Povzetek knjige Skodelica življenja, avtorica Tatjana Grča

Z gotovostjo pa vam lahko prenesem sporočilo, da je nekaj močnejše od vsake tesnobe in ne pozna poraza. To je Ljubezen.

Zakaj nimamo zavor iti do zdravnika in povedati za svoje težave z diabetesom, rakom, zlomom noge, ko pa odpove naše duševno zdravje, se čutimo krive, nenormalne in osramočene, kot da naša psiha ni del našega zdravja? Če zboli telo, je to družbeno sprejemljivo, če zboli duša, pa se bojimo okolici in sami sebi priznati svoje težave.

Uradno ime sem dobila pri obisku psihiatrinje. Anksiozna motnja. Pravzaprav anksiozno – depresivna motnja.

Zavedam se, da so mnenja in izkušnje ljudi pri jemanju antidepresivov zelo različna. Ni mi žal tega koraka. Bil je le eden izmed mnogih na poti iz brezna. Ni rešil mojega problema, tisti trenutek pa mi je predstavljal berglo, na katero sem se oprla k naslednjim korakom. Morda bi lahko tudi brez. Čudno, da lažje komentiramo jemanje antidepresivov kot pa prenajedanje, pitje alkohola, kajenje, lenobo, varanje in še marsikatero nezdravo početje. Ljudi, ki so se odločili delovati in reševati problem na ta način, pa imamo za slabiče.

Takšna izkušnja kot je moja ima eno dobro plat zgodbe: razumeš vse in vsakogar. Jasno ti postane, kako krhki smo, kako različni in močni so lahko telesni in psihični odzivi na nastalo situacijo, kako malo je treba, da pristaneš nekje na drugi strani, nekje, kjer so drugi, ker se tebi kaj takega ne more zgoditi. Pa se lahko. Zelo hitro. Ne izbira statusa, ne izobrazbe, ne poklica, ne spola, doleti lahko čistilko ali direktorja, mladostnika ali upokojenca, revnega ali bogatega, moškega ali žensko.

To se običajno zgodi ljudem, ki so preveč zahtevni do sebe in hkrati zelo sposobni in uspešni, so perfekcionisti in zato še težje sprejmejo dejstvo, da se jim je kaj takega zgodilo. Prav tako težko sprejme in opazi to njihova okolica, ker je pač vajena njihove uspešnosti in pridnosti. Zato takšni ljudje kot ste vi, običajno zanemarijo prvo in drugo stopnjo izgorelosti, preslišijo opozorilne znake svojega telesa in hitro pridejo na tretjo stopnjo, ki pa se že močno odraža na njihovem fizičnem zdravju

»Veste, človek je kot skodelica. Zliva vanjo celo življenje in če vsebine vsake toliko časa sproti tudi ne odliva, je skodelica enkrat polna. Takrat je potrebna samo ena dodatna kapljica in vsebina gre čez rob. Nazaj pa jo je zelo težko spraviti.«

Kar si sejal vrsto let, žanješ zelo dolgo. Pa nisi sam kriv, da si tako sejal. Nisi znal drugače. Zato si ne očitaj in bodi prizanesljiv do sebe, pa če traja še tako dolgo.

Moja težava kljub vsemu ni bila samo preobilica dela, ampak moje dojemanje teh obveznosti. Bila sem perfekcionist. Hotela sem vsa področja opraviti z odliko.

Vedno sem šla korak naprej, k novim rešitvam in poizkusom, enkrat mora uspeti. To je edino, kar lahko svetujem sotrpinom z anksiozno ali celo panično motnjo. Ne obupajte, zdržite, iščite rešitve, kakršnekoli, še tako trapaste.  Enkrat bo bolje, pa tudi če tri sekunde pred smrtjo. Vztrajajte do takrat, vredno je.

Ne prenesem predavateljev, ki so iz par knjig iznašli vso modrost tega sveta, sami sebe poimenovali coachi in rastejo kot gobe po dežju. Večini je vseeno za nas, ni pa jim vseeno za drage svetovalne ure, ki se morajo nadaljevati in nadaljevati, da vir denarja ne presahne. Pa naj gre za zdravje, premagovanje stresa, upravljanje s časom, razvoj in rast podjetja. Največ vedo tisti, ki niso preizkusili ničesar na svoji koži, ki so pravi čas našli pravo tržno nišo in trosijo svoje znanje naokoli. Ko si bolan, bi pojedel lastni drek, da bi se izvlekel iz krize. In tu je ogromna možnost zaslužka. Seveda niso vsi takšni, veliko dobrih je med njimi. Ampak ko si v težavah, tvoja razsodnost popusti. Oprijel bi se vsake bilke, ki jo srečaš, da bi si pomagal. Vedela sem, da so moji senzorji za prave rešitve na trhlih temeljih. Vedela sem tudi, da si sama postavljam blokade pred zadovoljivimi učinki alternativnega zdravljenja in spoznala sem, da iskanje rešitve izven sebe ne bo prineslo rezultatov.


