Sedim v Austria Trend hotelu v Ljubljani, kamor sem prišla poslušat 'novo poslovno priložnost, ki je ne smem izpustiti', kakor mi je bilo rečeno. Razumem koncept produkta, prodaj in priložnosti, ki se ponujajo, strinjam se tudi, da je to dobra poslovna priložnost. Razumem tudi sogovornika, zakaj je tako navdušen nad vsem in sanjav, katerega sanje so uresničljive, jaz pa le malce podvomim v zanikanje ovir na tej poti. Sem zagovornica velikih sanj, zagotovo, a tudi realnega stanja na tleh. Vedno mi pa je všeč, ko nekdo s takim navdušenjem in iskricami v očeh kaže svoj elan do posla.
Povem mu iskreno mnenje o vsem, ki je resnično pozitivno, a da imam sama svoje produkte in storitve, v katere sem naravnost zaljubljena, zato niti ne pomislim, da bi preusmerila svojo energijo in čas v druge poslovne priložnosti, verjetno, kot se strinjam z njim, veliko bolj perspektivne kot neko brezvezno pisanje knjig, od česar se ne da živeti, kot pravijo.
»Ne razumeš,« me popravi, »to bi bilo tako za sproti kot pasivni zaslužek, ti pa ohraniš svoje delo pisanja,« in se ob tem malce nasmehne. Ja, saj se še sama ob svoji norosti, da dejansko mislim še naprej pisati knjige, a pred menoj je milijonska poslovna priložnost, ob kateri ne rabiš skoraj nič delati, ker se vse prodaja samo od sebe. Oziroma niti ne prodajaš, samo ponudiš ljudem in kmalu bodo to vsi to rabili, jaz pa od tega sede doma dobivala denar. Velike zneske, pravi.
Ko omenim, da trenutno nisem v stiski glede financ, in ko se mi srce niti za malenkost ni premaknilo iz moje poti pisateljevanja, um pa takoj potrdil, da brez dela nikoli ne pada denar iz neba (verjamem, da koliko energije daš, toliko jo tudi dobiš – pa naj bo energija čas, denar, znanje …), mi reče ta stavek, ta značilni stavek, ki bo počasi dobil verjetno že svoj spomenik sredi Ljubljane. Ah, kaj Ljubljane, sredi New Yorka (a nikoli na Vzhodu): »Če ti zdajle dam 5000 evrov na mesec, tule na mizo - bi se ga branila?«
Če zaslužim 5000 evrov več, se verjetno ne bi branila. Seveda ne. Dvomim v iskrenost tistih, ki rečejo drugače. In nadaljevanje:
»Tudi uspešni ljudje, ki imajo po 20.000 evrov na mesec zaslužka zase – tudi oni se ne bi branili še dodatnih 10.000 evrov na mesec. In kdor ima milijone, se ne bi branil še dodatnega milijona …. Zato je priložnost v tem poslu neomejena. Vsakdo lahko zasluži še več, kot zasluži, ne glede na to, v katerem poslu je. In to je pasivni zaslužek, ki ti prihaja vsak mesec …«
Nisem več poslušala prepričevanja s temi pretkanimi besedami, ki so jih za kulte in kasneje za MLM (ki se je razvil iz sistema kultov) sestavljali že davno nazaj mojstri psihologije in po 2. svetovni vojni še izpopolnili mojstri hipnoze (hvala Hitler, da je financiral razvoj te sicer čudovite panoge). Besede, katerim um ne more oporekati. A Hitler naš nesrečni, pozabil si, da je srce vedno močnejše od uma, ki ga je enostavno manipulirati, če poznaš že zgolj nekaj malih dejstev, kako deluje …
No, da ne zaidem s tematike, ki jo želim izpostaviti: Razlagal mi je o teh velikih številkah. Gledala sem na papir, kako riše ničle. Še eno ničlo in še eno. Daj še eno, pomislim, pa še eno. In do kje to sega? Koliko ničel bomo še dopisali, da bomo srečni?
