Povzetek knjige Puščavska roža, Nenavadno potovanje puščavske nomadke; avtorici: Waris Dirie in Cathleen Miller

Ko potuješ po cesti življenja, premaguješ nevihte, uživaš na soncu, kljubuješ viharjem, je preživetje odvisno samo od močne volje. 

Kamela je v Somaliji nekaj posebnega; v nobeni drugi deželi ni toliko kamel kakor v Somaliji; več jih je kakor ljudi. Celo vrednost človeškega življenja se meri s kamelami, sto kamel je cena za ubitega človeka. 

Pobijanje živali se nam je zdelo potratno, pobijali smo jih samo v najhujši nuji ali ob posebnih priložnostih, recimo porokah. Živali so bile za nas preveč vredne, da bi jih pobijali in jedli. 

Mama ni nikoli nič dala v usta, dokler nismo že vsi dobili: pravzaprav se ne spomnim, da bi jo kdaj videla jesti, čeprav vem, da gotovo je. Če zvečer nismo imeli nič za večerjo, nič hudega, kaj potem. Le zakaj bi se jokali ali tožili. Poskušali smo biti dobre volje, mirni in tihi in jutri, če bo Bog dal, bo že kako. In Salah, kar pomeni "če bo Bog hotel", je bila naša filozofija. Vedeli smo, da je naše življenje odvisno od narave, naravo pa ima v rokah Bog, ne mi. 

Zmeraj smo poskušali biti dobre volje, optimistični. Nihče s eni pritoževal ali stokal ali govoril: "Pogovarjajmo se o smrti." Življenje je bilo težko; vso moč smo potrebovali že za to, da smo preživeli, negativna čustva bi nam popila življenjsko energijo. 

Hrana ni bila nekaj samoumevnega; zmeraj sem jo cenila, z užitkom okušala vsak grižljaj. 

V puščavi nismo imeli zdravnikov in zdravil za rane. Pa smo vseeno morali hoditi, ker smo morali gnati živino na pašo. Nihče ni rekel: "Ne morem." 

Naš jezik, somalščina, do leta 1973 ni imel pisanih tekstov, zato se nismo učili brati in pisati. Znanje smo prenašali naprej z ustnim izročilom (s pesmimi in pravljicami) ali pa so nas, kar je še pomembnejše, starši učili spretnosti, ki so potrebne za preživetje. O preteklosti nismo veliko govorili - kdo pa je imel čas za to. Pomemben je bil samo danes, kaj bomo počeli danes. So vsi otroci že doma? So živali na varnem? Kaj bomo jedli? Kje si našli vodo?

Kot nomadi nismo poznali elektrike, telefonov, avtomobilov, kaj šele računalnikov, televizije ali vesoljskih poletov. Zaradi tega in pa zaradi poudarka na življenju v sedanjosti smo imeli precej drugačen pogled na čas, kakor ga imajo v zahodnem svetu. Kot drugi člani družine tudi jaz nimam pojma, koliko sem stara; samo ugibam lahko. Ko se pri nas nekdo rodi, ima zelo malo možnosti, da bo čez eno leto še živ, tako da se nam ne zdi pomembno, da bi zaznamovali rojstne dneve. 

Ko sem prvič prišla v London, me je čisto zbegala povezava med tem, kako so ljudje pogledali na zapestje in zavpili: "Tečem!" Zdelo se mi je, da vsi nekam hitijo, da je vse časovno določeno. V Afriki se nam ni mudilo, nikamor nismo hiteli. Afriški čas je zelo počasen, zelo miren. Če rečeš: "Pridem jutri okrog poldne," to pomeni okrog štirih ali petih. 

Tipična družina v Somaliji ima povprečno sedem otrok. Na otroke gledajo kot na pokojnino, ker bodo otroci skrbeli zanje, ko bodo ostareli. Somalijski otroci spoštujejo starše in stare starše, nikoli niti pomislijo ne, da bi se jim uprli. 

Pri nas ni bilo izgovora: "Ne morem." Ko sem prišla na Zahod, sem bila presenečena, ker so se ljudje pritoževali: "Ne morem delati, ker me boli glava." Najrajši bi jim rekla: "Trdega garanja bi bili potrebni. Potem se ne bi nikoli več pritoževali čez svoje delo."

Ena od možnosti, da si imel več rok za delo, je večje število žena in otrok, zato je bilo večženstvo v Afriki nekaj običajnega. 

