V svetu, kjer se na vsakem koraku poudarja individualizem, je prava umetnost ohraniti to, kar so nas učili starši - da ti je iskreno mar za druge ljudi. 

Ne negiram pomembnosti gledanja nase. Vedno in povsod sem zagovornica ravnovesja. A ker trenutno na vsakem koraku poslušamo glej nase, poskrbi zase, ti si najpomembnejši, se mi zdi, da nas je odneslo v pretiran individualizem, pri katerem pozabimo včasih sebe dati na stran in dovoliti empatiji, da pokaže, kaj se dogaja kolegu.

Če bi se trudila, bi težko doživela dan, ko ne bi vsaj v enem kotičku očesa ali ušesa zaznala besedno zvezo kako do uspeha. Seminarji, knjige, nasveti, videi … učijo in svetujejo množicam – kako uspeti. Tisti bolj poglobljeni dodajo še besedo sreča. A ko se sprehajam po ulicah Ljubljane, ko pospravim telefon in opazujem ljudi, vidim več pogledov v tla kot v nebo, več ustnic navzdol kot navzgor, več sivine kot iskrivosti v očeh. Ne gledajo teh vsebin o uspehu in sreči, jih ne upoštevajo ali je s temi vsebinami kaj narobe? Kje grešimo?

Že nekaj let kot radoveden otrok budno opazujem svojega vzornika v podjetništvu. Izjemno je uspešen, obenem pa videno v očeh ob tem res srečen. Zdi se mi celo, da bi te iskrice zadovoljstva ostale tudi če mu kakšna korona pohopsa podjetje. Bolj kot ga spoznavam, bolj si utrjujem spoznanje, kaj je njegova skrivnost uspeha in sreče.

Zna z ljudmi. Izjemno dober je z ljudmi. To pa ne izhaja iz priučenih tehnik vodenja, ampak iz pristne dobrote in pravih vrednot. Res mu je globoko mar za ljudi.

Ko njegov zaposleni napiše res slabo prodajno pismo, mu on na to odgovori: »Dobra zasnova. Morda bi izboljšal le ta del …« in napiše svoj predlog, vrhunsko zapisan. Ob tem doda: »To je zgolj osnutek. Vem, da znaš ti dosti bolje zapisati.« In res je ta zaposleni od sebe dal tako mojstrovino pisanja, da je presenetil vse. Ko vprašam podjetnika, zakaj mu ni direktno povedal, da je to res slabo napisano, je komentiral: »Si predstavljaš, kako bi se ob tem počutil? Ne bi mu bilo fajn. V takem stanju bi tudi težko iz sebe dal kaj veliko več, kot je dal. Vem, da zmore več.« Verjame vanj. Ljudje ob njem pokažejo in naredijo mnogo več kot sami mislijo, da so sposobni.

Ko mu omenim to svojo ugotovitev, le skromno skomigne z rameni: »Seveda ti mora biti mar za počutja drugih ljudi. A tebi ni?« Torej nobene naučene tehnike v ozadju? Nobenega seminarja o vodenju ljudi? Nobenih komunikacijskih in hipnotizerskih veščin? 

Seveda mi je mar. V čem je smisel uspehov, če ne moreš ob tem nazdraviti z osebo, ki jo rad pogledaš v oči? V čem je smisel sreče, če ob tem ne moreš objeti prijatelja? V čem je smisel ustvarjanja, če ne moreš z njim razveseljevati druge?

Ko ga vprašam, kaj je v tem svetu, poslovnem in osebnem, najpomembnejše, je kratek in jedrnat: »Odnosi.«

Morda bi v vsej zakladnici čudovitih slovenskih besed morali malo manjkrat uporabljati besedo jaz in jo nadomestiti s kakšnim vprašanjem osebi nasproti nas. Tako bo v ljudeh več pogledov v nebo kot v tla, več ustnic navzgor kot navzdol in več iskrivosti kot sivine v očeh.