Povzetek knjige SAM BOG NAJ JO BERE, avtorica Alenka Čurin Janžekovič, zapisala Petra Škarja
Toplo mi je ob misli, da bi to zgodbo končno zlila na papir. S tem si ne želim prav nič dokazati. Želim si le, da bi me tudi vi začutili.
Razumem vse, ki pravijo, da je življenje lepo. Ni le lepo - krasno je! Razumem pa tudi vse, ki pravijo, da je življenje trpljenje. A če ne bi bilo tega kontrasta, morda tudi ne bi bilo te knjige.
Tako bolj fantovskemu dekletcu velikih oči in pogumnih korakov nikoli ni bilo dolgčas. Znala sem loviti jesensko listje, se pogovarjati s pticami, poslušati rasti travo in reševati tegobe živali. Poznala sem vsako drevo in vsako pot mravlje. Štela sem zvezdice in iskala ptičja gnezda. Igrišče je bilo včasih med zidaki hitro rastoče nove hiše, drugič med travniškimi cvetlicami ali na brazdah njiv. Torej radovednost v očeh in neumorno zaobjemanje življenja, kakršno ima vsak zdrav otrok. Le da takrat ni še nihče slutil, da nisem med temi zdravimi …
Poznali sva vsak kotiček najinega kraljestva okoli hiše in v bližnjem gozdu. Poimenovali sva vse lastovke v hlevu in prešteli gnezda ptic na drevju. Vedeli sva, kdaj so se rodile nove žabice in kdaj odpadlo prvo listje. Poznali sva dom borovnic (in o njem skrbno molčali, da je več dobrote ostalo za naju) in šmarnic, ki sva jih tako radi nabirali, da sva lahko videli tisti nasmešek Mamice in babice, ko jima otrok izroči šopek rožic.
Bolj ko se mi ta hecen ustroj možganov vrača v tisti čas in v globine zasivelih spominov vnaša barve in obuja občutke, bolj se mi ob nasmešku prijetnosti obudi tudi kanček grenkobe, ko pomislim na današnje otroke. Otroštvo smo si enostavno obogatili z naravno, domiselno, razgibano igro … Danes pa … Ja, danes je marsikaj drugače. Primerjati ne bi imelo smisla, modrovati nad ‚dobrimi starimi časi‘ pa še manj. Vem le, da se mi je zaradi svobode, ki mi je bila dovoljena za neskončno raziskovanje narave, in s tem krepitvi domišljije, zrisalo čudovito otroštvo, ki bi ga v svojo knjigo življenja zapisala z zlatimi črkami. Blažen je človek, ker ne ve svoje usode, zato je lahko tako srečen v otroštvu.
V prvem in drugem razredu me je poučevala Mamina sestra, teta Rozina. Milina pri poučevanju ji ni bila dana v zibelko, strogost pa zagotovo. To zaupam samo vam, tako da prosim, obdržite zase: nisem je marala.
Vsakemu mlademu bitju odleže, če ima ob sebi ljudi, kot sta bila moja starša in Jožica, ki namesto hitre sodbe skušajo otroka razumeti. Otrok se na tak način pravzaprav uči razlikovati med lastnino in preizkuša meje, zastavljene s strani družbe, kot tudi svoje lastne moralne, ki se usidrajo v občutke krivde.
Hvala bogu, da sem bila učiteljica v času, ko nam je bilo še dovoljeno otroka prijeti za ramo in ga s tem opogumiti, ga objeti in s tem potolažiti, se dotakniti njegove roke in ga tako pomiriti, mu obrisati solzo in pogledati v oči, ga pobožati po laseh in pohvaliti … Če bi bila še danes učiteljica, bi me verjetno že večkrat zaprli. A raje sem zaprta, kot da sprejmem nekaj, kar je proti mojim ključnim vrednotam. Ne znam si predstavljati pravega stika z otrokom tako hladno, na fizični razdalji ob vseh prepovedih, ki jih birokracija danes zapisuje. Nesmisel. To je zame nepojmljivo. Tega ne bom nikoli razumela.