V Somaliji verjamemo, da ima dekle med nogami nekaj grdega, del telesa, s katerim se rodimo, pa vendar je nečist. In to je treba odstraniti - klitoris, velike sramne ustnice in večino malih sramnih ustnic odrežejo, potem pa rano zašijejo in na mestu, kjer smo imeli spolovilo, ostane brazgotina. Ženska s celim spolovilom ni primerna za poroko, ampak jo imajo za umazano deklino, kakršne noben moški ne bi vzel za ženo. 

Obrezovanje: Zakaj? Čemu? V tisti starosti nisem vedela nič o seksu. Vedela sem samo, da so razmesarili z maminim dovoljenjem, in nisem razumela, zakaj. 

Veliko deklic ob obrezovanju umre - zaradi izkrvavitve, šoka, vnetja ali tetanusa. Glede na to, v kakšnih pogojih se to opravlja, nič čudnega. Bolj čudno je, da sploh katera preživi. 

Oče mi je našel starca za poroko. Ponosno se je režal: "Pet kamel mi bo dal zate! Pet kamel!" Očka me je potrepljal po roki: "Tako sem ponosen nate."

"Waris, moraš se poročiti. Oče potrebuje kamele ..." Ni imelo smisla, da mu razlagam, da sem drugačna; da imam rada starše, ampak da tisto, kar mi želijo, ni dovolj. Vedela sem, da mi življenje lahko da več kot to, samo nisem vedela, kaj. Ko me je očka hotel poročiti s starcem, sem pobegnila, ker sem si želela več od življenja. 

Začela sem si ogledovati belce okrog sebe. Zdeli so se mi mrzli in bolehni. "Sonca ste potrebni," bi jim rekla, če bi znala angleško; mislila sem, da so samo trenutno taki. Najbrž so pobledeli, ker niso bili dolgo na soncu. Potem sem pomislila, da bi se koga dotaknila, če gre ta barva mogoče dol. Mogoče so spodaj črni. 

V naši družbi imamo samo dve možnosti: da živiš ali umreš. Nič vmesnega. Dokler živiš, je v redu. Ne brigamo se za bolezen, saj se ne moremo pozdraviti, ker ni zdravnikov in zdravil. Če kdo umre, je tudi v redu, ker preživeli živijo naprej. Življenje gre naprej. Življenje sprejmemo kot darilo in smrt kot neizpodbitno božjo odločitev.

Zakaj nisem hotela nazaj v Somalijo? Pogrešam dom in družino, ampak kakšne možnosti pa imam tam? Da me zamenjano za kamele? Da postanem lastnina nekega moškega? Da vsak dan garam, da preživim?

Naomi Campbell se je smejala in rekla: "Waris, veš, kaj. Nekoč boš slavna. Takrat ne pozabi name." V resnici je ravno obratno, ona je slavna. 

Manekenke? Nekatere so prijazne. Druge te samo premerijo s pogledom. Nekatere se poznajo med sabo. Druge so popolne tujke, prvikrat popolnoma same in na smrt prestrašene. Nekatere se znajdejo. Nekatere ne. Vseh vrst so, vseh sort. In če kdo pravi, da ni zavisti, vam povem, da je to navadna laž. Zelo veliko je zavisti. V tem poslu je tudi polno sleparjev in goljufov.

Najbolje je, da se čim prej navadiš, da se ne navežeš na kakšen posel, ali da te ne prizadene, če ne dobiš posla, ki si ga zelo želiš, ali da nisi užaljen, če te zavrnejo najljubši oblikovalci. Če začneš ob misli Sem ga dobila? Ga bom dobila? Zakaj ga nisem dobila?, ponoriš, še posebej če dela ne dobiš. Če se s tem ne sprijazniš, je po tebi. Nazadnje spoznaš, da boš pri castingu večinoma razočaran. Pozneje sem se navadila živeti po izreku: C'est la vie. Sranje, pač ni šlo. Nisi jim bila všeč, čisto preprosto. 

Manekenstvo je zanimivo - priznam, da so mi všeč glamur in blesk in lepota - vendar ima tudi okrutno plat, ki žensko lahko uniči, še posebej mlado in negotovo. Kdaj pa kdaj je stilist ali fotograf vzkliknil: "Ojoj! Kakšne noge pa imaš? Zakaj imaš te grde maroge po nogah?" Kaj naj rečem? To so brazgotine iz časa, ko sem hodila po trnju in kamnih v somalijski puščavi; spomin na otroštvo, ko sem štirinajst let hodila bosa! Kako naj to povem modnemu kreatorju v Parizu?

