Burma, 2015

»Never do anything if it means you can't sleep at night.« Richard Branson (Prevod: Nikoli ne stori dejanja, zaradi katerega ponoči ne bi mogel spati.)

Sprehajala sem se z nuno po enem izmed meditacijskih centrov v Burmi, kjer sem na poti na tleh zagledala bankovec. Brez razmišljanja sem ga pobrala in veselo podala nuni, da ga bo sprejela za njihov meditacijski center.

Takoj se ga je branila in rekla: »Ne, pusti ga na tleh, kjer je bil.«

Najprej sem pomislila, da imajo kakšen rek ali prepričanje, da je pobiranje denarja s tal slaba karma, da to prinaša nesrečo ali kaj podobnega. Meni je bilo že kot otroku podano prepričanje, da je najti denar na tleh pozitiven znak Vesolja, da boš dobil še več denarja. In če ga pustiš na tleh, pomeni, da ne spoštuješ denarja, tudi če je zgolj en cent, zato bi se morali vsakega centa veseliti.

No, ne pri njih. Zato sem jo povprašala, naj mi pove več o tem ...

»Nikoli se ne pobira stvari iz tal, katere je druga oseba izgubila. Kaj če ta oseba ugotovi to izgubo? Logično je, da bo šla iskati izgubljen predmet po isti poti, kjer je nazadnje hodila. Zato ga pusti na istem mestu, kjer je bil. To ni naše, je od osebe, ki ga je izgubila in prav je, da pustimo njej.«

Seveda sem ga odložila nazaj na tla ...

Nadaljevala je z dodatnim pojasnjevanjem: »Kaj če bi v nekem momentu ugotovila, da nimaš pri sebi svojega zvezka,« seveda je opazila, da se kot klop držim svojega rokovnika, kjer je bila na roke napisana že skoraj celotna knjiga: »Kaj bi storila? Verjetno bi se vrnila na vse lokacije, kjer si bila in kjer si hodila, da bi ga našla, kaj ne? Če bi nekdo vzel ta zvezek, tudi če v dobri veri, da ga zavaruje, bi imela bistveno manjšo možnost, da dobiš zvezek nazaj. Zato je pomembno, da pustimo stvari tam, kjer so.«

Me je prepričala. Saj je res bolj logično ... A nikoli nisem razmišljala na tak način. Sicer mi um še vedno ni dal miru z mislimi: »Ah, tega je manj kot 8 centov našega denarja, kdo bo pa to opazil, pa tudi če bo, mu vzame preveč časa, da bi šel nazaj iskati ta drobiž ... Kaj če ga na koncu odpihne veter ali uniči dež  - ne bo nihče imel nič od tega ...« in podobno. Ah ta naš um ...

Ni pomembno, koliko denarja je bilo, gre se za princip, navado, ki jo imajo v krvi. Mi pa večkrat preračunavamo in (preveč) razmišljamo ...

petra-skarja-myanmar-burma

 

Čez tri dni sem se vrnila v isti meditacijski center, ker smo bili dogovorjeni, da mi pripravijo nekaj knjig in materialov o Budizmu in Vipassani meditaciji. Zanimalo me je, kaj se je zgodilo s tem denarjem. Verjamem, da tista nuna živi po principih, ki mi jih je podala, a dvomim, da bi se vseh skoraj 350 ljudi, ki dnevno hodi mimo tistega še slepemu opaznega denarja na tleh, držalo teh principov.

Šla sem pogledat, seveda. Verjeli ali ne – denar je bil še vedno na tleh, točno tam, kjer sem ga pustila. Nihče od več kot 300 ljudi ga ni niti premaknil.