Med njegovo razlago mi misli uidejo drugam. Ali res rabimo vedno več in več in več? Svet Zahoda nas stalno uči, kako moramo zaslužiti vedno več in več. Kako potrebujemo vedno več in več. Še poslovni seminarji in knjige učijo, kako moraš stalno višati cene, stalno služiti – več in več in več … Več in več … do kje? Višaj kvaliteto storitev in produktov in doseg ljudi, katerim pomagaš, ne pa zgolj cene. Morda jim je pa to tako samoumevno, da pozabijo omeniti, in se osredotočajo le na risanje teh ničel ...
Vem, da bo tole razmišljanje trn v petah mnogih, prav tako se bodo našli ljudje, ki bodo dokazovali (in morda dokazali) drugače, ampak tolikokrat o tem razmišljam, da moram dati na papir (pisanje je moja terapija). In želim spoznati koga, ki bi vsaj podobno razmišljal, ker včasih ne vem več ali sem jaz tu nora, ali je moj trenutni sogovornik, ali pa je le ta svet malo zašel. Ali pa samo jaz, se spet spomnim.
Zakaj rabimo vedno več in več denarja? Bodimo realni – vsi si ne želijo enomesečnega bivanja v najdražjem hotelu Dubaja z vso možno ponudbo. Vsi si ne želijo vile na najvišji točki Hollywood Hillsa s 50-sobanami. Vsi si ne želijo ob sebi kuharja, maserja, vratarja … In ne želijo vsi potovati petkrat letno.
Pomislimo povsem iskreno, kaj si res želimo. Tiste prave želje iz srca in ne tiste, ustvarjene s strani medijev, najboljših prijateljev potrošništva. Pomislite, kaj vse si res želite, kjer potrebujete denar. Večina kmalu ugotovi, da za financiranje prav vsega rabi morda le nekaj tisoč evrov mesečno. Če govorim zase: trenutno (to se spreminja iz leta v leto) si želim potovati štiri mesece v letu. Želim nekaj noči prebiti v lepem hotelu, nekajkrat se pregreti v savni, si nekajkrat privoščiti kulinarične večerje, obiskati kakšen dober koncert, si enkrat letno kupiti kakšne nove obleke (nakupovanje me sicer povsem spravlja v stres) in kupovati stvari na podlagi kvalitete in želja in ne po kriteriju finančnih zmožnostih.
Pogledam skozi okno Austria Trend hotela, kjer še vedno pijeva kavo, ter pomislim, da je prav tam, le čez cesto stanovanje, ki je trenutno moj dom. Res mi je všeč ta moj mali domek in ga ne bi menjala. V garaži spodaj varen avto, polepljen z metuljčki. In ob meni računalnik in telefon.
In da si vse to lahko privoščim – a res rabim milijone? Ne rabim niti desettisoče evrov na mesec. Rabim nekaj tisoč evrov mesečno morda, nekdo rabi pa le 600 evrov mesečno, da si privošči vse, kar si res želi (moja mama primer tega – res najbolj srečna doma ob svojem kužku in kavici na terasi). Vsakdo pa le sam ve, kje je ta njegova meja. Tu ne govorim o tem, koliko nekdo potrebuje za preživetje - ker to res ne rabimo veliko (v bistvu rabimo za to le naravo). Govorim o tem, koliko nekdo potrebuje, da si lahko uresniči prav vse želje, ki jih začuti! Tisto, za posameznika prav luksuzno življenje! Nič ni narobe, če je ta meja zelo visoka. Ampak naj ne gre s pohlepom v neskončnost ...