Nikoli nisem pomislila, da bi lahko služila s tako malo dela. Vse skupaj se mi je zdelo kot neumna igra, vendar sem vesela, da sem zdržala. Hvaležna sem, da sem dobila priložnost, da uspem v tem poslu, ker nima vsako dekle take sreče. Na žalost toliko mladih deklet poskuša, da jim ne uspe. 

Zanimivo je, da sama nikoli nisem iskala manekenskega poklica, ampak je on poiskal mene; zato ga nisem nikoli preveč resno jemala. Čar ni bil v tem, da si supermodel ali zvezda, ker še vedno ne razumem, zakaj so manekenke tako slavne. Gledam modno sceno, kako so vsak dan bolj nori na revije in televizijske oddaje s supermodeli in se sprašujem: Le zakaj vse to?

Samo zato ker smo manekenke, nas imajo nekateri za boginje, drugi za trape. Dostikrat sem naletela na te zadnje. Kakor da sem zato neumna, če si služim kruh z obrazom. Srečala sem manekene vseh vrst in ja, nekatere res niso bile bistre. Večina pa je inteligentnih, izobraženih, svetovljanskih in ravno tako načitanih kakor marsikdo drug. Mnogi ljudje težko prenesejo, da so ženske lahko oboje, lepe in pametne. Zato nas morajo tlačiti dol s tem, da nas ponižujejo, kakor da smo samo jata bedastih srčkanih tepk. 

Moralne težave v zvezi z manekenstvom in reklamami se mi zdijo neverjetno zapletene. Na prvo mesto postavljam naravo, dobroto, družino in prijateljstvo. Pa vendar si služim kruh s tem, da govorim: "Tole kupite, ker je lepo." S širokim nasmeškom prodajam blago. Lahko bi bila cinična in bi rekla: "Zakaj to počnem? S tem pomagam uničevati svet." Vendar sem prepričana, da bi skoraj vsak v katerem koli poklicu lahko kdaj to pomislil. Dobro pri tem, kar počnem, je to, da sem srečala krasne ljudi, da sem videla prelepe kraje in spoznala različne kulture, in da si zato želim, da bi lahko pomagala svetu, ne pa ga uničevala. Namesto da bi bila ena od tolikih ubogih Somalk, imam možnost, da kaj storim glede tega. 

Pristala sem v snemanje dokumentarnega filma pod pogojem, da mi pomagajo najti mamo. Po ogromno truda so res jo. Mama je začela: "Zakaj nisi poročena?" Ta tema je bila po vseh teh letih še zmeraj odprta rana. Prav to me je stalo doma in družine. Vem, da je oče dobro hotel, vendar mi je dal grozno izbiro: da naredim, kar mi reče, in si uničim življenje s poroko s starcem, ali pa pobegnem in se odpovem vsemu, kar poznam in imam rada. Svobodo sem drago plačala in sem upala, da mi svojega otroka ne bo nikoli treba postavljati pred tako bolečo odločitev. 

Stavek, ki ga pove vsaka mama, drži: Ko primeš svojega otroka, takoj pozabiš na bolečino ob rojevanju. Takrat ni več bolečine. Samo radost. 

V naši kulturi ženska postane spoštovana, ko postane mati. Na svet je spravila novo človeško bitje, prispevala je novo življenje. 

Življenje - da ti je življenje dano - je pomembno in tega sem se zavedala ob rojstvu sina. 

Zdravstvene težave, s katerimi se ubadam od obrezovanja naprej, pestijo milijone deklet in žensk po vsem svetu. Zaradi nevednosti večina žensk na afriški celini živi v bolečinah. Po dolgem razmišljanju sem ugotovila, da moram spregovoriti o obrezovanju. Najprej zato, ker me zelo muči. Razen zdravstvenih težav, s katerimi se ubadam, ne bom nikoli poznala seksualnih užitkov, ki so mi bili s tem odvzeti. Počutim se nepopolna, invalidna, še najbolj obupen pa je občutek, da tega ne morem spremeniti. Vse življenje poskušam najti razlog za obrezovanje. Če bi našla dober razlog, bi mogoče sprejela, kar so mi naredili. Vendar nisem našla nobenega. Dlje ko sem razmišljala o razlogu, pa ga nisem našla, bolj jezna sem postajala. 