Podoben primer se mi je zgodil v hotelu na obali. Ker so imeli dokaj zapolnjene kapacitete (jaz pa ne rezerviram prevozov in prenočišč vnaprej – morda nespametno, a zagotovo bolj avaturistično 🙂 ), sem si uredila tri nočitve v enem hotelu, dve pa v naslednjem, kakšen kilometer oddaljenem. V prvem hotelu sem se pred odhodom poslovila od svojih čevljev, ki so več kot očitno prestali več kot bi bilo potrebno, da dobijo dovoljenje za odpad. Isti dan zvečer, v drugem hotelu, pride ponižno do mene prikupna gospodična iz hotela in reče: »Se opravičujem, da vas motim, vendar so nas klicali iz vašega prejšnjega hotela, da ste tam pozabili svoje čevlje in so vam jih pripeljali. Izvolite.«

Hm, resno? 🙂 Povedala mi je še, da so preklicali kar nekaj hotelov, da bi me našli, in bili presrečni, ko so na tej recepciji potrdili mojo prisotnost.

No, čevlji izgledajo grozno, a sem jih obdržala zgolj zaradi spomina na ta prijeten dogodek 🙂

Morda boste rekli, da je povsem normalno, da stvari, ki niso naše, pustimo pri miru, in da bi to vsakdo storil? Na splošno se imamo Slovenci za zelo POŠTEN in PRIDEN narod, kaj ne? Se strinjam, ampak ali je to zgolj naše PREPRIČANJE ali res to ŽIVIMO?

Naj vam povem en pripetljaj, ki me je negativno presenetil. Ne, presenetil ni dovolj močan izraz. ŠOKIRAL me je.

Kaj je bilo ...

Dogodek 500 podjetnic. Skupaj z dvema puncama sem organizirala Največji dogodek za žensko podjetništvo v Sloveniji, ki smo ga poimenovale 500 podjetnic (to je precej veliko število za majhno državo, kot je Slovenija, in večina ni verjela našim napovedim, da bomo tri punce zbrale 500 podjetnic na enem dogodku – no, letos nam je uspelo zbrati 530 žensk, na kar sem izjemno ponosna).

petra-skarja-500-podjetnic

 

Na letošnjem dogodku sem na vidno mesto v središče dogajanja postavila po en izvod vsake svoje knjige v vsakem jeziku, v katere so do sedaj prevedene. Dodala sem celo eno iz svoje popolnoma prve izdaje prvih 1000 knjig, katere so bile narejene še posebej kvalitetno, s trdimi platnicami ... Nisem jih prodajala, le razstavila, da so bile vidne – majhna gesta za grajenje prepoznavnosti teh knjig. Več kot očitno je bilo, da so knjige tam razstavljene, kot na primer predmeti v izložbah trgovin – kjer veš, da to niso stvari, katere bi kar vzel, ampak so tam z namenom, da jih pogledamo.

Po zaključenem dogodku smo s soorganizatorkama zadovoljno pospravljale zadnje stvari, ko sem opazila, da ni knjig. Vprašam hotelsko osebje ali so jih morda oni pospravili. Ne. Ok. Vprašam soorganizatorki ali sta jih oni že pospravili. Ne. Hm, pogledam še naokoli in se kmalu sprijaznim, da so knjige preprosto izginile. Da so jih vzeli. Vse. Brez vprašanja.

Vem, da to morda ni najpomembnejša informacija, pa vseeno – udeleženke dogodka so bile ŽENSKE, ki imajo lastna PODJETJA, ki so za dogodek v povprečju plačale 60 evrov (knjiga stane le 9,5 evra, torej izgovor, da si morda ne morejo privoščiti te knjige, nikakor tu ni na mestu), torej ne na robu preživetja ali toliko obupane, da bi rabile knjigo isti dan ... Razlog torej zagotovo ni v pomanjkanju financ, vendar zgolj v ODNOSU.

A to še ni bistvena stvar, čeprav sem bila presenečena, da ljudje res to storijo. Bolj me je šokiral odgovor osebe, ki naj ostane neimenovana, ko sem ji povedala, da so knjige izginile:

»A si imela koga tam, da jih pazi?« me je najprej vprašala.

