljudi -, se instiktivno postavijo pod avtoriteto vodje. Njegova volja je jedro, okoli katerega se ustvarjajo in usklajujejo mnenja.
Vodja je najpogosteje posameznik, ki je bil tudi sam del množice.
Vodje, o katerim govorimo, so pogosteje možje dejanj kot misleci.
Od vseh sil, ki so na razpolago človeštvu, je bila vera vselej ena od najmočnejših in evangelij ji povsem ustrezno pripisuje moč, s katero je mogoče premikati gore. Če človeka opremimo z vero, podeseterimo njegovo moč.
Kako množici vodja vcepi določene ideje in prepričanja – afirmacija, ponavljanje in razširjanje. Njihovo delovanje je nekoliko počasnejše, toda učinki, ko jih enkrat povzročijo, so trajni. Napoleon je rekel, da obstaja le ena retorična figura, ki ima resnično velik pomen – ponavljanje. Afirmacija se šele s ponavljanjem ugnezdi v misli in s tem na koncu postane sprejeta kot dokazana resnica. Po določenem času pozabimo, kdo je avtor ponavljanje trditve, in končamo tako, da ji verjamemo.
Množico ne veodijo argumenti, vodijo jo zgledi. V vsakem obdobju imamo manjšo skupino posameznikov, ki dajejo rečem svoj pečat in ki jih nato imitirajo nezavedne množice ljudi. Nujno je le, da ti posamezniki niso v preveč izrazitem nasprotju s sprejetimi, obstoječimi idejami.
Blaise Pascal je poudarjal nujnost sodniških plaščev in lasulj, ali rečemo nekih uniform. Brez njih bi bili slečeni polovice svoje avtoritete. Posebna značilnost tega je, da nam preprečuje, da bi reči videli takšne, kakršne so, in povsem paralizira našo presojo. Množice, praviloma pa tudi posamezniki, vselej potrebujejo glede vseh reči vnaprej izoblikovana mnenja.
Vsak uspešen posameznik, vsaka ideja, ki si izbori priznanje, se izogne prevpraševanju.
Kdor želi, da se mu množice klanjajo, mora vselej ostati na distanci.
Začetek revolucije je v resnici konec nekega prepričanja.
Vsako splošno prepričanje, ki je komajda kaj več kot fikcija, lahko preživi le pod pogojem, da ni podvrženo proučevanju.
Splošna družbena prepričanja so nepogrešljivi stebri civilizacije, ki določajo trende idej.
Takoj ko se nova dogma ugnezdi v umu množice, postane vir inspiracije za vzpostavitev institucij, umetnosti in načina bivanja.
V ne prav oddaljeni preteklosti so dejanja vlad ter vpliv manjšega števila avtorjev in zelo majhnega števila časopisov sestavljali realna vodila javnega mnenja. Današnji pisci so izgubili ves vpliv, časopisi pa ne odražajo mnenja. Kar se tiče politikov, so ti daleč od tega, da bi usmerjali mnenja; trudijo se le, da bi jim sledili. Trepetajo pred mnenji, ki včasih segajo vse do terorja, zaradi česar privzemajo povsem nestabilen način ravnanja. Mnenje množic torej vse bolj postaja vrhovno vodilno načelo v politiki.
Kar zadeva tisk, ki je pred časom narekoval mnenje, se je tudi ta, tako kot vlade, uklonil pred močjo množic. Brez dvoma ima še pomemben vpliv, toda le zato, ker je popoln odsev mnenj množic in njihovih nenehnih vibracij. S tem ko je postal komajda agencija, ki zagotavlja informacije, je tisk povsem opustil vsakršen poskus, da bi uveljavil kakšno idejo ali doktrino. Sledi prav vsem spremembam javnega mnenja, kajti k temu je nujno zavezan zaradi borbe na trgu in strahu, da bi izgubil bralce.
Sodobni človek je vse bolj žrtev apatije.
Volivec išče predvsem tisto, kar laska njegovi požrtvovalnosti in plehkosti. Prevzeti ga je treba z najbolj ekstravagantnim dobrikanjem in mu brez oklevanja dajati kar najbolj fantastične obljube. Če je delavec, je tako rekoč nemogoče, da bi šli predaleč z žalitvami in stigmatizacijo delodajalcev. Kar se tiče nasprotnikov, se jih je treba lotiti tako, da s pomočjo afirmacije, ponavljanja in nalezljivosti uveljavimo prepričanje, da gre za barabo, o kateri vsi vedo, da je kriva več zločinov. Seveda je povsem brezpredmetno, da bi si povzročali sive lase s tem, da bi poskušali svoje trditve podkrepiti s kakršnimkoli dokazom. Če je nasprotnik slabo seznanjen s psihologijo množic, bo skušal svoje ime oprati z argumenti, namesto da bi poskušal na afirmacijo tudi sam odgovoriti z afirmacijo; tako da ne bo imel nobene možnosti za uspeh.
Kandidatov zapisani program ne sme biti preveč kategoričen, ker lahko njegovi pritokandidati to zaobrnejo proti njemu, po drugi strani pa v njegovih govorih ne more biti preveč pretiravanja. Najpomembnejše reforme morajo biti neustrašno obljubljene. Pretiravanje ima takojšen, velik učinek in ni zavezujoč za prihodnost. Redno lahko opažamo, da se volivec nikoli ne potrudi preveč, da bi preveril, do katere stopnje izbrani kandidat drži dane obljube, ki so bile burno pozdravljene in na podlagi katerih je bil izvoljen.
Splošna volilna pravica nižjih družbenih elementov ne more biti tisto, od česar bo odvisna veličina neke civilizacije. Brez dvoma so glasovanja množic hkrati pogosto tudi zelo nevarna. Zaradi njih smo že bili priče številnih invazij, in glede na prihajajoče zmagoslavje socializma je zelo verjetno, da nas bodo fantazije o ljudski suverenosti še drago stale.
V vsaki državi izražajo duha naroda povprečna mnenja tistih, ki so izvoljeni, in vidimo lahko, da se iz generacije v generacijo ne spreminjajo močno.
Iz knjige Psihologija množic, Študija vsakdanjega mišljenja, avtor: Gustave Le Bon