In ker savna stane le 20 evrov, prav toliko kakšen res dober koncert Shamballe, ker si res lep hotel privoščiš za nekaj sto evrov in ga imaš nekaj noči dovolj, ker potovanja tudi niso več tako draga ... Še sreča, da so gore in pogledi v zvezdice zaenkrat brezplačni … Res ne vem, zakaj bi se ljudje gnali za vedno več in več in več. Do neskončnosti. Res – zakaj, če si pa s tem, kar trenutno imam, lahko privoščim res vse, kar si želim (moje srce in ne medijski vpliv)? Zagotovo bo drugače, ko bom imela družino, a temu bom prilagodila finance takrat (uf, že kar vidim, kako ta stavek lepi nase nasvete finančnih svetovalcev in rešitve v njihovih produktih).
(Da se razumemo – ne govorim o tem, da nekdo širi svoje podjetje, kar seveda podpiram, a govorim o tem, da bi si posameznik, naprimer lastnik tega podjetja, izplačeval vsak mesec več desettisočev evrov več na svoj lasten račun.)
Bolj kot kupčkati denar se mi zdi pomembno, da investiramo vase in postajamo vedno trdnejši pri tem, da kadarkoli vemo, da znamo in lahko zaslužimo, kolikor potrebujemo.
In še pomembnejše vprašanje, ki si ga zastavljam – če bi res vsi šli v to smer, ki se prikazuje kot prava – vedno več in več, vedno višji in višji zaslužki zase … kam pridemo? Res, predstavljajte si, da res vsi povzamemo to 'pravo' miselnost – kaj se zgodi s svetom? Si predstavljate?
Pred kratkim sem brala knjigo Zakaj smo brez denarja, avtorja Aleša Babiča >> , priporočam. Všeč mi je ravno zato, ker sem prvič zasledila zapisano sorodnost temu mojemu razmišljanju, za katerega še vedno ne vem ali je le rezultat mojih omejujočih prepričanj (sem prepričana, da bo to rekla večina privržencev 'pravega' razmišljanja, nasprotja mojega, in obstaja velika verjetnost, da imajo celo prav) ali zdrave kmečke logike. Le da je on to lepše zapisal kot jaz tu zmedeno nizam svoje misli ...
»Če bi imela več, bi lahko pomagala mnogim s tem, da jim daš ta denar, podariš …« se popolnoma strinjam! In to bi zagotovo tudi storila! A že sedaj lahko pomagam mnogim, da vstopnin seminarjev ne večam na 500 evrov in s tem omogočim, da kdorkoli dobi informacije in vse, kar seminarji ponujajo, kar si sicer ne bi mogli privoščiti. Mnogo stvari opravim tudi brezplačno. A s tem ne pomagam? Pomagam lahko tudi s tem, da takrat, ko imam več kot potrebujem, več pomagam svojim 'varovancem'. Največ, kar lahko nekomu podariš, je svoj ČAS.
Žal sem pa toliko egoistična, da pa nisem pripravljena izgubiti večino svojega časa in ob tem prejemati stres, da bi služila milijone za podariti jih drugim. Podarim, kar imam sama več kot želim in potrebujem. Pa naj bo to čas, denar, dobrine … Ne želim pa izgubiti sebe, da lahko pokažem, koliko ničel sem sposobna narisati in koliko sem nekomu podarila.
Največ, kar lahko storim za družbo in svet dolgoročno, je to, da znam poskrbeti sama zase, biti srečna, ustvarjalna in ob vsem tem delovati na temeljih pravih vrednot poštenosti, dobrote, iskrenosti, poguma in – zmernosti. In sama sem tista, ki je najbolj srečna, ko nekomu drugemu lahko pomaga in deli. A najprej moramo biti sami srečni in pomagati najprej sebi, potem drugim (preberite si poglavje o tem in primerjavo z varnostjo na letalu v knjigi Ameriški milijonarji so spregovorili >>).
Ja, privoščimo si. Ja, sem ena tistih, ki se rada razvaja v kakšnem hotelu. Ja, poskrbi zase, da zaslužiš toliko, da si lahko financiraš lepo življenje, kjer so finance potrebne. Ja, ne delaj vsega zastonj in se le razdajati do onemoglosti. A ohranimo vrednoto ZMERNOSTI. Vedno več in več in več nam ne prinaša miru … Preverjeno ...