»Ne, pa saj so bile več kot očitno razstavljene kot v izložbi.«

»Ja potem pa LOGIČNO, kaj si pa pričakovala. Seveda da so jih pobrale, če pa nisi pazila na njih, niti nikogar postavila na to pozicijo. A si res mislila, da ti jih ne bodo kar vzeli?«

Ne vem, kaj vi pomislite ob takem odgovoru, a jaz sem bila šokirana. Vem, da živim malce v nekem svojem pravljičnem svetu, kjer so vsi dobri, pošteni, prijazni, si pomagajo in želim tudi to prepričanje obdržati, ker mi prinaša več dobrega kot slabega. Ljudje mi včasih rečejo, da sem naivna ali pripomnijo: »Daj no, bodi realna, zbudi se in poglej okoli sebe. Svet ni pravljica. Življenje je težko in ljudje nesramni in slabi ...« No, tega ne verjamem in niti ne želim verjeti. Ja, imamo mnogo slabih situacij in izkušenj v življenju in z ljudmi, kot na primer ta, o kateri pišem sedaj, kar pa ne pomeni, da je življenje težko in ljudje slabi.

 

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

KLIKNITE ZA PRENOS
Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

Zapri

 

(Da se razumemo - saj se mi je podobno zgodilo tudi na Hrvaškem, tako da ni to omejeno le na Slovenijo ...)

Želim ostati v svojem »pravljičnem svetu« dobrih ljudi in čudovitega sveta. Vem, da ni vedno tako, a v skoraj vseh primerih najdeš to, kar iščeš. In če verjameš in vidiš v ljudeh DOBRO, ti dobro tudi pokažejo in dajo. Če verjameš, da je svet lep in se osredotočaš na vse LEPO, lepo tudi dobiš. Zato si ne želim spreminjati svojega pogleda na svet – verjamem, da prav zato tudi vidim svet kot neko pravljico polno lepot in dobrote 🙂

Zato sem bila tako šokirana nad izjavo te osebe – da je povsem NORMALNO in PRIČAKOVANO, da bodo stvari, katere ne varuje varnostnik, zagotovo izginile. Celo prepričevala me je, da pravilno  razmišlja in da bi morala tudi jaz tako ... Ni toliko hudo, da so vzeli knjige, mnogo hujše je to prepričanje, da je to povsem normalno in pričakovano. Da je brez nadzora varnostnika kraja povsem normalna in pričakovana. In mi se imamo za pošten narod?

No, močno vsaj upam, da bodo izgubljene knjige imele kakšen pozitiven vpliv na tiste, ki so jih vzeli, in da ne bodo zgolj ležale nedotaknjene na policah ... Če je temu tako, potem je namen knjig dosežen 🙂

Boste rekli, da je to edini primer. No, niti ne.

Pred nekaj meseci sem se pogovarjala z izjemno prijetnim skrbnikom koče v naših čudovitih gorah pod Stolom (to je bil en najtežjih in najlepših mojih zimskih vzponov). Mnogo planinskih koč je v lanskem letu dobilo meni ene najlepših skodelic za čaj – bele z minimalistično sliko gora in merkacije, res lepe. Že nekaj časa sem jih občudovala, zato sem tokrat vprašala skrbnika ali jih morda prodajajo, ker bi jo res rada imela. »Koliko jih potrebuješ?« me je vprašal. »Samo dve.«

petra-skarja-gore

 

Izpod pulta je vzel dve taki skodelici in mi jih prinesel k mizi z besedami: »Jih ne prodajamo, ker so bile namenjene zgolj planinskim kočam ob projektu varovanja gora, ampak evo – izvoli, ti ju podarjam.« Vau, neverjetno, s čim sem si to zaslužila? »Cenim to, da si me vprašala,« je rekel. »Veš, prav vsak dan nam zmanjka kakšna skodelica, kozarec, spominek ali kaj drugega. Ljudje kar vzamejo, brez da bi vprašali. Zdaj smo tega sicer že vajeni in to vnaprej računamo v pričakovane stroške ...«