Če bi takrat vedela, kolikokrat v življenju bom vonjala ta poseben vonj bolnišnic, bi se verjetno od groze kar takoj obrnila. A bila sem nevedna, da obstajajo težave življenja, neuka, kaj prinaša prihodnost, prežeta s pozitivnim pogledom na svet.
A sem že povedala, da sem si vedno želela postati učiteljica? Verjetno sem. Zagotovo sem, če pa vedno to govorim. Za vsak slučaj pa še enkrat – od nekdaj sem si želela postati učiteljica.
Ta spomin me je neštetokrat tudi opomnil, kako pomembno je v otroku prepoznati njegove sanje in mu jih približati, da se jih že z malo ročico lahko vsaj nežno dotakne. Že majhen dotik sanj, že majhna podpora odraslih lahko otroku zares spremeni življenje ali ga vsaj še močneje obarva.
Verjetno sta starša prebedela nešteto noči z nešteto vprašanji brez odgovorov, a midve z Neno sva povsem brezskrbno še naprej uživali čudovito otroštvo. Kaj pa otrok ve … Otrok se samo radosti vsakega novega jutra, ki naznanja nove dogodivščine, nova znanja, nova doživetja in nova brezskrbna tekanja po prostranih travnikih in gozdovih.
Še danes občudujem učitelje zborovskega petja, ki znajo stopiti čez uradne meje pravil podajanja glasbenega znanja in pred to postavijo ljubezen do glasbe same. Kaj ti bo znanje o violinskih ključih in notah, če nikdar ne posežeš v svet onkraj vsakdanjih občutij, kamor te lahko odnese le glasba? Kaj ti bo znanje zgodovine glasbe, če si ne znaš tega trenutka, četudi težkega, polepšati ob zvokih, ki pomirijo tvojo dušo? Kaj ti bodo petice pri glasbi, če pa je ne znaš vnesti v svoje življenje na način, da lahko na koncu rečeš – zaradi glasbe je bilo moje življenje polnejše, lepše in bogatejše.
Morquijev sindrom – polisaharidoza IV, ki prizadene sklepe, je redka podedovana prirojena napaka, ki naj bi se pojavila pri enem na 200.000 rojstev. Kakšen neverjeten dobitek mora biti to, da se prav dva izmed 400.000 otrok rodita tebi, v isti družini. Tak neverjeten dobitek je pripadal mojima staršema. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti dobesedno razpadajo. Najprej se uniči hrustanec, zatem se brez hrustančne obloge začno kosti drgniti druga ob drugo, kar povzroča neznosne bolečine. Včasih imam občutek, kot bi drgnila kresni kamen, da nastane ogenj. Ogenj bolečine. Včasih narava te težave reši sama. Na primer – zablokira komolce.
Ljudje so videli negibljive komolce in kolena na x, niso pa poznali bolečin, s katerimi sem vsako jutro vstajala. Ljudje so videli mojo skrivljeno hrbtenico in ploska stopala, niso pa zaznali mojih od bolečin stiskajočih zob in premnogokrat solznih oči. Ljudje so videli mojo invalidnost in sočustvovali z omejitvami, ki jih imam s tem, a to me ni bremenilo. Dneve mi je kratila predvsem ta presneta neznosna bolečina, ki je z leti samo pridobivala na svoji moči in veljavi, dokler je niso znali ukrotiti ne kemija ne zdravniki. To je del, ki ga drugi ne vidijo, sama pa ga najbolj občutim, z njim najtežje živim.
Dotik domače trave, vonj domače hrane, pogled na domače rože … dobijo poseben pomen, ko ti je vse to na silo odrezano in zamenjano s bolnišničnim okoljem.
