Povzetek knjige SAPIENS, Kratka zgodovina človeštva, avtor Yuval Noah HARARI

Homo sapiens je svetu zavladal predvsem zaradi svojega edinstvenega jezika. Naš jezik se je razvil kot opravljanje. Homo sapiens je po tej teoriji predvsem družbena žival. Družbeno sodelovanje je bistveno za naše preživetje in razmnoževanje. Opravljanje - ta zlobna sposobnost je nujna za sodelovanje v velikem številu pripadnikov iste vrste. 

Največja sposobnost jezika sapiensov je sposobnost govorjenja o izmišljotinah. Prav zaradi domišljije lahko sapiens sodelujejo v izjemno prilagodljivih oblikah z ogromno neznanci. 

Alfa samec si prizadeva za ohranitev družbenega sozvočja v svoji skupini. Kadar se posameznika iz skupine stepeta, posreduje in ustavi nasilje. Kadar se samca spopadeta za vodilni položaj, po navadi v skušini oblikujeta veliko koalicijo privržencev samcev in samic. Povezave med pripadniki koalicije temeljijo na vsakodnevnih intimnih stikih - objemih, dotikih, poljubih, negi in medsebojnih uslugah (kot danes politiki, ki hodijo naokoli, se rokujejo ...). Alfa samec po navadi na vodilni položaj ne pride zaradi telesne premoči, temveč zaradi velike in trde koalicije. 

Izsledki socioloških raziskav so pokazali, da lahko "naravna" skupina, ki jo povezuje opravljanje, šteje največ 150 članov. Še dandanes se kritični prag v človeških organizacijah ustavi pri tej številki. Pod tem pragom so skupnosti, podjetja, družbene mreže in vojaške enote lahko ohranjajo predvsem s temeljitim poznanstvom in čenčami. Za ohranjanje reda ne potrebujejo uradnih položajev, naslovov in zakonikov. Ko pa je prav 150 ljudi posameznikov presežen, stvari ne morejo več delovati tako. Kako je Homo sapiensu uspelo prečkati ta kritični prag ter pozneje ustanoviti mesta z več deset tisoč prebivalci in cesarstva, ki so vladala več sto milijonom ljudi? Skrivnost je verjetno v pojavu izmišljotin. Veliko število neznancev lahko uspešno sodeluje, če verjame v skupne mite. 

Vsako obsežno človeško sodelovanje - pa naj gre za sodobno državo, srednjeveško cerkev, starodavno mesto ali starodavno pleme - ima korenine v skupnih mitih, ki obstajajo le v kolektivni ljudski domišljiji (verstva, države, pravni sistem, podjetja ...). Nobena od teh zgodb ne obstaja zunaj zgodb, ki si jih izmišljujejo in si jih pripovedujejo ljudje. Bogovi, države, denar, človekove pravice, zakoni in pravica obstajajo le v skupni človeški domišljiji. Zlahka razumemo, da "preprosta ljudstva" utrjujejo družbeni red z vero v prikazni in duhove ter s plesom okoli tabornega ognja ob polni luni. Ni nam pa jasno, da naše sodobne ustanove delujejo po enakih načelih. 

Peugeot (ali katerokoli drugo podjetje) je plod naše kolektivne domišljije. Pravniki to imenujejo "pravna fikcija". Nanj ne moremo pokazati, saj ni oprijemljiv predmet. Obstaja pa kot pravno telo. Peugeot torej spada v določeno zvrst pravnih fikcij, ki jih imenujemo "družba z omejeno odgovornostjo". Zamisel je ena najboljših domislic človeštva. Homo sapiens je brez njih živel dolga tisočletja. Kako je to nastalo? V tistih časih je vsakdo dvakrat premislil, preden je odprl svoje podjetje, saj je bil osebno odgovoren za vse, kar se je dogajalo z njim. Ta pravni položaj je ljudi odvračal od podjetništva. Potem je 1896 Armand Peugeot najel odvetnika, da bi opravil določene postopke, pravnik je opravil vse tiste svete postopke, izrekel vse potrebne uroke in prisege (kot to počno tudi naprimer v religijah, da množica začne v nekaj verjeti) in milijoni pokončnih francoskih prebivalcev se je začelo vesti, kakor da podjetje Peugeot resnično obstaja in je z odgovornostjo ločeno od lastnika. Sicer - kaj je podjetje? Bančni račun? To lahko zamenjaš. So podjetje zaposleni? Ti se lahko menjajo, celo gredo, podjetje še obstaja. Je le sklop pogodb? Ne, te lahko izgubiš, pa podjetje še vedno uradno obstaja. Kaj je torej podjetje? Je le fikcija, v katero smo vsi začeli verjeti in del našega vsakdana. 