(P.s.: Kako že gre tista zgodbica o ribiču, ko mu nekdo reče, da bi lahko razširil svoj posel v več in več in več ... Pa ribič vpraša, zakaj bi to počel. Zato, da bo uspešen in srečen in miren in si bo lahko vse privoščil ... Pa ribič reče - ampak to imam že sedaj, zakaj bi torej moral graditi še več in več in več ...)
Petra čestitam, kako iskreno si zapisala. In to iskrenost sem cutila pri tebi ze na prvem srecanju ko sem te videla. To si sedaj TI ko bo pa drigace bo pa drugace. Lepo bodi in ostani FAJ PUNCA…
Valerija
Zelo dobro razloženo, če dobro premisliš, potrebuješ za lepo življenje zelo malo.
Uspešno še naprej,
Marija
Draga Petra, moj poklon in spoštovanje.
zelo čudovito napisano pa še tako res je
Strinjam se s tabo. Hvala za misli srca. ?❤
Zelo resnično!
Res je.. vsi rabimo vedno več in več in več…. vedno več MIRU… vedno več STRPNOSTI.. vedno več RAZUMEVANJA… še največ pa POGUMA, da se soočimo z REALNIM ŽIVLJENJEM TUKAJ IN ZDAJ…. in veliko srečo imamo da imamo v sebi dovolj MODROSTI in ZDRAVE PAMETI da naše življenje vodimo po varnih in lepih poteh v nov dan!
Petra, pozdravljena,
podpiram tvoje misli :). Verjamem, da imamo ljudje največ težav s tem, ker ne vidimo cele slike. Ko zagledaš celo sliko in spoznaš, kaj v resnici to eno življenje pomeni, potem služenje denarja dobi povsem nov pomen. Oziroma ga izgubi. Takrat stopijo v ospredje druge zadeve, ki so pomembne za celoto. Kot praviš sama – kdo postajam skozi svoja dejanja. Ali se bližam cilju svojega srca, ki sem si ga zastavil že davno pred prihodom, ali sem se izgubil v labirintih lastnega uma…
Sicer je pa denar pomemben samo tam, kjer deluje – torej samo v našem fizičnem svetu. ki pa je samo odsev naših notranjih svetov :).
Pa vse dobro 🙂
Popolnoma se strinjam z vama z Alešem, pa še nas je nekaj takih. Hvala ker si povedala naglas.
Draga Petra,
zelo pogumno, da si spregovorila o tem!
Tudi mene vedno bolj moti ta zahodnjaška miselnost, ki hlepi po več in več in nima meja niti v neskončnosti. In večina se s tem še ponaša!
Za svoje čudežne storitve nekateri zaračunajo toliko kot kdo drug s trdim delom ne nabere skozi ves mesec. Včasih res več ne veš, kdo je nor! Tisti, ki za bajne vsote prodaja meglo ali tisti, ki se mu vse to upira.
Vse dobro!
Petra, jaz se pa s tabo čisto strinjam. Ko sem ob ponudbah vseh možnih MLM in razmišljanju, kaj si prav zares želim, prišla do tega, da to vse z bolj natančnim razporejanjem denarja in zmernostjo lahko privoščim že sedaj. In da za srečo ni pomembna količina denarja, ampak s kom lahko radost uživanja deliš. Ko to spoznaš… je mnogo lažje in prav vse besede o pasivnih prihodkih in vse to postane brezveze. Saj ne, da ni možno.. Vse je možno, samo more res zaigrati srce. da zato daš svojo največjo dobrino ČAS! Hvala ti Petra za ta prispevek!!
(Oprosti, te kar tikam, si še tako mlada. Jaz pa sem tista, ki si mi pred časom v Trebnjem pri Tomažu kupila kavo, ko smo čakali na seminar in v soboto sem bila na tvojem seminarju. Super je bilo, dala si mi mislit, ampak čisto druge stvari, ne samo o pisanju knjige
..HVALA TI!):)
Pozdravljeni! Slučajno sem naletel na vašo stran, ko sem iskal informacije o Martinu Kojcu. Prebral sem nekaj vaših prispevkov in jih posredoval bližnjim, ker se mi zdijo zanimivi in v današnjem času še kako koristni.
