alenka curin janzekovic knjiga o evtanaziji 3d petra skarjaPovzetek knjige SAM BOG NAJ JO BERE, avtorica Alenka Čurin Janžekovič, zapisala Petra Škarja 

(Misli izbral Igor Pribac)

Toplo mi je ob misli, da bi to zgodbo končno vrgla na papir. S tem si ne želim prav nič dokazati. Želim si le, da bi me tudi vi začutili.

Življenje je zanimiva reč. Čudežno pride, hitro odide. Drži te v nevednosti, kaj prinaša jutranji dan, kot bi te vsak korak sproti učilo, da živi tukaj in zdaj. Kar imaš, je ta trenutek, in moč, da iz njega povlečeš najlepše. Od preteklosti obujajmo le spomine, ki nas osrečujejo, za prihodnost pa se predajajmo milemu sanjarjenju, ki nam prikličejo nasmeške, a ne delajmo velikih načrtov, še manj pričakovanj. Bolj ko se oklepaš prihodnosti, več razočaranj te bo zadalo.  Zato živimo za ta dan, za ta trenutek. Zapojmo, zaplešimo, se nasmejmo in objemimo. 

Tekom teh mesecev sprehajanja po bolnicah, da bi pozdravila te ranice, pa iznenada odpre tematiko, ki sva jo že dolgo pustili nekje tam med papirji pisalne mize: »Alenka, si ti že kaj urejaš za evtanazijo?« Od kje pa sedaj to vprašanje …  »Saj veš,« sem ji odgovorila, »imam tiste osnovne papirje, ki sem jih dobila lansko leto. To je vse. Več od tega si nisem urejala.«

Rodiš se, živiš tako ali drugače, vsak tudi umre. Nekdo prej, nekdo pozneje, eni lažje, drugi težje, eni se mučijo, drugi umirajo zaradi bolezni, eni so žrtve prometnih nesreč, drugim morda uspe urediti vse papirje v Švici in naredijo vodeni samomor …  Tako ali drugače - odideš. Pa naj mi kdo še reče, da je dovolj, če rečemo: »Ne bomo jokali, hvaležni smo, da smo te imeli ...« Naj mi kdo še reče, da se nikoli ne vpraša zakaj. ... naj mi kdo še reče, da Bog naloži vsakemu tolikšno breme, kot ga je sposoben nositi. 
Ne verjamem! Farsa! Leporečenje! Laž, če drugim besedam ne verjamete!

Srce mi je bilo, kot da se mu je sfuzlalo. Dušo in možgane pa so spet in spet pikala vprašanja. Ej, a to je življenje!? To se lahko zgodi meni? Naj mi nekdo pove, za koga je dobro, da ne glede na vse do konca vlečemo in podaljšujemo življenja? Komu je to namenjeno? Kdo ima kaj od tega? A ona, gospa, na postelji? Njeni otroci, ki jo iz dneva v dan gledajo neodzivno? Kot da bi prišli vsak dan znova kropit! Lahko, da še naslednjih deset let!

Tako mi je iz tega sicer lepega življenja bila z leti in vedno tršimi sklepi odvzeta zmožnost srčnega petja, čudovitega igranje klavirja, lahkotnega plesa, predanega poučevanja mladih duš … vsega, kar mi je iz dneva v dan potrjevalo, da je življenje lepo. Da je življenje vredno živeti. In da se preprosto imam česa veseliti. 
Torej, Alenka, kdaj boš šla?

Do teh operacij bi pravzaprav lahko rekla, da je moje življenje bilo krasno. Doživela sem vse, kar sem si želela. 
Ampak, ko doživiš takšno in toliko bolečine, ki te vržejo v jamo tako okrutno, da s tabo odidejo vse sanje, vse želje, veselje. 
Takrat ne želiš več naslednjega vdiha. 
Takrat ne želiš več naslednjega dne.

Ta knjiga je moje poslovilno pismo. 
Želim jo držati v roki, preden se odpravim na zadnjo pot. Upam in želim si, da bo družba prepoznala, da je dostojen konec veliko bolj human kot borba za podaljševanje življenja za napredek znanosti.

Ljubim to lepo življenje. Želim, da mi ostane tako ljubo in da mi zadnji dnevi in zadnja leta tega ne uničijo. 
Zato možnost evtanazije – za mirno, dostojno smrt. 
V to srčno verjamem!

Iz knjige SAM BOG NAJ JO BERE, Alenka Čurin Janžekovič in Petra Škarja >>