Mitch Albom, Še en dan
Zgodba, kjer se hčerka, ki dolgo ni imela stika z očetom, sedaj pogovarja z njim in jo zanima, zakaj je želel narediti samomor. Razloži ji zgodbo, kako je tisti dan, ko mu ni uspelo končati lastnega življenja, bil blizu smrti in je videl mamo. Mamo, ki je sicer že umrla. Tako je dobil še en dan, da se je pogovarjal z njo, ji zastavil vprašanja, ki so ob njeni smrti ostala neodgovorjena, in tako spoznal stvari o njej, njenem življenju, razlogih za ločitev z očetom …
Nekaj odlomkov iz knjige:
"Ko si podel do sebe, postaneš podel tudi do vseh drugih, celo do tistih, ki jih imaš rad.
Zakaj sem se poskušal ubiti? Morda boste presenečeni, da moški, kot sem jaz, moški, ki igrajo na prvenstvu Wold Series, nikoli ne morejo zabresti tako globoko, da bi storili samomor, saj imajo vedno vsaj to zavest, da so se jim uresničile sanje. Vendar se motite. Ko se ti uresničijo sanje, naletiš samo na počasno, koprneče spoznanje, da to ni to, kar si pričakoval.
Ni mi popuščala. Tudi klofutala me je. Grajala me je. Kaznovala me je. Vendar me je imela rada. Resnično. Rada me je imela, ko sem padel z gugalnice. Rada me je imela, ko sem z blatnimi čevlji tacal po njenih tleh. Rada me je imela, kadar sem bruhal, smrkal in si do krvi opraskal kolena. Rada me je imela, ko sem prihajal in odhajal, v mojih najboljših in najslabših trenutkih. Njena ljubezen do mene je bila neusahljiv izvir. Njena edina napaka je bila, da se mi zanjo ni bilo potrebno truditi. Zato je nisem cenil dovolj, dokler je nisem izgubil.
Si na cesti ali na zabavi
ali pa sam in naenkrat ti postane jasno.
Gledaš nekomu v oči in te presune,
tole bi lahko postalo krasno.
Večerjaš v gostilni in paziš, kaj ješ.
Če nimaš torte, je vse dolgočasno.
Kot srela z jasnega prešine te,
tole bi lahko postalo krasno.
»Mama,« sem zašepetal. Tega nisem rekel že celo večnost. Ko ti smrt vzame mamo, ti to besedo za vedno ukrade. »Mama.« Pravzaprav je samo zvok, mrmranje, ki ga prekinejo odprte ustnice. Toda na tem svetu je ogromno besed in nobena ne pride iz tvojih ust kot ta. »Mami.«
Otroci včasih pozabijo, kako močno so si jih starši želeli. Same sebe vidijo kot breme in ne kot uresničeno željo.
Kadar nekoga nosiš v srcu, nikoli zares ne odide. Lahko se vrne k tebi, celo v najbolj neverjetnih trenutkih.
Upam, da nikoli ne boste slišali teh besed: Tvoja mama je umrla. Drugačne so od vseh drugih besed. Prevelike so za ušesa. Spadajo v nek neznan, težak, mogočen jezik, ki odzvanja ob strani glave, uničujoča krogla, ki te zadeva vedno znova in znova, dokler besede naposled ne naredijo dovolj velike luknje, da se zarežejo v možgane. In tedaj te razkoljejo.
Samo eno družino imaš. V sreči in nesreči. Eno družino imaš. Ne moreš je zamenjati za drugo. Ne moreš ji lagati. Zaradi tega, ker držiš s svojo družino, je družina to, kar je.
Mamin ali očkov fant? Kako se boš odločil? Otrok nikoli ne bi smel biti prisiljen v izbiro.
Zdaj me je sram, da sem hotel storiti samomor. Življenje je neznansko dragoceno. Z nikomer se nisem mogel pogovoriti, da bi me potegnil iz obupa, in to je bila napaka. Morate imeti ljudi okoli sebe. Morate jih spustiti do srca.
O tisti noči, ko sem bil blizu smrti in sem videl in se pogovarjal z mamo (ki je sicer bila mrtva), sem veliko razmišljal. Verjamem, da mi je mama rešila življenje. Verjamem tudi, da te bodo starši, če te imajo radi, ohranjali na varnem, visoko nad svojimi razburkanimi vodami, in včasih to pomeni, da nikoli ne boš izvedel, kaj so prestali, zato boš do njih neprijazen, kakršen sicer ne bi bil. Toda za vsem tem se skriva zgodba. Kako je prišla ta slika na steno. Kako si dobil brazgotino na obrazu. Včasih so zgodbe preproste, včasih pa težke in presunljive. A za vsemi temi zgodbami se vedno skriva materina, kajti njena zgodba je tam, kjer se začne tvoja."