V afriški kulturi že več kakor štiri tisoč let pohabljajo svoje ženske. Marsikdo je prepričan, da to zahteva Koran, ker je ta praksa v veljavi po vseh muslimanskih državah. Pa ni tako; ne Koran ne Sveto pismo ne omenjata obrezovanja žensk, da bi s tem razveselili boga. To prakso uveljavljajo in zahtevajo moški - nevedni, sebični moški - ki si hočejo zagotoviti lastništvo nad spolnimi uslugami žena. In zahtevajo, da so obrezane. Če bi moškim odrezali spolovilo in jih pustili, da bodisi izkrvavijo ali pa preživijo, bi mogoče razumeli, kaj počnejo svojim ženam. Matere ubogajo in obrezujejo hčerke, ker se bojijo, da drugače ne bodo dobile moža. Neobrezano žensko imajo za umazano, razuzdano in neprimerno za zakon. V nomadski kulturi, v kakršni sem zrastla, za neporočeno žensko ni prostora; tako so matere prepričane, da je njihova dolžnost, da poskrbijo, da bomo imele njihove hčere možnost, da se poročijo - kakor v zahodnih družinah mogoče čutijo kot svojo dolžnost, da hčere pošiljajo v dobre šole. Za to, da vsako leto pohabijo milijone deklet, ni drugega razloga kakor nevednost in vraževerje. In dediščina bolečin, trpljenja in smrti, ki je posledica tega, je več kot dovolj velik razlog, da se ta praksa prepove. 

Prepričana sem, da je Bog že zdavnaj, preden sem se rodila, določil, kdaj bom umrla, in tega ne morem spremeniti. Ta čas pa lahko vsaj poskušam kaj spremeniti, saj to že vse življenje počnem. 

Svojega otroštva nikoli z nikomer ne bi zamenjala, razen tega, kar je v zvezi z obrezovanjem. Čeprav v New Yorku toliko govorijo o družinskih vrednotah, tega nisem kaj dosti videla. Družine se ne zberejo, kakor smo se mi, in ne prepevajo, ploskajo, se smejejo. Tukaj so ljudje nepovezani med samo, nimajo občutka, da pripadajo skupnosti. 

Druga prednost odraščanja v Afriki je ta, da smo bili del narave, del življenja. Poznala sem življenje - nisem bila zavarovana pred njim. In to je bilo resnično življenje - ne kakšen umeten nadomestek na televiziji, ko gledaš življenja drugih. Od vsega začetka me je vodil preživetveni nagon; hkrati sem se učila radosti in bolečine. Naučila sem se, da sreča ni tisto, kar imam, ker nikoli nisem ničesar imela, pa sem bila srečna. 

V Somaliji smo cenili preproste reči. Praznovali smo dež, ker je pomenilo, da bomo imeli vodo. Koga v New Yorku pa briga voda? Odprejo pipo in jo kar pustijo teči. Šele ko nečesa nimaš, tisto ceniš, in ker nismo ničesar imeli, smo cenili vse. 

Prav žalostno, da se toliko Američanov muči s tem, da ne je. Na eni strani sveta se trudimo, da bi nahranili ljudi, na drugi strani pa ljudje drago plačujejo, da bi shujšali. Če na televiziji vidim reklamo za shujševalni program, zakričim: "Radi bi shujšali - pojdite v Afriko!"

Danes cenim vrednost preprostih reči. Ne potrebujem diamantnega prstana, da bi bila srečna. Najbolj dragoceno v življenju - poleg življenja samega - je zdravje. Ljudje pa si uničujejo dragoceno zdravje s tem, da jih skrbijo vse mogoče nepomembne drobnarije. Združene države so najbogatejša država na svetu, pa se vsi počutijo tako revne. 

Hvaležna sem, da sem živela na oba načina - preprosto in hitro. Če ne bi zrastla v Afriki, ne vem, če bi znala uživati v preprostem življenju. Otroštvo v Somaliji me je izoblikovalo v osebnost in me obvarovalo, da ne jemljem resno nepomembnih zadev, kot recimo uspeh in slavo, ki obsedata druge. 

Ena največjih ugodnosti življenja na Zahodu je mir in ne vem, ali se ljudje sploh zavedajo, kakšen blagoslov je to. Res je, dogajajo se zločini, ampak to ni isto, kakor če okrog tebe divja vojna (v Somaliji so stalni boji, odkar so leta 1991 uporniki zrušili Sijada Bara). 

Iz knjige Puščavska roža, Nenavadno potovanje puščavske nomadke; avtorici: Waris Dirie in Cathleen Miller