Tatjanino knjigo SKODELICA ŽIVLJENJA lahko dobite na povezavi: www.tatjanagrca.si


Treba se bo poglobiti vase. Vstopiti v svet zmede, strahu, občutljivosti, negotovosti, panike, v svojo bolečinsko jedro. Tam moram poiskati tisto malo Tatjanco, ki vedno preveč razmišlja, ki bi rada rešila ves svet, ki ne prenese krivic in ki je na račun svojega zdravja prekoračila vsa priporočila svojega telesa. Treba bo spremeniti vzorce razmišljanja, poiskati samo sebe. Spreminjati sebe je najtežje.

Anksioznost prizadene deset odstotkov populacije. Pogosteje ženske zaradi drugačnega telesnega in čustvenega ustroja, posebno v obdobju materinstva. V zadnjem času je v strmem porastu, z zaskrbljujočim tempom se seli na mladostnike in celo otroke.

Morda ni slučaj, da so lahko otroci s posebnimi potrebami pogosto bolj srečni kot »zdravi« otroci. Kaj je pravzaprav pojem zdravja in sreče? To, da otrok obvlada matematiko in violino, ali morda to, da zna biti srečen, izražati svoja čustva, kritično razmišljati o svetu, se pogovarjati, biti ustvarjalen in kreativen?

V šolo vstopijo vsak s svojim potencialom, ob izstopu iz šolskega sistema pa se ohrani samo še en odstotek te nadarjenosti. Z enakimi pričakovanji in zahtevami do vseh jih ukalupimo v sistem, ki že dolgo ne deluje več. Učimo jih višje matematike in cele plejade nekoristnih podatkov, ne naučimo pa jih osnovnega čustvovanja, izražanja samega sebe, kritičnega razmišljanja, zdravega življenja, pridelave hrane, pogovarjanja, spoštovanja drugačnih, širine v razmišljanju, sreče, tudi metod samozdravljenja. Pravzaprav nazadujemo. Učbeniki so vse bolj debeli, otroške glave pa vse bolj zmedene. S tesnobo in paničnimi napadi se srečujejo že otroci in mladostniki. Pričakovanja in želje staršev, pedagogov in otrok samih so tolikšne, da jih ne zmorejo več. Učimo jih tekmovanja, ne sodelovanja. Učimo jih nabiranja točk in plezanja po vrednostnem sistemu, ki smo si ga sami zamislili. Čim več krožkov, dejavnosti, športov in instrumentov, priznanj in kolajn. Samo najboljši so dobri. V resnici ni tako. Večina največjih mislecev in umetnikov tega sveta, je bilo »neprilagojenih«, čudnih, nerazumljenih. Veliko uspešnih podjetnikov se ni znašlo v šolskem sistemu, pa so uspeli. Izobrazba je pomembna, ni pa edini jeziček na tehtnici za uspeh v kasnejšem življenju.

Inteligenca srca. Srce ni samo mišica, ki poganja kri po žilah. Srce čuti. Kadar so čustveni možgani ohromljeni, srce trpi in oslabi. Razmišljamo z možgani, čutimo pa s telesom.

Pomembnost naše biološke ure, dobrega spanja. Vedela sem, da spanje ob zgodnji uri, najkasneje ob deseti uri in v trajanju vsaj osem ur, bistveno vpliva na regeneracijo našega telesa. Samo v tem primeru se ponoči tvori hormon melatonin, ki ga nadzira žleza češarika in uravnava naš bioritem in našo energijo in je daleč najboljši antioksidant našega telesa.

Akupunktura, ki ravno tako pomirja čustvene možgane. Preko meridianov v telesu z iglami vplivamo na posamezne predele čustvenih možganov, ki so odgovorni za doživljanje bolečine in tesnobe, spodbujamo izločanje endorfinov in uravnavamo srčno koherenco. Metoda se dopolnjuje z jogo, meditacijo in vadbo srčne koherence. 

Vpliv prehrane na telo in s tem tudi na delovanje možganov. Dve tretjini možganov sta sestavljeni iz maščobnih kislin in avtor priporoča dodajanje maščobnih kislin omega 3, ki umirjajo razpoloženje in zmanjšujejo tesnobo, depresijo in težave srčno žilnih bolezni.

Fizična aktivnost. Tudi to sem že vedela in že zdavnaj začela s hojo, jogo in pilatesom.

Ljubezen je naša osnovna biološka potreba, kar sem na srečo lahko vsak dan doživljala in se ga s hvaležnostjo zavedala. Lahko bi rekla, da je bila ravno ljubezen vedno moje osnovno vodilo, da nikoli nisem obupala. Moje največje vodilo skozi življenje pa je bila ljubezen do mojih otrok. Tako prvinsko in silovito kot je čustvo matere do otroka lahko premika gore.

Danes vem, čeprav vedno ne uspem delovati tako, da moram ugasniti svojega samo kritika in prenehati z vsemi občutki krivde, da se moram sprejeti takšna kot sem, biti prizanesljiva do sebe in druge spuščati v svoj življenjski prostor samo do neke zdrave meje. Vsak je sam odgovoren za svojo srečo in ne morem živeti namesto drugih, pa če jih imam še tako rada.