Ta neprijetna služba mi je pomagala dozoreti in doumeti, kako je vsakodnevno opravljati delo, ki ti ni pri srcu. Si nekje, a želiš biti drugje, z rokami delaš nekaj, a srce si želi drugega, rad bi živel v polnosti, a imaš občutek, da v sebi umiraš.
V življenju srečamo ogromno ljudi. Nekatere kar spregledamo, drugi nam izrazito padejo v oči. Z nekaterimi si delimo le nekaj minut in par besed, z drugimi daljša obdobja in nešteto besed. Potem pa so tu ljudje, zelo redki, a ponavadi najpomembnejši, s katerimi ravno prav besed obojestransko lahkotno steče. Občutek imaš, da jih poznaš od nekdaj, saj se lahko ure in ure pogovarjaš, smeješ, izmenjuješ doživetja in z veseljem deliš svoja doživljanja. Po celodnevnem druženju si pred spanjem zaželiš, da bi lahko preživel z njim vsaj še kakšno uro, vsaj še kakšen dan. Zakaj? »Ne vem. Nekako prijetno mi je z njim,« je dostikrat vse, kar znaš povedati.
A kaj bi bila ljubezen brez metuljčkov, kaj dosežki brez truda in kaj življenje, če na koncu nimaš takih zgodb? To so zgodbe navihanosti in nespametnosti, zgodbe smeha in radosti, o katerih lahko razlagaš ob večerih ali jih nekoč nekdaj zapišeš v knjigo, da bi vsej mladini sporočil – uživajte življenje! Hitro, prehitro mine.
Že poznate knjigo SAM BOG NAJ JO BERE, Alenka Čurin Janžekovič? >>
Ja, vedno sem ljubila poklic učiteljice. Še danes ga, čeprav sem že upokojena. A sem to že povedala? Aja, sem. Ti presneta pozabljivost.
D. Kunaver: »Otroci – k sreči – še ne poznajo ozkosti odraslih, saj je njihov svet mnogo širši in toplejši. Zakaj ne bi odrasli vstopili v njihov svet in se tam malo pogreli. Poskusimo!«
Neverjetno, koliko radosti in pridnosti premorejo ta mlada bitja, ko jih poslušaš in slišiš ter tudi upoštevaš. Kar zasijejo! Vedno se mi je zdelo, da bi več tega lahko vnesli v učni proces in da bi bila to tista prava šola – šola z logičnim razmišljanjem, povezovanjem znanja, razvijanjem medsebojnega sodelovanja itd.
William Artur Ward je čudovito povedal: »Povprečen učitelj pove. Dober učitelj razloži. Odličen učitelj demonstrira (prikaže). Izjemen učitelj navdihuje.«
Bolj kot poznavanje vseh glasbenikov, se mi je zdelo pomembno njihovo petje, da začutijo lepoto izražanja čustev na ta način. Bolj kot vsa snov se mi je vedno zdel pomemben stik z učenci. Bolj kot njihovo glasbeno znanje se mi je zdelo pomembno znanje za življenje. In bolj kot pravilnost zapetega se mi je zdelo pomembno v otroku buditi in ohranjati ljubezen do petja, ki bo ostala še potem, ko dokončno izstopijo iz šolskih učilnic.
Bodimo realni, zelo majhna verjetnost je, da bo kdorkoli od njih profesionalni pevec. Življenje jim bo prineslo tako uspehe kot padce. Prineslo jim bo tako radosti kot tudi preizkušnje. Imeli bodo čudovita obdobja, a neizogibno jih čakajo tudi težja. Prav v slednjih je ključno, da si znajo pomagati, da iz njih stopijo hitreje in z manj ranami. Pri tem jim lahko izjemno pomagata prav petje in ples. Lepa obdobja še obogatijo, težka pa pomagajo lažje prebroditi.
Včasih smo se smejali, drugič jokali. Takšno kot je pač življenje.