»Vzamejo zgolj skodelice in spominke?«

»Ne, ljudje vzamejo marsikaj. Razglednice, kemičnike, štampiljke, prte na mizah, toaletni papir je seveda stalnica ... Enkrat so vzeli celo krtačo za čiščenje wc školjke – celo videl sem moškega, ki mu je iz nahrbtnika pokukal le konec držala, a sem se le nasmejal sam pri sebi ...«

»Ne morem verjeti ...«

»Ampak tako to je. Se navadiš in sprejmeš, kaj drugega ti preostane.«

»Meni se pa zdi to velika reč! To je kraja. Saj je vseeno ali je to skodelica, spominek, toaletni papir ali wc čšetka – to je kraja!«

»Se strinjam s tabo in tega nikakor ne zagovarjam. Žalosti me, da je toliko ljudi s takimi dejanji, ki to sprejmejo kot nekaj normalnega. Ampak oba veva, da niso ogroženi za preživetje, da bi tako obupano potrebovali ta wc papir in si ga ne bi mogli privoščiti ... Taki ljudje niti ne bi prišli na dopust ali izlet v gore, se ti ne zdi?«

»Res je ... Ob tem je tudi v meni več žalosti kot jeze ...«

No, dobila sem pa dve najlepši skodelici iz gora (ki jih obožujem!), prijeten gospod pa ekstra visoko napitnino 🙂

Pomislite, a ne bi bilo lepše živeti v okolju, kjer bi bilo NORMALNO NE-krasti? Strašljiva misel je ta, da ljudje mnogokrat vzamejo stvari, ki niso njihove, in so ob tem prepričani, da je to vredu, da jim to preprosto pripada. Bodite iskreni in pomislite, koliko stvari je vzetih iz velikih podjetij, v katerih ljudje delajo. "Ti bom jaz iz 'šihta' prinesel, veš koliko imamo tega ..." sem slišala že vsaj stokrat. Papir, materiali, pisarniške stvari ... Stvari, ki niso njihove, a ne pomislijo, da je nekdo moral kupiti prav vsak kemičnik, vsak papir in vsak žebljiček, ki je v pisarnah teh podjetij. Tovrstne kraje so tudi mnogokrat ene izmed glavnih razlogov propada podjetij, čeprav delavci tega pod nobenim pogojem ne bodo želeli priznati in verjeti ...

Poleg tega so prepričani, da jim to pripada (ne vem, od kje ta misel in če jim res pripada – zakaj potem skrivajo v torbah in pod oblekami, ko gredo mimo vratarja?) in da s tem ni nič narobe. Ampak JE narobe. To je kraja. Za krajo gredo ljudje v zapor. Lahko ukradeš milijon evrov ali eno knjigico – DEJANJE je enako, le VREDNOST je druga.

Prepričana sem, da v današnjem času vedno bolj prihajajo v ospredje pozitivne človeške vrednote, med katerimi sta POŠTENOST in PRAVIČNOST med bistvenimi. Nekateri se smejejo, če to rečem, a verjamem da so tudi današnje energije sveta naklonjene tistim, ki delajo dobro in se zavedajo pomembnih vrednot, po katerih tudi živijo.

In svet na koncu JE pravičen. Kar si VZEL, ti bo na nek način nekje drugje vzeto. Kar si DAL, ti bo na nek način nekje dano. Vsa dejanja in misli se povrnejo kot bumerang ... Pomislite na to, živite to in svet bo zagotovo še boljši, lepši, bolj varen in prijeten za vse nas. Kamenček na kamenček in ga počasi spreminjamo 🙂

Iz knjige ZATE - Velike resnice malih doživetij >>

zate velike resnice malih dozivetij petra skarja