Edina stalnica v življenju so spremembe. Ko obstanemo na mestu, nas ni. Žal pogosto šele preko težkih preizkušenj pričnemo osebno rasti. Noben poizkus ni napačen, povsod se lahko nekaj naučimo, le v vlogi žrtve ne smemo ostati. Izgovor »tak pač sem« me ne prepriča. Iskanje krivcev za svoje težave ne pripelje nikamor. Treba je začeti reševati svoje probleme na kakršenkoli način in ko človek naredi prvi korak, mu lahko pomagaš.

Ni važno, kako visoko na lestvi smo, vedno se da priti še višje in vedno lahko drug drugemu pomagamo splezati čim bolj visoko. Od tam je boljši razgled, vidi še širše. Iz brezna samopomilovanja se ne vidi nikamor.

Težava anksioznih ljudi je tudi to, da iz strahu pred napadom tesnobe vsako spremembo v fizičnem ali psihičnem počutju radi pripišemo svoji bolezni.

Počasi, s čisto majhnimi koraki sem začela poslušati sebe. Daj si priznanje! Dovoli si vzeti kolikor je potrebno časa za rešitev težave! Nihče te nima pravice soditi! Bodi prizanesljiva do sebe! In išči naprej!

Ljudje smo socialna bitja. Za svoj obstoj in razvoj moramo najti prostor ne samo v družini, ampak tudi v družbi. Veliko ljudi s tesnobo in paničnimi napadi doživi žalostno dejstvo, da jih v obdobju soočanja in premagovanja teh težav zapustijo tako rekoč vsi.

Večinoma so ravno boleče izkušnje in trpljenje tiste, ki nas primorajo splezati višje. Drugače ne razumemo lekcije. Bolezni, izgube najbližjih in druge hude preizkušnje nas prisilijo stopiti iz cone udobja v raziskovanje samega sebe. Dolgo časa lahko tavamo od ene tehnike do druge, raziskujemo različne metode in če je nikakor ne najdemo, je ta globoko v nas. Čaka, da jo odkrijemo. Dokler ne gremo vase, ne moremo nikamor.

Na vrtu sem morala premagati samo sebe. Umazana, utrujena in preznojena in z bolečim hrbtom sem se vrnila domov, a tisti dan tesnobe ni bilo.  In mož se mi je smejal: »Pa kdaj sem ti že rekel, da motika zdravi depresijo, pa mi nikoli nič ne verjameš!«

Resnična sprememba se pojavi šele, ko postanemo tisto, kar smo, ne takrat ko poskušamo biti nekaj, kar nismo.

Nabiranje znanja ne pomaga, potrebno ga je živeti. Vsak dan. Znova in znova si je potrebno zastavljati vprašanja: kdo sem, kaj želim biti? V kaj verjamem, kakšna so moja prepričanja? Ali mi pomagajo ali škodijo? Kaj mi poskušajo dopovedati simptomi moje bolezni? Kaj moram sprejeti, ozavestiti in spremeniti? Kaj je moje poslanstvo?

"Če ne najdeš prave tehnike in rešitve ni na dlani, se ta skriva stopničko globlje, v tebi. Ne izhajaj iz ponudbe, ampak iz sebe. Ni pravo vprašanje komu verjameš, ampak v kaj verjameš? Olupiti moraš čebulo lastnih prepričanj in iz celotne izkušnje izvleči modrost in smisel, ki te bo osvobodila na širši ravni. Postani tisto, kar skušajo simptomi tvoje bolezni prebuditi, spremeniti ali razviti v tebi. Ne ubij sla, ki ti je prinesel pomembno sporočilo. Ampak razberi modrost, ki se skriva za njim. Razišči svojo karmo."

Vprašaj se zakaj? Kašen doprinos boš dosegel? Ciljaj visoko! Navduši ljudi. Poišči si strokovno pomoč, mrežo strokovnjakov. Povej prijateljem za svojo odločitev. Vztrajaj pri odločitvi, drži se plana. Postalo bo težko. Vizualiziraj uspeh. Karkoli boš dosegel, bo dovolj dobro, čeprav bo to več, kot si prej predstavljaš.

"Vzemi svojo zgodbo in jo spremeni v inspiracijo nekoga drugega. Ko se boš nehal izgovarjati, boš naredil preboj naprej. Verjemi, da je to pomembno. Če boš služil drugemu, boš našel srečo. Odloči se biti srečen. Kako želiš preživeti preostanek svojega življenja?"

"... Dihaj! Vdihni še enkrat! Vsak vdih pomeni, da si živ! Živi za vsak trenutek! Ne zamudi niti enega vdiha! …" Tudi takrat, ko si zaradi tesnobe tako na »tesnem«, da čakaš samo še naslednji vdih.

Pot raziskovanja samega sebe se nikoli ne konča. Zato ni potrebno, da stojim na najvišjem vrhu Andov kot absolutni zmagovalec. Dovolj je, da sem ranljiv popotnik. Ni pomembno, do katere višine priplezamo, ampak iz kakšnih globin se vedno znova dvignemo.

Iz knjige SKODELICA ŽIVLJENJA, Tatjana Grča >>