Povzetek knjige Smisel življenja, Zlatka Skok >>
Včasih bi najraje zbežala iz popolnega življenja, a noge ji trdno ostajajo na mestu. Najraje bi zavrtela čas nazaj, a življenje ne dopušča popravkov. Želi si hitrih obratov in sprememb, a narava neodločnim ne prizanaša.
Z leti je njena odločnost slabela. Sčasoma je izgubljala razmejenost, kaj so njene želje in kaj želje drugih. Sledila je interesom okolice, seveda, saj se za žensko nekako spodobi, da uresničuje želje drugih. Da osrečuje druge. Da poskrbi za druge. Kaj pa zase? Na to je pozabila …
Za starša in otroka je zelo težko spoznanje, da med njima ni bilo iskrenosti.
Kjer je svetloba, ne moreta vladati strah in tema. Ni naša naloga živeti v laži, prikrivanju in manipulaciji.
»Treba bo potrpeti,« so rekli stari ljudje.
A četudi um pozabi, duša ne.
Kako naj človek živi svoje življenje, svoje sanje, kako naj izrazi svoje talente in kako začuti vzgibe srca, če ne zna reči preproste besede iz dveh črk, ki v sebi nosita izjemno moč: NE?
»Brezkompromisno se postavi ob rob komurkoli, ki bi zahteval, da določene stvari ne narediš v skladu s svojimi občutki, temveč v skladu z njihovimi pričakovanji.«
Želela je izkazovati jezik ljubezni, a ga nihče ni slišal. Sčasoma je prepoznala, da si ljubezen, ki jo išče pri drugih, mora najprej podariti sama.
Tako kot ni prijatelj vsak, ki te vleče iz blata, in ni sovražnik vsak, ki te potopi v blato.
Vsaka mati ima v končni fazi eno veliko željo – da so njeni otroci zdravi, samostojni, pripravljeni na življenje in da med sestrami in brati veje prijetna energija podpiranja in sprejemanja drug drugega. Saj to je osnovni namen družine. Ta energijski zapis se širi v skupnost, okolje, državo in planet kot celoto, saj smo vsi v enem velikem družinskem energijskem zapisu energij, ki nas podpirajo ali pa ne podpirajo.
Otroka bolj opazujeta, kot poslušata.
Smeh je včasih le obramba pred prepoznavanjem lastne bolečine. Včasih se največje bolečine skrivajo za masko nasmeha, največ neizrečenega pa za vedrim obrazom, kot bi človek neumorno želel še bolj kot okolico prepričati samega sebe, da mu nič ne manjka, da mu je lepo, da sta srečna. A globok pogled v oči ne more prezreti bolečine, ki sta jo čutila oba.
Pa vendar lahko lažeš in prikrivaš sebi, ne moreš pa življenju samemu. Eden izmed zakonov življenja je tudi ta, da ima vsako dejanje svojo posledico. V naravi ni nič izgubljenega, nič povsem skritega. Tudi duša sama ne dopušča ignoriranja. Včasih ti pusti čas, da pridobiš dovolj moči in energije, a slej ko prej te bo spomnila, zakaj si tu na svetu in kaj je tvoja naloga. Najsi bo težka ali lahka, ne moreš je zaobiti.
Vsakdo lahko s prstom kaže le nase, zato lahko le sama spremeni tisto, kar ji ni všeč, in ima moč spremeniti in sprejeti tisto, česar ne more spremeniti.
Več o knjigi SMISEL ŽIVLJENJA, na tej povezavi >>
Nekoč so bile vloge ženske in moškega jasno določene. Ženske so veljale za bolj intuitivne in spretne v pogledu na celoto, medtem ko je bil moški zaščitnik in aktivni akter za realiziranje opravil. Ja, drži, da so bile ženske v preteklosti velikokrat zatirane, v pretirani ponižnosti pa dostikrat tudi izkoriščene. Drži tudi to, da so moški dostikrat izkoriščali svojo družbeno in fizično moč. A moderna družba je v svojem razvoju šla morda preveč iz ene skrajnosti v drugo. Prava moškost in prava ženskost postaja le še zgodba v zapisanih knjigah o zgodovini. Ženske so začele prevzemati vajeti v svoje roke in si v dokazovanju moškim nalagati bremena, ki naj bi bila domena moških. To, kar pa naj bi kot ženska opravljala zase in kjer je najmočnejša, pa se je zaradi pomanjkanja časa začelo zanemarjati. V družini naj bi ženska poskrbela za zakurjeno ognjišče, od koder bo sevala toplina v dom in prinašala prijetno valovanje harmonije in ljubezni.
A v družbi, ki poveličuje produktivnost, denar in poslovne dosežke, spodbuja pa se individualnost, ženske v energijskem smislu postajajo vse bolj podobne moškim. Ob tem so pozabile, da so v prvi vrsti ženske, mame, partnerke. S tem pa so v družini povzročile veliko energijsko neravnovesje in primanjkljaj očetovske energije, po kateri sinovi tako kličejo in hrepenijo. Ženska je počasi pričela dobivati na moči in premoči.
Kot ima vsak dan svoj začetek, svoje jutro, tako sta neizbežna večer in temna noč.
Glas jo vodi: »Poženi globoke korenine in se poveži z zemljo. Z nogami tolči ob tla, kot bi si želela predreti vse tiste kanale, ki preprečujejo prizemljevanje. Občuti zemljo, občuti povezanost, odvrzi strahove, odvrzi okove, odvrzi vso tujo energijo. Ko umakneš strah, ti bo dovoljeno, da spustiš in odpustiš sebi in prednikom. Da odpustiš prednikom, ker so ti naložili to breme. Ne obsojaj jih. Osvetli jih s svojo ljubečo energijo, spusti strah in občuti hvaležnost.«
Božanska mati zemlja pa brezpogojno sprejema, čisti in obnavljala moč. Ne presoja, kaj je prav in kaj ne. Ona samo pomirja in zdravi.
