S komunikacijo do uspeha (Dale Carnegie)

Povzetek knjige S komunikacijo do uspeha; Kako izboljšati pisno in ustno komuniciranje ter doseči uspeh v službi in življenju

Avtor: Dale Carnegie

S svetom se sporazumevamo na štiri načine - samo na štiri načine. Drugi nas vrednotijo in ocenjujejo na osnovi naših dejanj, našega videza, naših besed in našega načina izražanja.

Sposobnost spretnega komuniciranja ni prirojena vsem ljudem. Vsi pa jo lahko pridobimo.

Besedno zagotovilo, da vas je nekdo razumel, ni vedno zagotovilo resničnega razumevanja. Ne sprašujte: "Ali ste razumeli?" saj bodo gotovo rekli, da so, četudi niso. Vprašajte raje, kako se bodo zadeve lotili ali kaj podobnega, iz česar sami razberete ali so zares razumeli.

Ali nagovarjamo skupino ljudi ali posameznika, vedno vnaprej razmislimo, kako bomo svojo zamisel posredovali. Pri tem je pomembno:

poznavanje zadeve (Zelo dobro se pozanimajte o stvari, o kateri govorite.)
poznavanje poslušalcev (Tudi najspretnejšem govorcem ne bo uspelo predati svojega sporočila, če jih poslušalci ne razumejo. Polovico uspeha dobre komunikacije predstavlja razumevanje poslušalcev. Izbirajmo izraze, ki jih bodo poslušalci z lahkoto razumeli.)

Tisti, ki jih prepričamo proti njihovi volji, svojega mnenja v resnici ne spremenijo.

Raziskave so pokazale, da ljudje doživljajo osebe s pokončno držo kot bolj priljubljene, ambicioznejše, zaupanja vrednejše, prijaznejše in pametnejše od tistih z bolj sproščeno telesno držo.

Najvplivnejši od vseh obraznih izrazov je nasmeh. Oseba, ki se ji nasmehnemo, nam nasmeh skorajda vedno vrne. Če nasmeh ni iskren, je bolje, da ga ni. Kadar se drugi osebi nasmehnemo, ji s tem sporočimo, da nam je všeč - vsaj do določene mere. To bo dojela in ji bomo zato bolj všeč. Poskušajmo se več smejati. To nas nič ne stane.

Glejmo v oči. Raziskave kažejo, da prijavljeni na razgovorih za službo odgovarjajo bolj gotovo in odkrito, če jih sogovornik gleda v oči.

Ni dovolj samo povedati - treba je tudi pokazati. Če zadevo, o kateri govorimo, ilustriramo z razpredelnicami, krivuljami, diagrami ali skicami, bo predavanje veliko učinkovitejše.

Dobri vodje se v odnosu s podrejenimi izogibajo arogance, sarkazma in "gledanja zviška".

Ljudje so nagnjeni k temu, da slišijo tisto, kar želijo slišati. To pomeni, da je ljudi treba učiti poslušanja brez vnaprejšnjih predstav.

Nekoga, ki nam je všeč in ga spoštujemo, poslušamo pozorneje in smo bolj pripravljeni sprejeti njegove zamisli. Zamislim ljudi, ki jih ne maramo, pa pogosto nastavimo gluha ušesa in jih zavračamo.

Raziskave kažejo, da smo sami do sebe pogosto bolj kritični od drugih. Po drugi strani pa se mogoče ne zavedamo nekaterih negativnih vedenjskih vzorcev, ki bi jih morali popraviti.

Če smo pri sporazumevanju napadalni, če nismo spoštljivi ali rahločutni, lahko izzovemo defenzivnost in jezo, ki preprečita sprejem našega sporočila.

Ljudje imamo večinoma vsak svoj slog komuniciranja, ki se jih lahko razdeli v štiri kategorije:

prijateljski slog (prijazni, ne marajo konfliktov)
analitičen slog (formalni, metodični in sistematični)
vzkipljiv slog (odkriti in izrazni, poudarjanje s telesnimi gibi)
pragmatičen slog (osredotočeni na cilje, prisluhnejo tudi drugim, če je to dobro za cilj)

Če želimo biti dobri komunikatorji, si moramo pridobiti zaupanje in spoštovanje ljudi, s katerimi vstopamo v odnose:

upoštevati zanimanje drugih
spoštovati drugačna mnenja
biti pripravljeni sklepati kompromise
govoriti premišljeno
biti skromni
biti zanesljivi, zaupanja vredni, držati obljube in izpolnjevati obveznosti
nadzorovati nihanja razpoloženja
biti verodostojni - izkazovati skladnost med besedami in dejanji
deliti zmagoslavje, priznavati drugim njihove zasluge za dosežke

Z zbujenim zanimanjem za druge lahko v dveh mesecih pridobimo več novih prijateljev, kot pa bi jih dobili s pritegovanjem zanimanja drugih nase v dveh letih.

Zapomnite si, da je ime človeka zanj beseda, ki zveni najlepše. Zato se posebej potrudimo, da si zapomnimo sogovornikovo ime.

Kaj je TREBA za dober pogovor:

Treba je biti pripravljen.
Treba si je zapomniti sogovornikovo ime in ga v pogovoru uporabljati.
Treba je sogovornika gledati v oči. S tem pokažemo, da resnično poslušamo.
Treba je uporabljati jezik in prispodobe, ki so poslušalcu domače.
Treba se je držati teme.
Treba je vedeti, kdaj lahko govorimo in kdaj moramo poslušati.
Treba je pokazati zanimanje za tisto, kar nam nekdo pripoveduje.
Treba je postavljati vprašanja, ki zahtevajo več kot preproste odgovore z DA in NE. To spodbuja tok pogovora.

