Sedim v Austria Trend hotelu v Ljubljani, kamor sem prišla poslušat 'novo poslovno priložnost, ki je ne smem izpustiti', kakor mi je bilo rečeno. Razumem koncept produkta, prodaj in priložnosti, ki se ponujajo, strinjam se tudi, da je to dobra poslovna priložnost. Razumem tudi sogovornika, zakaj je tako navdušen nad vsem in sanjav, katerega sanje so uresničljive, jaz pa le malce podvomim v zanikanje ovir na tej poti. Sem zagovornica velikih sanj, zagotovo, a tudi realnega stanja na tleh. Vedno mi pa je všeč, ko nekdo s takim navdušenjem in iskricami v očeh kaže svoj elan do posla.
Povem mu iskreno mnenje o vsem, ki je resnično pozitivno, a da imam sama svoje produkte in storitve, v katere sem naravnost zaljubljena, zato niti ne pomislim, da bi preusmerila svojo energijo in čas v druge poslovne priložnosti, verjetno, kot se strinjam z njim, veliko bolj perspektivne kot neko brezvezno pisanje knjig, od česar se ne da živeti, kot pravijo.
»Ne razumeš,« me popravi, »to bi bilo tako za sproti kot pasivni zaslužek, ti pa ohraniš svoje delo pisanja,« in se ob tem malce nasmehne. Ja, saj se še sama ob svoji norosti, da dejansko mislim še naprej pisati knjige, a pred menoj je milijonska poslovna priložnost, ob kateri ne rabiš skoraj nič delati, ker se vse prodaja samo od sebe. Oziroma niti ne prodajaš, samo ponudiš ljudem in kmalu bodo to vsi to rabili, jaz pa od tega sede doma dobivala denar. Velike zneske, pravi.
Ko omenim, da trenutno nisem v stiski glede financ, in ko se mi srce niti za malenkost ni premaknilo iz moje poti pisateljevanja, um pa takoj potrdil, da brez dela nikoli ne pada denar iz neba (verjamem, da koliko energije daš, toliko jo tudi dobiš – pa naj bo energija čas, denar, znanje …), mi reče ta stavek, ta značilni stavek, ki bo počasi dobil verjetno že svoj spomenik sredi Ljubljane. Ah, kaj Ljubljane, sredi New Yorka (a nikoli na Vzhodu): »Če ti zdajle dam 5000 evrov na mesec, tule na mizo - bi se ga branila?«
Če zaslužim 5000 evrov več, se verjetno ne bi branila. Seveda ne. Dvomim v iskrenost tistih, ki rečejo drugače. In nadaljevanje:
»Tudi uspešni ljudje, ki imajo po 20.000 evrov na mesec zaslužka zase – tudi oni se ne bi branili še dodatnih 10.000 evrov na mesec. In kdor ima milijone, se ne bi branil še dodatnega milijona …. Zato je priložnost v tem poslu neomejena. Vsakdo lahko zasluži še več, kot zasluži, ne glede na to, v katerem poslu je. In to je pasivni zaslužek, ki ti prihaja vsak mesec …«
Nisem več poslušala prepričevanja s temi pretkanimi besedami, ki so jih za kulte in kasneje za MLM (ki se je razvil iz sistema kultov) sestavljali že davno nazaj mojstri psihologije in po 2. svetovni vojni še izpopolnili mojstri hipnoze (hvala Hitler, da je financiral razvoj te sicer čudovite panoge). Besede, katerim um ne more oporekati. A Hitler naš nesrečni, pozabil si, da je srce vedno močnejše od uma, ki ga je enostavno manipulirati, če poznaš že zgolj nekaj malih dejstev, kako deluje …
No, da ne zaidem s tematike, ki jo želim izpostaviti: Razlagal mi je o teh velikih številkah. Gledala sem na papir, kako riše ničle. Še eno ničlo in še eno. Daj še eno, pomislim, pa še eno. In do kje to sega? Koliko ničel bomo še dopisali, da bomo srečni?