Strinjam se, da je pomembno pozitivno gledati na svet, biti pošten in to prenašati na svojo okolico in potomce. Dr. Anton Trstenjak je zapisal, da je v vsaki stvari trpljenje že vračunano. To pomeni, da vsaka stvar, ki si jo privoščimo, nosi s sabo tudi nekaj skrbi, odgovornosti, dela ipd.
Imel sem profesorja, ki sem ga občudoval, ker je znal uživati v malih stvareh. Srečni smo torej, če uživamo v malih stvareh in nimamo velikih želja. Vprašati se moramo ali neko stvar resnično potrebujemo ali jo želimo nabaviti, ker jo ima prijatelj, sosed ali pa jo želimo imeti celo le zato, ker jo drugi še nimajo. To pomeni, da živimo navzven, za druge ljudi. Se trudimo, da bi bili drugim všeč ali da bi nam zavidali. To pa so negativna čustva in nas ne osrečujejo. Srečo nosimo v sebi. Le odkriti jo moramo. Torej nam je na razpolago tako doma, kot na potovanju ali kjerkoli drugje. Srečni smo lahko, ko srečamo iskrenega prijatelja ipd.
Počasi zaključujem svojo poklicno karier. Povem lahko, da sem srečen. Zadovoljen sem s svojim opravljenim poklicnim delom. Še posebej pa sem ponosem na svoja otroka, ki ste me vedno razveseljevala in sta danes oba uspešna in samostojna. Oba sta si izbrala poklic pri katerem pomagata ljudem. Ko danes razmišljam, kaj bi v svojem življenju spremenil ugotavljam, da bi z otrokoma preživel še več časa. Lahko bi dejal, da smo živeli skromno, čeprav smo si privoščili vse, kar smo smatrali, da je za nas pomembno. Na okolico pa se nismo ozirali, podobno kot vi v enem od svojih prispevkov omenjate jing in jang, tako sem jaz vedno dejal, da bodo ljudje pri nas našli kaj dobrega, če bodo to želeli in tudi kaj slabega, če bodo to hoteli.
V življenju in pri delu vam želim veliko zadovoljstva!
Draga Petra,
tudi sama razmišljam podobno kot ti in podobno misleči ljudje me tudi obkrožajo, zato včasih pozabim in me užalosti, ko pri drugih tolikokrat slišim tarnanje in stalno nezadovoljstvo s tem, kar imajo. Materialno imajo dovolj, dovolj, več kot je potrebno, a niti dela tega ne investirajo v svojo rast, svojo preobrazbo, da postanejo vsak dan boljši človek in najboljša verzija samega sebe na vseh področjih.
Srečno!
Nisi edina. Tudi jaz razmišljam podobno.
Res ne potrebujemo več in več materialnih stvari,ne rabimo se neprestano gnat za več.Najlepše in najdragocenejše stvari so skoraj brezplačne.Sprehod po gozdu z psom,kavica v mirnem jutru(čeprav se zato zbudiš veliko prej),poslušanje otroka,skuhaš dobro in zdravo kosilo,klepet s prijatelji……..zakaj bi rabili še ene čevlje?Ali pa še boljši avto?Da nahranimo lačno dušo?Večno bo lačna,če ne bomo znali biti zadovoljni z malimi stvarmi.Po moje pač.Lepe praznike,jaz jih letos prav brez stresa pričakujem.Pa lep in miren današnji zimski solsticij.
Lepo napisano 🙂
Sicer na dolgo in široko a sem se potrudil prebrat do konca.
