V dlan mi je potisnila majhen črno-bel obesek. Jin-jang.

»Kjerkoli po svetu boš hodila, karkoli ustvarjala, s komerkoli delila dneve … v vsem in vedno teži po ravnovesju.

Vsaka skrajnost povzroča trpljenje. Preveč hrane te lahko ubije, prav tako kot premalo le-te. Preveč ljudi blizu tebe ti lahko ustvari površinskost in plehkost; premalo prijateljev ti bo povzročalo bolečo osamljenost. Preveč predajanja meditacijam te bo oddaljilo od stvarnosti, premalo nje ti bo povzročalo stres in nemir. Preveč misli te lahko vodi v zblaznelo stanje, premalo njih te ustvarja bebčka. Preveč premikanja po svetu bo v tebi držalo nemirnega duha, ki se nikjer zares ne more izraziti; premalo premikanja te bo naredilo omejeno z vplivi enega okolja.

Lahko nadaljujem v neskončnost primerov.

Prišla si do nas v želji, da ti pomagamo najti notranji mir in pristno srečo. To boš našla le v ravnovesju vsega. Teži za tem ravnovesjem vsak dan.  To naj ti bo osrednji trening življenja.«

Z objemom me je pospremila do izhoda njihovega meditacijskega središča, ko sem še zadnjič pogledala v njene tople oči, tiste čiste oči, ki so me videle globoko v dušo že prvi dan, ko me je sprejela pod svoje okrilje.  

Tri leta je minilo od tega slovesa, ko pogladim obesek jin-jang za vratom, v ogledalu gledaje svoje oči, v katerih še vedno vidim njen odsev, ki me tolikokrat spomni na njen vpliv na moje življenje.

Ravnovesje …

(Več v knjigi Najdi svojo srečo in mir >>)