Med njegovo razlago mi misli uidejo drugam. Ali res rabimo vedno več in več in več? Svet Zahoda nas stalno uči, kako moramo zaslužiti vedno več in več. Kako potrebujemo vedno več in več. Še poslovni seminarji in knjige učijo, kako moraš stalno višati cene, stalno služiti – več in več in več … Več in več … do kje? Višaj kvaliteto storitev in produktov in doseg ljudi, katerim pomagaš, ne pa zgolj cene. Morda jim je pa to tako samoumevno, da pozabijo omeniti, in se osredotočajo le na risanje teh ničel ...
Vem, da bo tole razmišljanje trn v petah mnogih, prav tako se bodo našli ljudje, ki bodo dokazovali (in morda dokazali) drugače, ampak tolikokrat o tem razmišljam, da moram dati na papir (pisanje je moja terapija). In želim spoznati koga, ki bi vsaj podobno razmišljal, ker včasih ne vem več ali sem jaz tu nora, ali je moj trenutni sogovornik, ali pa je le ta svet malo zašel. Ali pa samo jaz, se spet spomnim.
Zakaj rabimo vedno več in več denarja? Bodimo realni – vsi si ne želijo enomesečnega bivanja v najdražjem hotelu Dubaja z vso možno ponudbo. Vsi si ne želijo vile na najvišji točki Hollywood Hillsa s 50-sobanami. Vsi si ne želijo ob sebi kuharja, maserja, vratarja … In ne želijo vsi potovati petkrat letno.
Pomislimo povsem iskreno, kaj si res želimo. Tiste prave želje iz srca in ne tiste, ustvarjene s strani medijev, najboljših prijateljev potrošništva. Pomislite, kaj vse si res želite, kjer potrebujete denar. Večina kmalu ugotovi, da za financiranje prav vsega rabi morda le nekaj tisoč evrov mesečno. Če govorim zase: trenutno (to se spreminja iz leta v leto) si želim potovati štiri mesece v letu. Želim nekaj noči prebiti v lepem hotelu, nekajkrat se pregreti v savni, si nekajkrat privoščiti kulinarične večerje, obiskati kakšen dober koncert, si enkrat letno kupiti kakšne nove obleke (nakupovanje me sicer povsem spravlja v stres) in kupovati stvari na podlagi kvalitete in želja in ne po kriteriju finančnih zmožnostih.
Pogledam skozi okno Austria Trend hotela, kjer še vedno pijeva kavo, ter pomislim, da je prav tam, le čez cesto stanovanje, ki je trenutno moj dom. Res mi je všeč ta moj mali domek in ga ne bi menjala. V garaži spodaj varen avto, polepljen z metuljčki. In ob meni računalnik in telefon.
In da si vse to lahko privoščim – a res rabim milijone? Ne rabim niti desettisoče evrov na mesec. Rabim nekaj tisoč evrov mesečno morda, nekdo rabi pa le 600 evrov mesečno, da si privošči vse, kar si res želi (moja mama primer tega – res najbolj srečna doma ob svojem kužku in kavici na terasi). Vsakdo pa le sam ve, kje je ta njegova meja. Tu ne govorim o tem, koliko nekdo potrebuje za preživetje - ker to res ne rabimo veliko (v bistvu rabimo za to le naravo). Govorim o tem, koliko nekdo potrebuje, da si lahko uresniči prav vse želje, ki jih začuti! Tisto, za posameznika prav luksuzno življenje! Nič ni narobe, če je ta meja zelo visoka. Ampak naj ne gre s pohlepom v neskončnost ...
In ker savna stane le 20 evrov, prav toliko kakšen res dober koncert Shamballe, ker si res lep hotel privoščiš za nekaj sto evrov in ga imaš nekaj noči dovolj, ker potovanja tudi niso več tako draga ... Še sreča, da so gore in pogledi v zvezdice zaenkrat brezplačni … Res ne vem, zakaj bi se ljudje gnali za vedno več in več in več. Do neskončnosti. Res – zakaj, če si pa s tem, kar trenutno imam, lahko privoščim res vse, kar si želim (moje srce in ne medijski vpliv)? Zagotovo bo drugače, ko bom imela družino, a temu bom prilagodila finance takrat (uf, že kar vidim, kako ta stavek lepi nase nasvete finančnih svetovalcev in rešitve v njihovih produktih).