Učinkovite zgodbe ni preprosto povedati. Težava ni v samem pripovedovanju, temveč v prepričevanju drugih, da ji verjamejo. Večina zgodovine se vrti okoli enega vprašanja - kako prepričati milijone ljudi, da verjamejo zgodbam o bogovih, državah in podjetjih z omejeno odgovornostjo? Poskusite si predstavljati, kako težko bi bilo ustanoviti države, cerkve in pravne sisteme, če bi lahko govorili le o stvareh, ki v resnici obstajajo, na primer o rekah, drevesih in levih. 

Namišljena resnica ni laž. V nasprotju z lažmi je nekaj, v kar vsi verjamejo. Dokler se skupna vera ohranja, ima namišljena resničnost v svetu določen vpliv. Namišljene resničnosti so sčasoma postale vse vplivnejše, zato je zdaj preživetje rek, dreves in levov odvisno od namišljenih oseb, kot so bogovi, države in korporacije. 

Znanstveniki trdijo, da so naši možgani in naše razmišljanje še zdaj prilagojeni za lov in nabiranje. Primer: nagon po uživanju zelo kalorične hrane je v naših genih trdno zakoreninjen. Čeprav imamo prenatrpan hladilnik, naš DNK še vedno misli, da smo v savani. Zato lahko izpraznimo celo banjico sladoleda in poplaknemo s kokakolo. Če je kamenodobna ženska naletela na bogato obloženo figovo drevo, je bilo smiselno le eno - kar tam je morala pojesti čim več fig, preden so drevo do golega obrali ostali. Ta gen po preživetju (in s tem kalorični hrani) je še vedno v nas. 

Današnje okolje nam ponuja več gmotnih virov in daljše življenje, kot so jih uživale prejšnje generacije, hkrati pa v nas pogosto vzbuja občutke odtujenosti, potrtosti in obremenjenosti. 

Življenje lovcev in nabiralcev se je razlikovalo od območja do območja ter od posameznega letnega časa. Vendar so na splošno gledano živeli udobnejše in srečnejše od večine poznejših kmetov, pastirjev, delavcev in uradnikov. 

Večina edinstvenih vrst je izumrla v dveh tisočletjih po sapiensovem prihodu na te celine. Po zdajšnjih ocenah je Severna Amerika izgubila 34 od 47 rodov velikih sesalcev, Južna Amerika pa 50 rodov od 60. Krivci za izumrtje smo ljudje. Tej resnici se ni mogoče izogniti. Tudi če so pri naših zločinih sodelovale podnebne spremembe, smo bili odločilni dejavniki mi. Če bomo nadaljevali z enakim tempom, bodo kiti, morski psi, tuni in delfini najverjetneje tako kot diprotodonti, talni lenivci in mamuti izginili iz obličja Zemlje. Izmed vseh velikih živali na svetu bodo človeški potop preživeli samo ljudje in kmečke živali, ki na Noetovi barki delajo kot sužnji na galejah. 

Znanstveniki so nekoč trdili, da je bila kmetijska revolucija za človeštvo velik skok naprej. Ta zgodba je bajka. Kmetijska revolucija ni bila znanilka nove dobe udobnega življenja. Življenje kmetovalcev je bilo na splošno težje in manj zadovoljivo kot življenje lovcev in nabiralcev. Ti so čas preživljali veliko zanimiveje in pestreje, manj so jih ogrožale lakota in bolezni. Kmetijska revolucija je brez dvoma povečala količino hrane, ki jo je imelo na voljo človeštvo, vendar ta dodatna hrana ni pomenila boljše prehrane in več prostega časa. Porodila je skokovite poraste števila ljudi (ker so se ustalili na enem mestu in tako lahko ženske večkrat rojevale) in razvejane elite (da je vodila večje skupnosti). Povprečen kmet je delal trše kot povprečen lovec in nabiralec, v zameno pa slabše jedel. Kmetijska revolucija je bila največja prevara v zgodovini. 