Največ, kar jim kot učitelj lahko daš, je to, da si pozoren do njih, da jim daš priložnost, da izrazijo svoja čustva in strahove, da jih slišiš, ne samo poslušaš, in da deluješ tako, da si skupaj ustvarijo varen prostor, pri čemer jih brezpogojno podpiraš.
Danes, ko je od takrat minilo že veliko let, se v meni še kdaj pa kdaj poraja vprašanje – smo vsem tem otrokom, ki so gulili naše šolske klopi, podelili kakšno kompetenco, iz katere so lahko
črpali kaj koristnega za življenje? So začutili, da jih imamo radi? Smo jim dajali dovolj srčnosti? Kakšen dober napotek za življenje? Ali pa nam ni uspelo?
Učitelji bi morali vse stvari delati z zavedanjem, da je pomembna šola za življenje in ne toliko šola za naslednjo kontrolno in številčni zapis v redovalnici. Kar bo otroku zares ostalo in kje je resnično pomemben naš vpliv, je njihovo nadaljnje življenje!
Dušica Kunaver je zapisala:
»Ko otrok še ne zna hoditi – hoče teči.
Ko še ne zna govoriti – žlobudra kot dež.
Ko pokuka iz plenic – že hoče biti odrasel.
Ko mu narava začne dajati kapljice razuma – že hoče biti najbolj pameten.
Ko začenja misliti in uporabljati svoj razum – kritizira ves svet.
Ko opazi prvo deklico – je že zaljubljen.
Otrok pač prehiteva dogodke. Če je narava tako naredila, potem je že tako prav, vprašanje je le, če mi, odrasli, vse to dojemamo in razumemo.«
Ja, rada sem imela svoj poklic. Ljubila sem ga. Še danes ga.
P. Sims, magistrica pedagoških znanosti, v uvodu knjige Spodbujanje odličnosti med drugim zapiše: »Ali obstaja razlika med dobrim in odličnim učiteljem? Da, obstaja. Dober učitelj nauči učenca brati, pisati in računati. Odličen učitelj vzpostavi odnos z učencem kot celovito osebnostjo – njegovim umom, telesom in dušo. Odlični učitelji ne sodijo in se potrudijo za vsakega učenca, ki je zaupan njihovi skrbi.«
Da nismo večni, vemo vsi. Da bomo izgubili svoje najbližje ali pa oni nas, tudi. A šele ko to izkusimo, lahko v resnici začutimo bolečino slovesa. Vsako slovo najbližjega je za svojce prerano.
Življenje je včasih neizmerno kruto, spet drugič se nam zazdi, da nam le prizanaša in tu in tam prižge kakšno čisto, čisto drobno lučko, za nas vse.
Grozno boleča je misel na to, da mi pri mojih najbližjih ni uspelo doseči, da ne bi trpeli. Umrli so, en za drugim, v bolečinah, ki bi se jih dalo preprečiti … Vedno znova slišimo in beremo, da v 21. stoletju ljudje ne bi smeli trpeti bolečin. Pa je to res? Ne, ni! Pa še kako jih trpijo. Moj Atek je trpel neznosne bolečine. Žal ni bil edini od meni najdražjih oseb … Upam, da bo vsaj meni uspelo doživeti mirne zadnje dni življenja. Načrti so, trma pa tudi!
Življenje gre dalje. Ne čaka, da izjokamo žalost. Ne čaka, da se postavimo na noge. Ne izbira, ne pomiluje in ne tolaži. Preprosto – gre naprej.
Srečnež oni, ki najde svoje poslanstvo. Jaz ga nisem le našla, jaz sem ga tudi živela.