Stari kmečki rek pravi: “s polno ritjo je lahko srat” in nekako bi s tem stavkom povzel Vaš članek, prosim brez zamere. Razumem Vaš namig ljudstvu, ki ga želite deliti in morda v grobem in populističnem pogledu bi se celo strinjal z Vami, vendar ne morem mimo vaših indicov, ki so navidez nedolžni in želijo nagovarjati ljudi k ne siljenju “še več”, a žal je prav v njih bistvo razumevanja Vašega članka, in sicer:
1. Žal sem pa toliko egoistična, da pa nisem pripravljena izgubiti večino svojega časa in ob tem prejemati stres, da bi služila milijone za podariti jih drugim.
2. Če govorim zase: trenutno (to se spreminja iz leta v leto) si želim potovati štiri mesece v letu. Želim nekaj noči prebiti v lepem hotelu, nekajkrat se pregreti v savni, si nekajkrat privoščiti kulinarične večerje, obiskati kakšen dober koncert, si enkrat letno kupiti kakšne nove obleke (nakupovanje me sicer povsem spravlja v stres)
Spoštujem Vaše mnenje kaj Vi potrebujete zase, vendar kot ste tudi sama omenila, ste toliko egoistična, da niste pripravljena izgubljati svojega časa za pomoč ljudem, s tem da bi služila miljone…kaj morda ni na mestu, da bi svoja merila znižala za 10%, 20% morda 30% ali več in s tem pomagala ljudem, ki nimajo za 4 mesece potovanja in da ne nadaljujem kaj še vsega…? Govoriti v današnjem kapitalističnem svetu, kaj je veliko, kaj je malo in kaj je dovolj, je zelo nehvaležno dejanje…a vseeno kje je meja? Če ste napisali zgornje mnenje za Vas in Vam enake potem ok, za nek zdrav razum pa je to popolnoma neprimerno…
3. Vsakdo pa le sam ve, kje je ta njegova meja. Tu ne govorim o tem, koliko nekdo potrebuje za preživetje – ker to res ne rabimo veliko.
4. In ker savna stane le 20 evrov, prav toliko kakšen res dober koncert Shamballe, ker si res lep hotel privoščiš za nekaj sto evrov in ga imaš nekaj noči dovolj, ker potovanja tudi niso več tako draga.
V enem trenutku želite deliti mnenje, da za preživetje ne potrebujemo veliko, čigavo preživetje Petra? Za vaše preživetje, kot je razvidno iz zgornjega odstavka potrebujete presneto veliko, glede na to da je 20€ znesek za”le” uro ali dve savne ali dober koncert…potovanja pa niso “tako” draga? Za koga niso draga ponovno sprašujem, za Vas? Ok…vendar ne vem, kaj naj si mislim o tem mnenju, referenca česa ste vi? Samo Vašega sveta, ali je želja morda neke globlje poduhovljenosti, o kateri namigujete…da ne potrebujemo več, več več in več?
Naj dodam, da nisem prebral nobene Vaše knjige niti Vas ne poznam, moje mnjenje temelji zgolj in samo na zgornjem članku, ki se mi žal zdi populističen in napisan od nekoga, ki sicer misli dobro, vendar se ne zaveda dejanske situacije okolja v katerem živi in razlagati da ne potrebujemo več več in več z vašim standardom je oprostite hipokritično.
Kakor koli se sliši primitivno bi rad ponovno zaključil, ker se mi zdi da zelo dobro zajema zgornji članek s stavkom “s polno ritjo je lahko srat” pa naj si misli vsak kar si hoče. lp Vasja
Vasja, dooolga in HUDIRJEVO težka je bila pot do “polne riti” …
Vem, kaj je biti v popolni nuli oziroma krepkem minusu in znam v tem tudi preživeti, oziroma lepo živeti. A sem (žal nekaterim to ni všeč) zagovornica tudi tega, da dosežemo svoje želje, sanje, izkušamo, kar nam življenje ponuja. Zakaj pa ne, saj si zaslužimo, če na PRAVIH VREDNOTAH to dosežemo. Le da pri tem še vedno ohranimo ZMERNOST … Vse lepo vam želim.