Zakaj torej pravimo, da je bila kmetijska revolucija uspeh? Tako kot se gospodarski uspeh podjetja meri le s število dolarjev na bančnem računu, ne pa z zadovoljstvom zaposlenih, se tudi evolucijski uspeh vrste meri s številom kopij DNK-ja. Če jih zmanjka, vrsta izumre, tako kot bankrotira podjetje brez denarja. Če ima vrsta veliko kopij DNK-ja, je uspešna in cveti. To je bistvo kmetijske revolucije. Pri uspešnosti vrste se torej nikoli ni spremljajo zadovoljstvo posameznika in lagodje njegovega življenja. Zakaj so se ljudje tako usodno ušteli? Iz istega razloga, kot se ljudje motijo že vso zgodovino. Niso si zmogli predstavljati vseh posledic svojih odločitev. 

Zakaj torej ljudje niso opustili kmetovanja, ko je načrt spodletel? Deloma zato, ker se je zamenjalo več generacij, preden je bilo majhnih sprememb toliko, da so spremenile družbo, takrat pa se nihče več ni spomnil, da so kdaj živeli drugače. 

Želja po lagodnejšem življenju je porodila veliko tegob, in to ne zadnjič. Enako se dogaja tudi nam. Koliko mladih diplomirancev je sprejelo zahtevne službe v zelo močnih podjetjih in si priseglo, da bodo trdo delali za zaslužek, ki jim bo omogočil, da se bodo pri 35 letih upokojili in se ukvarjali s tistim, kar jih resnično zanima? Toda ko dopolnijo to starost, imajo velike hipoteke, šoloobvezne otroke, hišo v predmestju, zaradi katere družina potrebuje dva avtomobila, in občutek, da življenje brez res dobrega vina in dragih počitnic v tujini ni nič vredno. Kaj naj naredijo? Naj gredo tako kot njihovi davni predniki spet kopat koreninice? Ne. Še dvakrat bolj zavzeto garajo kot sužnji. 

Eden železnih zakonov zgodovine je, da razkošje postane potreba in spočne nove obveznosti. Ko se ljudje nekega razkošja navadijo, da imajo za samoumevnega. Nanj začnejo računati. Prej ali slej brez njega ne morejo več živeti. 

Evolucijska perspektiva je žal nepopolno merilo uspeha. O vsem sodi le z merilom preživetja in razmnoževanja, ne zmeni pa se za trpljenje in srečo posameznika. Udomačeni piščanci in udomačeno govedo so morda res evolucijska zgodba o uspehu (samo poglejmo številke, koliko jih trenutno živi na Zemlji!), so pa tudi zgodba o najnesrečnejših bitjih, kar jih je kdaj živelo. Udomačevanje živali je temeljilo na nizu surovih praks, ki so iz stoletja v stoletje postajale okrutnejše. Torej je bila z vidika črede, ne z vidika pastirja, kmetijska revolucija za večino udomačenih živali strahotna katastrofa. 

Ko je kmetijska revolucija odprla priložnosti za nastanek nagnetenih mest in mogočnih cesarstev, so si ljudje izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave. Medtem ko je človeška evolucija še naprej napredovala po polžje, je človeška domišljija gradila osupljive mreže množičnega sodelovanja, kakršnih svet še ni videl. 

"Sodelovanje" zveni zelo nesebično, vendar ni bilo vedno prostovoljno in je bilo le redko enakopravno. Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju. Mreže sodelovanja so celo zapori in koncentracijska taborišča. Delujejo lahko le zato, ker več tisoč neznancem nekako uspeva usklajevati njihova dejanja. 

Vse te mreže sodelovanja so bile "namišljene ureditve". Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite. 

Evolucija temelji na razlikah, ne na enakosti. 

BREZPLAČNO: Mala knjižica smeha in navdiha

Rabiš nekaj za inspiracijo? Za srce? Za trebušne mišice? Nekaj modrosti babic? Ali samo učke spočit'? Vse v knjižici ...

KLIKNITE ZA PRENOS!
Mala knjižica smeha in navdiha
Brezplačna knjižica

.
close-link

Voltaire je o Bogu rekel tole: "Bog ne obstaja, ampak ne povejte tega mojemu služabniku, sicer me bo ponoči umoril."

