Slavček (Kristin Hannah)

Povzetek knjige SLAVČEK, Kristin Hannah

Skoraj nemogoče je napisati povzetek take knjige, ker je bistvo v celotni zgodbi. A knjiga mi je bila tako všeč (na koncu sem celo malo zajokala), da sem vseeno poskušala iz nje povleči vsaj nekaj zanimivih misli za vpogled v vsebino knjige in stil pisanja.

Opisuje 2. svetovno vojno. Z epskim pogledom osvetli intimni del zgodovine, ki ga le redko vidimo: ženske v vojni. Ko to bereš, se zamisliš, kako lepa in scrkljana življenja živimo danes ...

V ljubezni spoznamo, kdo želimo biti, in v vojni spoznamo, kdo smo. 

Prihajam iz bolj tihe generacije, generacije, ki je preživela vojno. Generacije, ki razume vrednost pozabljanja in mikavnost novega odkrivanja. 

Bolj ko se dnevi mojega življenja bližajo koncu, bolj se zavedam, da se žalost tako kot obžalovanje nastani v naši DNK in za vedno ostane del nas. 

Osebno izkaznico želim nagonsko vreči v kovček, spustiti pokrov in jo spet skriti. Tako sem delala vse življenje. Toda zdaj umiram za rakom. Morda ne hitro, vendar tudi počasi ne, zato me nekaj sili, da bi se ozrla nazaj na svoje življenje. 

Vedno sem si želela, da bi me drugi ljubili in občudovali. Zdaj pa bi morda rada videla, da bi me poznali. Pri svojih letih se ne bi smela bati ničesar - zagotovo pa ne svoje preteklosti. 

Opazila je, kako ga je vojna spremenila. Kako sta jeza in nemočen bes izbrisala sočutje iz njegovih oči ter nasmeh z njegovih ustnic. 

Prepustila se je vznemirljivosti poljuba in dovolila, da je prežela ves njen svet. In končno je spoznala, kakšni so občutki, če si nekomu preprosto dovolj. 

Ko bo vojna napredovala, mislim, da se bomo morali vsi malce bolj zazreti vase. To so vprašanja, ki se tičejo nas, ne njih. Ne razmišljaj o tem, kdo so oni. Misli na to, kdo si ti in s kakšnimi žrtvami si ti pripravljena živeti in kaj te bo zlomilo. Za vsakogar bo prišel trenutek, ko bo podvomil o svoji veri. Ostati moraš močna. A ne le tako, da veruješ v boga. Bojim se, da molitev in vera ne bosta dovolj. Pot pravičnika je pogosto nevarna. 

Spet in spet se je obračala k bogu in ga rotila za pomoč ter mu obljubljala svojo vero. Hotela je verjeti, da ni niti sama niti odgovorna za vse in da se njeno življenje odvija po božjem načrtu, ki ga sama ne vidi. Zdaj pa se ji je zdela vera v kaj takšnega tanka in upogljiva kot pločevina. 

Nekako hodim naprej. Ene stvari nikoli en bom naredila - nikoli ne bom odnehala. 

Nekaterih podob, ki jih vidiš, ne moreš nikoli več pozabiti. 

"Upor se začne tako, da si zastaviš vprašanje. In potem isto vprašanje zastaviš drugemu." Remco Campert

Nasmeh, ki ji ga je namenil, je bil komajda nasmeh. "Vsi mi smo krhki. To je tista stvar, ki nas jo nauči vojna."

Zdaj je vedela, da nihče ne more ostati nevtralen - ne več - in kolikor jo je bilo strah tvegati hčerino življenje, jo je bilo nenadoma bolj strah, da bi hči odrastla v svetu, kjer dobri ljudje niso storili ničesar, da bi ustavili zlo. 

Otroci vojne bodo odrasli s tem, da bodo vedeli preveč. Poznali bodo strah, izgube in verjetno sovraštvo. 

Ko jo je pogledal - in je ona pogledala njega - sta oba spoznala, da je nekaj še hujšega od tega kot poljubiti napačno osebo. Da si to želel. 

Bila je vojna. Čas je bil edini luksuz in nihče ga ni imel zadosti. Jutri je bil tako kratek kot poljub v temi.

Ljubezen. Zlomljeno srce enako boli tako v času vojne kot v miru. Zato se vsakič dostojno poslovi od svojega mladeniča. 

Kako naj začnem na začetku, če pa lahko ves čas mislim le na konec?

Moški, kakršen je postal po vojni, ni bil nič podoben moškemu, kakršen je bil pred tem. Nekatere zgodbe nimajo srečnega konca. Tudi ljubezenske ne. Morda še zlasti ljubezenske zgodbe. 

Ljubezen mora biti močnejša od sovraštva, sicer nimamo nobene prihodnosti. 

V zadnjem tednu (ob koncu vojne) je pogosto slišala te besede. Uspelo nama je. Ko so Američani osvobodili taborišče, so bile te tri besede na ustnicah vseh jetnikov. Takrat je čutila olajšanje - po vsem, kar se je dogajalo, po tepežu, mrazu, ponižanjih, bolezni, vsiljenih pohodih v snegu, po vsem, kar je preživela. Kljub temu se ej zdaj spraševala, kakšno naj bi njeno življenje sploh bilo. Ne bo se mogla vrniti k tistemu, kar je bila, a kako naj zdaj nadaljuje?

Veš, kaj sem se naučila v vseh teh taboriščih? Niso se mogli dotakniti mojega srca. Niso mogli spremeniti tistega, kar je bilo v meni. Moje telo ... so zlomili že v prvih dneh, toda mojega srca niso. Karkoli ti je kdorkoli naredil, je to naredil tvojemu telesu in tvoje telo bo ozdravelo. 

Niso se imeli dovolj radi v času, ki so ga imeli na razpolago, nato pa se je čas iztekel. Ljubezen je tako izmuzljiva stvar. 

Jokala je zaradi vsega - zaradi bolečine in izgube in strahu in jeze, zaradi vojne in zaradi tistega, kar jim je vojna naredila, zaradi strahu, ki ga je spoznala in se ga nikoli več ne bo mogla otresti, zaradi groze kraja, na katerem je bila, in zaradi vsega, kar je počela, da je preživela. 

Ljubezen. To je začetek in konec vsega, temelj in strop in vse, kar je vmes. Ni bilo pomembno, da je zlomljena in grda in bolna. Ljubil jo je in ona je ljubila njega. Vse življenje je čakala - hrepenela - po ljudeh, ki bi jo imeli radi, toda zdaj je spoznala, kaj je resnično pomembno. Spoznala je ljubezen, ki jo je blagoslovila. 

Zgodbe pripovedujejo moški. Ženske gremo naprej. Me smo bile v tej vojni v senci. Za nas po koncu vojne ni bilo parad, niti medalij, niti nismo bile omenjene v zgodovinskih knjigah. Med vojno smo naredile, kar smo morale, in ko se je končala, smo zbrale drobce in na novo začele naša življenja. Vsi smo si obupano želeli pozabiti na vse. Morda pa je bila to le še ena napaka - da sem dopustila, da so ženske pozabljene.

Izgube ne štejejo. Pomembni so moji spomini. Rane se zacelijo. Ljubezen ostaja. Mi ostajamo. 

Iz knjige SLAVČEK, Kristin Hannah