(Da se razumemo – ne govorim o tem, da nekdo širi svoje podjetje, kar seveda podpiram, a govorim o tem, da bi si posameznik, naprimer lastnik tega podjetja, izplačeval vsak mesec več desettisočev evrov več na svoj lasten račun.)
Bolj kot kupčkati denar se mi zdi pomembno, da investiramo vase in postajamo vedno trdnejši pri tem, da kadarkoli vemo, da znamo in lahko zaslužimo, kolikor potrebujemo.
In še pomembnejše vprašanje, ki si ga zastavljam – če bi res vsi šli v to smer, ki se prikazuje kot prava – vedno več in več, vedno višji in višji zaslužki zase … kam pridemo? Res, predstavljajte si, da res vsi povzamemo to 'pravo' miselnost – kaj se zgodi s svetom? Si predstavljate?
Pred kratkim sem brala knjigo Zakaj smo brez denarja, avtorja Aleša Babiča >> , priporočam. Všeč mi je ravno zato, ker sem prvič zasledila zapisano sorodnost temu mojemu razmišljanju, za katerega še vedno ne vem ali je le rezultat mojih omejujočih prepričanj (sem prepričana, da bo to rekla večina privržencev 'pravega' razmišljanja, nasprotja mojega, in obstaja velika verjetnost, da imajo celo prav) ali zdrave kmečke logike. Le da je on to lepše zapisal kot jaz tu zmedeno nizam svoje misli ...
»Če bi imela več, bi lahko pomagala mnogim s tem, da jim daš ta denar, podariš …« se popolnoma strinjam! In to bi zagotovo tudi storila! A že sedaj lahko pomagam mnogim, da vstopnin seminarjev ne večam na 500 evrov in s tem omogočim, da kdorkoli dobi informacije in vse, kar seminarji ponujajo, kar si sicer ne bi mogli privoščiti. Mnogo stvari opravim tudi brezplačno. A s tem ne pomagam? Pomagam lahko tudi s tem, da takrat, ko imam več kot potrebujem, več pomagam svojim 'varovancem'. Največ, kar lahko nekomu podariš, je svoj ČAS.
Žal sem pa toliko egoistična, da pa nisem pripravljena izgubiti večino svojega časa in ob tem prejemati stres, da bi služila milijone za podariti jih drugim. Podarim, kar imam sama več kot želim in potrebujem. Pa naj bo to čas, denar, dobrine … Ne želim pa izgubiti sebe, da lahko pokažem, koliko ničel sem sposobna narisati in koliko sem nekomu podarila.
Največ, kar lahko storim za družbo in svet dolgoročno, je to, da znam poskrbeti sama zase, biti srečna, ustvarjalna in ob vsem tem delovati na temeljih pravih vrednot poštenosti, dobrote, iskrenosti, poguma in – zmernosti. In sama sem tista, ki je najbolj srečna, ko nekomu drugemu lahko pomaga in deli. A najprej moramo biti sami srečni in pomagati najprej sebi, potem drugim (preberite si poglavje o tem in primerjavo z varnostjo na letalu v knjigi Ameriški milijonarji so spregovorili >>).
Ja, privoščimo si. Ja, sem ena tistih, ki se rada razvaja v kakšnem hotelu. Ja, poskrbi zase, da zaslužiš toliko, da si lahko financiraš lepo življenje, kjer so finance potrebne. Ja, ne delaj vsega zastonj in se le razdajati do onemoglosti. A ohranimo vrednoto ZMERNOSTI. Vedno več in več in več nam ne prinaša miru … Preverjeno ...
(P.s.: Kako že gre tista zgodbica o ribiču, ko mu nekdo reče, da bi lahko razširil svoj posel v več in več in več ... Pa ribič vpraša, zakaj bi to počel. Zato, da bo uspešen in srečen in miren in si bo lahko vse privoščil ... Pa ribič reče - ampak to imam že sedaj, zakaj bi torej moral graditi še več in več in več ...)