Življenje je zanimiva reč. Čudežno pride, hitro odide. Drži te v nevednosti, kaj prinaša jutranji dan, kot bi te vsak korak sproti učilo, da živi tukaj in zdaj. Kar imaš, je ta trenutek, in moč, da iz njega povlečeš najlepše. Od preteklosti obujajmo le spomine, ki nas osrečujejo, za prihodnost pa se predajajmo milemu sanjarjenju, ki nam prikličejo nasmeške, a ne delajmo velikih načrtov, še manj pričakovanj. Bolj ko se oklepaš prihodnosti, več razočaranj te bo zadalo. Zato živimo za ta dan, za ta trenutek. Zapojmo, zaplešimo, se nasmejmo in objemimo.
Vprašanja brez odgovorov so tista, ki režejo srce prav vsak dan, ki ga še imaš voljo preživeti na tem svetu.
Rodiš se, živiš tako ali drugače, vsak tudi umre. Nekdo prej, nekdo pozneje, eni lažje, drugi težje, eni se mučijo, drugi umirajo zaradi bolezni, eni so žrtve prometnih nesreč, drugim morda uspe urediti vse papirje v Švici in naredijo vodeni samomor … Tako ali drugače - odideš. Pa naj mi kdo še reče, da je dovolj, če rečemo: »Ne bomo jokali, hvaležni smo, da smo te imeli ...« Naj mi kdo še reče, da se nikoli ne vpraša zakaj. ... naj mi kdo še reče, da Bog naloži vsakemu tolikšno breme, kot ga je sposoben nositi. Ne verjamem! Farsa! Leporečenje! Laž, če drugim besedam ne verjamete
Čas celi rane, pravijo. Le ne povedo, koliko tega časa je potrebno.
Tako mi je bila iz tega sicer lepega življenja z leti in vedno tršimi sklepi odvzeta zmožnost srčnega petja, čudovitega igranja klavirja, lahkotnega plesa, predanega poučevanja mladih duš … vsega, kar mi je iz dneva v dan potrjevalo, da je življenje lepo. Da je življenje vredno živeti. In da se preprosto imam česa veseliti. Torej, Alenka, kdaj boš šla?
Do teh operacij bi pravzaprav lahko rekla, da je bilo moje življenje krasno. Doživela sem vse, kar sem si želela. Ampak, ko doživiš tako veliko in takšne bolečine, te vržejo v jamo tako okrutno, da s tabo odidejo vse sanje, vse želje, veselje. Takrat ne želiš več naslednjega vdiha. Takrat ne želiš več naslednjega dne.
Bolniki z neukrotljivimi bolečinami si želijo samo olajšanja in miru. Vem, da si je tega želel moj Atek. Vem, da si je tega želela moja sestra Nenačka. Vem, da bi bila to odrešitev za Mamo. Vem, da si tega želim jaz. Ne delam si utvar, da bodo zakoni glede tega urejeni, dokler sem še na tem ljubem svetu. Imam pa željo, da se uredijo vsaj naslednjim generacijam.
Kdaj je torej pravi čas? Če sva trenutek prepozni, bodo vsa ta leta in leta priprav zaman. Kaj torej čakava? Nisva vedeli odgovora.
Sandi, morda bi moral slišati mojo celotno zgodbo, da bi razumel. Tako ne bi videl samo tega, kar vidiš na zabavah – nasmejano urejeno Alenko, ki je sicer na vozičku ali hodi z berglami. Vajen si me v družbi nasmeha in humorja. Ampak to nisem več jaz. Najbolj me razumejo tisti, ki doživljajo podobne neopisljive notranje borbe. In ki poznajo nemoč ob zavedanju, da gre iz dneva v dan na slabše. In ki živijo realnost, da bodo slej ko prej prikovani na posteljo, popolnoma odvisni od drugih. Tisti zares razumejo, da je evtanazija čudovita svetloba na koncu črnega tunela.
Ljubim to lepo življenje. Želim, da mi ostane tako ljubo in da mi zadnji dnevi in zadnja leta tega ne uničijo. Zato možnost evtanazije – za mirno, dostojno smrt. V to srčno verjamem!
Iz knjige SAM BOG NAJ JO BERE, Alenka Čurin Janžekovič in Petra Škarja >>