Naravna ureditev je trdna. Nobene možnosti ni, da bi težnost nehala delovati, tudi če bi ljudje nehali verjeti vanjo. Nasprotno pa je namišljena ureditev vedno v nevarnosti, da propade, ker je odvisna od mitov - ti pa izginejo, ko ljudje vanje nehajo verjeti. Če hočemo namišljeno ureditev obvarovati, si moramo za to nenehno in zavzeto prizadevati. Nekatera prizadevanja se zatekajo k nasilju in prisili. Vendar namišljene ureditve ni mogoče vzdrževati samo z nasiljem. Potrebuje tudi prave vernike. En sam duhovnik pogosto opravi delo stotih vojakov - veliko ceneje in učinkoviteje. Vojske ni mogoče organizirati zgolj s prisilo. Vsaj nekateri poveljniki in vojaki morajo iskreno verjeti v nekaj, pa naj bo to Bog, čast, domovina, možatost ali denar. 

Diogen, grški filozof in začetnik kinizma, je živel v sodu. Ko ga je Aleksander Veliki nekoč obiskal, se je Diogen sončil. Aleksander ga je vprašal, ali lahko kaj naredi zanj. Kinik je vsemogočnemu osvajalcu rekel: "Pa res lahko nekaj narediš zame. Prosim, premakni se malo. Sonce mi zakrivaš." Zato ciniki ne gradijo držav in zato je mogoče namišljeno ureditev vzdrževati le, če velik del prebivalstva - zlasti velik del elite in varnostnih sil - resnično verjame vanjo. Krščanstvo ne bi obstajalo 2.000 let, če večina škofov in duhovnikov ne bi verjela v Kristusa. Ameriška demokracija ne bi obstajala 250 let, če večina predsednikov in kongresnikov ne bi verjela v človekove pravice. Sodobni gospodarski sistem ne bi zdržal niti en dan, če večina vlagateljev in bančnikov ne bi verjela v kapitalizem. 

Kako ljudi pripraviti do tega, da verjamejo v namišljeno ureditev, na primer krščanstvo, demokracijo in kapitalizem? Prvič, nikoli ne priznajte, da je ureditev namišljena. Vedno vztrajajte, da je ureditev, ki ohranja družbo, objektivna stvarnost, ki so jo ustvarili veliki bogovi ali zakoni narave. Ljudi tudi temeljito izobrazite. Že takoj ob rojstvu jih nenehno opozarjajte na načela namišljene ureditve, ki so vpeta prav v vsakogar in v vse pore življenja. 

"Poslušaj svoje srce." Toda srce je dvojni agent, ki po navadi upošteva navodila trenutno prevladujočih mitov. "Poslušaj svoje srce" je splet romantičnih mitov devetnajstega stoletja in potrošniških mitov dvajsetega. 

Potrošništvo nam dopoveduje, da moramo, če hočemo biti srečni, uporabiti čim več izdelkov in storitev. 

Za zmago je po navadi bistveno, da znate doma ohranjati mir, si v tujini pridobiti zaveznike in da veste, o čem razmišljajo drugi (zlasti nasprotnik). Zato napadalnega suroveža ni pametno izbrati za poveljnika. Veliko boljši je nekdo, ki zna sodelovati, popuščati, manipulirati in pogledati na zadeve z različnih zornih kotov. To so lastnosti graditeljev imperijev. 

Miti in legende so ljudi skoraj od rojstva navajali razmišljati po ustaljenem načinu, se vesti v skladu z določenimi merili, si želeti določene stvari in upoštevati določena pravila. Ustvarili so umetne nagone, ki so milijonom neznancem omogočili učinkovito sodelovanje. Tako mrežo umetnih nagonov imenujemo "kultura". 

V nasprotju z zakoni fizike, pri katerih ni nedoslednosti, je vsak umetni red poln notranjih protislovij. Kulture se jih trudijo odpraviti, in to je gonilo sprememb. 

Temeljni vrednoti enakopravnost in osebna svoboda si nasprotujeta. Enakopravnost lahko zagotovimo le s kratenjem svoboščin premožnejših. Če pa hočemo vsakomur zagotoviti, da počne, kar ga je volja, moramo na enakopravnost pozabiti. Politična zgodovina sveta po letu 1789 (francoska revolucija) je vrsta poskusov razreševanja tega nasprotja. 