V odnosu z ljudmi ne pozabimo, da nimamo opraviti z logičnimi, temveč s čustvenimi bitji.

Za zavzetega poslušalca je nujno, da:

Poskušajmo občutiti, kaj čuti sogovornik, ki nam nekaj pripoveduje.
Izključi vse moteče dejavnike (telefon, papirji ...).
Razjasni vse dvomljive točke takoj, ko sogovornik neha govoriti.
Iskreno poskuša pogledati na zadevo z očmi sogovornika.
Ne dela svojih sklepov in ne predvideva. Ostati moramo odprti in sprejemljivi.
Pokaže zanimanje tudi z izrazom na obrazu.
Postavlja vprašanja o slišanem.
Ne prekinja sogovornika. Premolka ne smemo razumeti kot znak za začetek govorjenja. Počakajmo.

Kadar spregovorimo o stvareh, ki nas jih je naučilo življenje, nam vedno uspe pritegniti pozornost poslušalcev.

Trije koraki čarobne formule za dinamičen govor:

Dogodek - s pripovedjo o nekem dogodku ali anekdoto, ki ponazori naše trditve, bomo zagotovo pritegnili in obdržali pozornost poslušalcev.
Dejanje - poslušalcem povemo, kakšnih dejanj si želimo od njih.
Korist - poslušalcem povemo, kakšne koristi si lahko obetajo od takih dejanj.

Nikoli, resnično nikoli, se ne naučimo govora na pamet. Naredimo si le kratke opomnike.

Svoje trditve podprimo z zgodbami in anekdotami.

Ker s staranjem večina od nas izgublja mladostno spontanost in naravnanost, se nam rado zgodi, da zdrsnemo v šablonske načine sporazumevanja. Vse bolj smo togi in vse manj živahni ... Z drugimi besedami: naš način sporazumevanja izgubi iskrivost in spontanost.

Kako pridobimo naklonjenost poslušalcev:

Bodimo počaščeni, kadar nas prosijo, da nagovorimo javnost - in to tudi povejmo.
Pokažimo iskreno spoštljivost do svojih poslušalcev.
Kadar je le mogoče, v govoru vsaj nekaj poslušalcev omenimo po imenu.
Bodimo raje skromni kot samovšečni.
Uporabljajmo "mi" namesto "vi".
Ne opravičujmo se: "Se opravičujem, ker nisem vajen nastopov ..."
V govoru moramo uživati.
Potrkajmo na plemenita čustva poslušalcev.

Star kitajski pregovor: "Kdor se ne zna smejati, naj ne odpira trgovine."

Živimo v dobi drame. Navajanje golih dejstev ne zadošča. Resnico je treba predstaviti nazorno, zanimivo in dramatično. Treba je uporabiti igralske veščine. Kot v filmih in na televiziji. To je neizogibno, če želimo privabiti pozornost.

Naš namen je, da poslušalci vidijo, kar smo videli, slišijo, kar smo slišali, in čutijo, kar smo čutili. Pri podajanju nekega dogodka to najlažje dosežemo z opisom primernih podrobnosti v razumljivem in pestrem jeziku.

Vtis na občinstvo dobimo v prvih sedmih sekundah - dobrega ali slabega.

Na koncu imamo vedno tri govore - tistega, ki smo ga vadili, tistega, ki smo ga izvedli, in tistega, ki bi si ga želeli izvesti.

Kako pripraviti ljudi do nekega dejanja? Za to obstaja samo en način - prepričati jih, da si bodo tega želeli.

Zaključek govora je njegov najbolj strateški del. Poslušalcem bodo prav zadnji stavki najverjetneje ostali v spominu najdlje.

Z govorom moramo vedno končati, še preden si poslušalci tega zaželijo. Naveličanost pride kmalu po trenutku največje priljubljenosti.

Pohvalimo ljudi za tisto, kar delajo dobro, nato pa jim postopoma pomagajmo premagati pomanjkljivosti.

Spoštujemo sogovornikovo osebno mnenje. Nikoli mu ne smemo reči, da nima prav. Če se motimo, moramo to takoj priznati, odkrito in jasno.

Dandanes nas čas vedno preganja. Če imamo kaj povedati, povejmo to hitro in jedrnato, potem pa dajmo priložnost še sogovorniku, da pove svoje.

Ljudje, ki se ne otepajo odgovornosti, imajo prednost pred drugimi tako v poslu kot sicer v življenju, zato napredujejo. Pozdravimo odgovornost - tako v primeru drobnih stvari kot v primeru pomembnih zadev in uspeh ne bo izostal.

Ko pišemo sporočilo, ga napišimo po modelu RDK:

Razmislek o stanju: Zakaj pišem?
Dejanje: Kaj želim doseči?
Korist: Kaj bo moje pismo prineslo bralcu?

Če verjamemo v svoje delo, naj nas nobena stvar ne ustavi. Veliko najboljših stvari na svetu je bilo narejenih s premagovanjem navidezno nepremagljivih ovir. Pomembno je, da delo opravimo.

Izberite duhovni odnos, ki vam bo prinašal mir in srečo: