Samo verjeti moraš; knjiga za žalujoče starše ob izgubi otroka; Tanija Tanči Berger
Ko se veselimo življenja, se ne sprašujemo, zakaj živimo in ne razmišljamo, zakaj sonce sije. Zvečer se zahvalimo dnevu, poljubimo jutro in gremo v nov dan naprej. Lepota življenja je skrita v veliki ljubezni do življenja.
Ne poskušaj teči, dokler ne znaš hoditi. Ne lotevaj se stvari, ki so pretežke zate. Vedi, da boš na koncu našla, kar iščeš, če le ne boš omagala na tej poti. Vsaka ovira je vredna, da jo premagaš!
S smrtjo vsake ljubljene osebe res izgubimo zaupanje in vero v življenje, zato ker je iz našega življenja iztrgano ljubljeno bitje. Razočarani smo, jezni, žalostni in zmedeni. Obžalujemo, česar nismo naredili, in obžalujemo besede, ki jih nismo ali smo izrekli. Ko nas zapusti ljubljena oseba, zazvonijo vsi zvonovi sveta, a jih nihče ne sliši, razen zapuščenega človeka, ki z divjim krikom v njihovem zvonjenju ugaša svojo bolečino.
"Sposobni se moramo biti posloviti od niza situacij in okoliščin, ki niso več del našega življenja. Da bi začeli ponovno živeti, moramo sprejeti to izgubo." James Van Pragh
Sinova bolezen me je naučila in mi pokazala, kaj je bolečina duha, bolečina telesa, kaj je trpljenje in kaj je upanje. Njegovo življenje in smrt ne smeta biti zaman in neopažena, sem si rekla. Zato sem nadaljevala in šla po najini začrtani poti naprej.
Vsaka ustvarjalnost je notranja vrednota, ki jo vlijemo v dejavnost, katero opravljamo. In karkoli delamo, moramo delati z radostjo. Pomembno je biti odprt do tistega, kaj se hoče izraziti skozi nas.
Ko se mirno, brez vsakršnega napora pomikamo v novo smer, ugotovimo, da je ta dosti lepša od prejšnje. In ko končno zavlada mir globoko v nas, čas ne pomeni nič. Pomembno je, da se naučimo popolnoma uživati v vsem, česar se lotimo. Ko delamo z ljubeznijo, delamo le najboljše.
Pa saj tudi narava ne miruje. Tudi ona se nenehno spreminja, kot mi. Spreminjanje je pač stalen proces.
Ko človek sprejme svoje poslanstvo, življenje dobi nov smisel in namen. Takrat odkrijemo tudi svojo notranjo silo in jo uskladimo z dejavnostmi v resničnem življenju.
Naše življenje je res igra! Tisti hip, ko začnemo na življenje gledati kot na nekaj običajnega, izgine vse breme, ki nam je težilo srce. Postanemo lahko tako lahki, da lahko odletimo v odprto nebo. In ko smo radostni, živimo kakor metuljček in se spominjamo časov, ko smo bili otroci. Odkrivali smo školjke na obali in delali gradove iz mivke. Nič nas ni skrbelo, da lahko pridejo valovi in nas že naslednji hip odnesejo. Otroci so veliki mojstri življenja.
Kadar se počutimo odlično, imata smeh in smehljanje dejansko zdravilne učinke. Ne glede na to, kakšne volje smo, je prav gotovo vredno poiskati nekaj, čemur bi se lahko nasmejali.
Ko skočimo in gremo v neznano, nas je ob tej misli na smrt strah, ali ne?! Takrat moramo samo skočiti, ne da bi kaj dosti razmišljali, kaj se bo zgodilo potem. Zaupati moramo življenju. Le če zaupamo, potem se nam odpre.
Se pa zgodi, da se včasih počutimo pozabljeni od življenja, odrinjeni. Takrat se nam zdi, da smo kot majhen, nemočen otrok. To ni nič presenetljivega, saj je to občutje globoko zakoreninjeno v naših najzgodnejših otroških doživetjih. Zato moramo prepoznati korenine v preteklosti in odpustiti staro bolečino. To je tisto, kar nam bo odprlo oči, da bomo vedeli, kako odpreti "duri" in vstopiti v tisto, kar bi najraje postali. Takrat se je treba povezati z "bivanjem", kajti tam, v našem središču, smo za zmeraj povezani.
Opazujete valove na morju! Čim višji je val, tem globlja je dolina, ki mu sledi. Ta trenutek ste val, naslednji trenutek ste globel, ki mu sledi. Uživati moramo v obojem. Uživajmo najprej v vrhuncu, dokler traja, in potem uživajmo v dolini, ki pride. Vrh je vznemirjenje in nihče ne more biti trajno vznemirjen.
Teoretično vemo, da je v življenju tako, da smo ta trenutek tu, naslednji trenutek nas že ni več. In prav za ta trenutek zganjamo velik hrup! Koliko ambicij, boja, spopadov in besa. In to samo za en kratek trenutek! Edino pomembno je to, da živimo iz trenutka v trenutek. Kjerkoli smo, je naša zavest v resničnosti zdajšnjega trenutka. Tukaj in zdaj so zlata vrata. Človeku, ki živi v sedanjosti, ni treba misliti, ampak samo odpreti oči in stopiti skozi "vrata".
Življenje je pač en velik ocean, v katerem se lahko igramo, če odvržemo vse svoje obsodbe in vse navezanosti. Zato bodimo dojemljivi do tistega, kar nam prekriža pot. In nikar ne skrbimo, če se spotaknemo ali pademo. Poberimo se, stresimo prah s sebe, se pošteno nasmejmo in pojdimo naprej.
Kar je minilo, je minilo. In nikar se ne oklepajmo sedanjosti, kajti ta odhaja in kmalu bo preteklost. Nikar se ne oklepajmo prihodnosti, to je upanja, predstav, načrtov za jutri, kajti jutri bo postal včeraj.
Ko se odpremo pogledu na neko tragično stvar, ki se nam je zgodila, kot na pot naše ozdravitve, lahko zaupamo, celo v obdobjih obupa. Zaupamo ne le v to, da bo bolečina minila, temveč tudi v to, da ima naše trpljenje pomen, smisel in dostojanstvo. Zato je lahko nesreča kot katalizator spremembe. Nauči nas lahko kako sploh živeti. Vsepovsod lahko vidimo nesrečo, duša pa vidi priložnost za našo rast in razsvetljenje.
Ni bistvo življenja biti živ, ampak znati živeti.
"Nekdo nekje na tem svetu, bi želel biti VI. Nekdo bi dal vse, da bi lahko naslonil glavo na mehko blazino toplega doma. To bi mu bilo dovolj. Nekdo nekje na tem svetu dal bi vse, da lahko posluša dih svojega otroka. In to bi mu bila vsa radost tega sveta. Nekdo nekje na tem svetu bi želel biti zdrav. In ne se bal noči, ki jih šteje. Nekdo nekje na tem svetu, zdaj, bi želel samo nekomu ob sebi reči lahko noč. Nekomu, ki je enkrat prav z njim izbral deliti to življenje. Nekdo nekje na tem svetu ne more verjeti, da nekomu od vas vse to ni dovolj!"
Res je vedno vse tako kot mora biti.
Na Zemljo pridemo, da bi širili svojo zavest. To pa poteka preko številnih izkušenj v številnih življenjih. Za vsakega izmed nas je nujno, da izkusi vse. Utreti si moramo pot skozi številne prepreke, jih premagati in korakati naprej.
Kdor dovoli, da mine dan brez pozitivnih rezultatov, in se prepusti vsemogočim vplivom, da ga premetavajo in razmetavajo sem in tja, ne more govoriti o veselju. V vsak dan je treba vložiti vse, kar prinese boljši jutri, preoblikovati v lepo in dobro. Povzdigniti je treba svoje misli, tako da bodo naša dejanja izžarevala življenjsko kakovost. Odvrniti se moramo od vsega, kaj nas ponižuje in obremenjuje.
Smrt nikoli ne prebolimo ampak prej iščemo načine, da jo preživimo.
OSHO: "Vi ste pekel in raj. Ne poskušajte nekaj biti, ampak samo bodite. Življenje se začne šele tam, kjer se strah končuje. Ko ste v radosti, vse, kar želite, prihaja k vam. Najmočnejša komunikacija se dogaja v tišini. Nihče ni poseben. Vsi smo unikatni. Um in Ego sta nevarna in prečudovita slugi. Odvrzite idejo, da morate postati nekdo. Vi ste že sedaj veličastno delo."
Junak je tisti, ki se pogumno sooča z neznanim, dokler ga po velikih naporih končno tudi ne obvlada.
Vsak problem je naloga, ki nam jo je naložila duša. Zato se moramo zavedati, da vsak problem ali rana služi nekemu namenu. Zato je dobro, da poskušamo ugotoviti, česa nas želi naučiti. Naj bo razumevanje cilj našega iskanja.
Ko smo neuspešni, hitro pomislimo, da imajo drugi svojo skrivnost, ki je mi nimamo. Pogledate uspešneže in si verjetno mislite, da teče vsa voda na njihov mlin, življenje jim je lahkotno in preprosto. Resničnost je povsem drugačna. Vsi doživljamo neuspehe, tudi ljudje, za katere si tega na prvi pogled ne bi niti pomislili.
Žal v današnjem življenju res prevladujeta velik kaos in nered. Mislim, da je temu tako, ker smo pozabili, kdo smo. Da smo duhovna in energijska bitja, ki včasih res ne vemo, zakaj smo tu. V materialnosti smo našli neko vrsto sreče, ki pa ima veliko pasti.
Umirajoči so mi dali velik blagoslov - znanje o pomembnosti življenja, o spoštovanju. Naučili so me, kako pomembno je, da v življenju izkoristimo vse možnosti in priložnosti za karkoli - osebno rast, veselje, radost. Pa tudi o odpuščanju in krivdi. Težko je umreti, če nosiš pred smrtjo v srcu jezo na nekoga ali krivdo, da nečesa nisi naredil, pa bi lahko. To zelo boli ... Reže dušo in srce kot britev. Odhod iz tega sveta mora biti v popolni pomiritvi, odpustitvi - sebi, svojim bližjim in svetu.
Ta svet moramo zapustiti boljši kot takrat, ko smo pršli.
"Bodi, kar si. Bodi svoj. In nikoli ne igraj ljubezni. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava.
Spokojno sprejmi izkušnje let, drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, ki te bo obvarovala nenadne nesreče. In ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami. Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj pravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag.
Otrok vesolja si, nič manj, kot so to drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. In, če to veš ali ne – vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav. Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš. In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne težnje v bučnem vrvenju življenja,
ohrani mir v duši.
Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet čudovit. Bodi pozoren. Bodi srečen." Desiderata
Iz knjige Samo verjeti moraš; knjiga za žalujoče starše ob izgubi otroka; Tanija Tanči Berger