Kar je potlačila, je tokrat prišlo na plan s še večjo intenzivnostjo. Tako si je vedno znova lahko potrdila, da se je bolje soočati z vsem, kar prinese življenje, kot to potlačiti vase, saj bo slej ko prej prišlo na plan, a takrat bo še težje, še bolj boleče.
»Ženske smo tista božanska bitja, ki dajemo toplino domu in delamo spremembe, ker vidimo in doživljamo življenje kot celoto. Če si se naveličala soobstajati v določenih odnosih, povezavah, kontaktih, kjer ni več tebe, kjer nimaš kaj več ponuditi, kjer nimaš več kaj sprejeti, potem preprosto odidi. Kajti najpomembneje je to, da se nehaš slepiti pred svojimi občutki
Reka teče že tisočletja, enkrat mirno, drugič divje, nekje pride na površje, drugje ponikne, včasih presuši, drugič poplavi … vendar struge ne zamenja.
Bala se je lastne spremembe, da ne bi s tem prizadela najbližjih, ki jo poznajo prav takšno, kot je sedaj. Hkrati pa je globoko v sebi vedela, da bi jo tisti, ki jo imajo radi, najraje videli – srečno.
»Ljubim življenje in rada živim.«
Po legendi iz starogrške mitologije so bili ljudje izvorno ustvarjeni s štirimi nogami, štirimi rokami, dvema glavama in eno dušo. Zevs je bil poglavar bogov. Ustrašil se je, da ga bi ti ljudje nadvladali, zato jih je prepolovil. Od tedaj hodimo po zemlji in iščemo drugi del sebe. Svojo dušo dvojčico.
Morala je sprejeti, da tisto, kar jo moti, ni prekletstvo, temveč blagoslov.
Potovanje k duši dvojčici je potovanje k samemu sebi. Cilj obeh duš je energijska uskladitev.
»Zdaj sem pripravljena, da odpuščam vsem ljudem, ki so me prizadeli, odpuščam preteklosti, odpuščam sebi, v celoti in popolnosti odpuščam zdaj.«
»Največja blokada je, da ne vidiš, kaj vse si sposobna dati svetu, in da si zelo stroga do sebe. Rešitev je, da se obrneš k sebi, vase. Da se ne ukvarjaš s tem, kaj drugi mislijo, kaj drugi naredijo, kakšne motive imajo. Rešitev je, da se vprašaš, kaj si zares želiš. Začni tako, da si zapišeš vse svoje sanje in želje. Potem si poglej ta seznam in se vprašaj, kaj lahko uresničiš takoj, kaj pozimi in kaj spomladi. Tako se bodo tvoje blokade strahu začele topiti. Tvoj energijski sistem je preobremenjen z neizpolnjenimi željami. Ne boj se jih izpolnjevati. Želje so pot do polnega življenja ter doseganja poslanstva. Le tako boš zagotovo občutila, kdo si v resnici.«
Vedela je, da mora naprej, pa naj bo izkušnja še tako boleča.
Vsakdo v življenju doživlja trenutke zmedenosti. Trenutke neodločnosti. Življenja ne obvladujejo tisti, ki teh trenutkov ne bi doživljali, temveč so mojstri oni, ki vedo, kako si takrat pomagati. Mladi ali stari, moški ali ženske, zelenci ali modreci – prav vsi včasih potrebujemo steber opore, besedo tolažbe, talisman upanja ali karkoli drugega, kar nam vlije moči in vere, da zmoremo pravilno stopati po svoji poti.
Ne ustavljal se na malenkostih, ki so ti do zdaj jemale čas. Ustavi se takrat, ko začutiš, da se je treba ustaviti. In spet … nadaljuj, ko bo čas za nadaljevanje.
»Življenje lahko živiš na dva načina,« je nekoč rekel Albert Einstein, »lahko se pretvarjaš, da ni nič čudežno. Lahko pa imaš vse za čudež.«
Ko nekaj izgubiš, dobiš nekaj drugega.
»Na življenje glej z radovednostjo in odprtim umom. Predstavljal si, da v tem trenutku ne veš ničesar. Si kot prazna steklenica, ki pridobiva nove informacije. Slap kozmične svetlobe čisti tvojo energijo in spušča energijske smeti v zemljo, kjer se prerodijo v čisto svetlobo. Slap teče čez tebe, čez vse energijske kanale, tudi čez prste na nogah. Dovoli si pretok energij, dovoli si čiščenje. Ta slap čiste svetlobe čisti tudi eterično plast telesa in se razliva po vsej avri. Iz vsakega medceličnega prostora, iz vsake celice, iz vsakega praznega prostora v tebi in okrog tebe tečejo strupene energije navzdol v zemljo. Obstaja pa čista kozmična energija in energija svetlobe.«
Vsi smo eno. Posameznik je le majcen delček te celote, kapljica v oceanu. Zato je za vsakogar izmed nas še kako pomembna kolektivna zavest. Lahko negujemo, čistimo, okopavamo, rahljamo, zalivamo in občudujemo svoj vrtiček, a ob prvem vetru bo nanj prineslo smeti s sosednjega vrta. Tako ne bo mogel biti nikoli tako čist, tako cvetoč, tako lep, kot bi si želeli. Zato je pomembno, da v svoja življenja spuščamo več svetlobe, več ljubezni, tako zase kot za vse okoli nas.
Iz knjige SMISEL ŽIVLJENJA, Zlatka Skok >>