Tako kot srednjeveški kulturi ni uspelo združiti viteštva s krščanstvom, tudi sodobnemu svetu ne uspeva združiti svobode z enakopravnostjo. Vendar ni s tem nič narobe. Takšna protislovja so neločljiv del vsake človeške kulture. Pravzaprav so njena gonilna sila, odgovorna za ustvarjalnost in dinamiko naše vrste. 

Doslednost je igrišče dolgočasnih umov. 

Če ljudje ne bi bili sposobni imeti nasprotujočih si prepričanj in vrednot, najverjetneje ne bi mogli oblikovati in ohraniti nobene kulture. 

V prvem tisočletju pred našim štetjem so se pojavile tri ureditve, ki bi lahko postale univerzalne. Njihovi zagovorniki so si prvikrat lahko predstavljali ves svet in celotno človeško raso kot eno enoto, ki ji vlada en niz zakonov. Vsi so bili "mi", vsaj teoretično. "Oni" niso več obstajali. Prvi univerzalni red, ki se je pojavil, je bil gospodarski - denarni red. Drugi je bil političen - imperialni red. Tretji je bil verski - red svetovnih verstev, kot so budizem, krščanstvo in islam. 

Denar ima svojo vrednost samo v naši skupni domišljiji. Njegova vrednost ni zapisana ne v kemični zgradbi školjk in papirja, ne v njihovi barvi in obliki. Z drugimi besedami - denar ni snovna resničnost, je psihološki konstrukt. 

Denar je sistem medsebojnega zaupanja, in to ne katerega koli. Denar je najsplošnejši in najučinkovitejši sistem medsebojnega zaupanja, kar jih je kdaj bilo. 

Filozofi, misleci in preroki že tisočletja obtožujejo denar, da je vir vsega zla. Morda, vendar je tudi vrhunec človeške strpnosti. Denar ima manj predsodkov kot jezik, državni zakoni, kulturna pravila, verska prepričanja in družbene navade. Je edini sistem zaupanja, ki do ga ustvarili ljudje in ki lahko premosti skoraj vsak kulturni prepad ter ne dela razlik na podlagi vere, spola, rase, starosti in spolne usmeritve. Poskrbi, da učinkovito sodelujejo tudi ljudje, ki se med seboj ne poznajo in si ne zaupajo. 

Imperij, ki ne prenese udarca in kloni pred njim, ni pravi imperij. 

Sapiens človeštvo nagonsko deli na dve skušini, na "nas" in "njih". 

Železno pravilo zgodovine je, da tisto, kar se zdi za nazaj neizogibno, v tistem času ni znano. 

Zgodovine ne proučujemo zato, da bi poznali prihodnost, temveč zato, da si razširimo obzorja, razumemo, da trenutni položaj ni ne naraven ne neizogiben, in da imamo zato na voljo veliko več možnosti, kot si mislimo. 

Prav nobenega dokaza ni, da se človekova blaginja z razvojem zgodovine neizogibno izboljšuje. Prav tako ni dokazov, da morajo kulture, ki koristijo ljudem, nezadržano uspeti in se širiti, manj koristne pa izginiti. Nobenega dokaza ni, da je bilo krščanstvo boljša izbira kot manihejstvo ali da je bil arabski imperij koristnejši od perzijskega imperija. 

Znanstvena revolucija ni revolucija znanja, temveč predvsem revolucija nevednosti. Pomembno odkritje, ki je sprožilo znanstveno revolucijo, je bilo spoznanje, da ljudje ne poznajo odgovora na večino najpomembnejših vprašanj. 

Vera kapitalizma v večno gospodarsko rast je v nasprotju s skoraj vsem, kar vemo o stvarstvu. Volkovi bi bili skrajno neumni, če bi verjeli, da se bo zaloga ovac povečevala v nedogled. 

Banke in vlade v zadnjih letih mrzlično tiskajo denar. Vse se na smrt bojijo, da bo trenutna gospodarska kriza zaustavila rast gospodarstva. Zato iz niča ustvarjajo na bilijone dolarjev, evrov in jenov, v sistem črpajo poceni kredit ter upajo, da bodo znanstveniki, tehniki in inženirji poskrbeli za nekaj res velikega, preden bo mehurček počil. 

 

Iz knjige SAPIENS, Kratka zgodovina človeštva, avtor HARARI