Malo za hec, malo pa tudi zares 🙂 Me je nasmejalo, ko sem to brala, zato delim dalje to zabavno primerjavo vzgoje v letih 1981 in 2017.
Peter in Marko se po šoli stepeta.
1981: Zberejo se firbci. Peter zmaga. Z Markom si sežeta v roke in postaneta najboljša prijatelja.
2017: Pokličejo policijo, ki zasliši fanta in njune starše. Oba otroka morata skupaj s starši vse leto obiskovati program za preprečevanje nasilja.
Roman je nemiren v razredu in moti ostale sošolce.
1981: Tovarišica ga pošlje k ravnatelju in ta mu da nekaj vzgojnih. Vrne se v razred, kjer potem sedi mirno in vsaj pol leta ne moti pouka. Potem se lekcija ponovi. Čez nekaj let se spametuje in pomiri ter postane cenjen kuhar.
2017: Romana pošlje k psihiatru, ki mu pripiše pomirjevala, Romanovi starši dobijo dodatek za invalidnost, Roman pa potrdilo o trajni zmanjšani prištevnosti. Roman čez nekaj časa pristane na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice, od koder se nikdar več ne vrne.
Francija boli glava in vzame nekaj aspirinov s seboj v šolo.
1981: Franci dobi od tovarišice kozarec vode, da lahko vzame tableto.
2017: Učiteljica pove šolskemu psihologu, ta ravnatelju in ta pokliče policijo. Francija zaslišujejo zaradi morebitnega posedovanja drog. Franciju doma naredijo racijo, vsa vas še dolgo govori, da Franci je mamila.
Mali Janko razbije šipo pri sosedih, zato ga njegov oče da čez koleno in mu s pasom nariše klobase po riti.
1981: Janko je naslednjič bolj pazljiv, zraste normalen, gre v šole in postane uspešen podjetnik.
2017: Jankovega očeta priprejo zaradi zlorabe otrok. Janka dajo v rejo, čez čas pristane v lokalni tolpi, psiholog prepriča Jankovo sestro, da je bila v zgodnjem otroštvu zlorabljena tudi ona in njegov oče za pol leta pristane na Dobu.
Mihec izprazni nekaj petard v prazno pločevinko in z njo razstreli mravljišče.
1981: Mravlje si zgradijo novo mravljišče.
2017: Pokličejo policijo, vojsko in protiteroristično enoto. Mihca obtožijo terorizma, SOVA pridrži in vzame pod drobnogled starše, ostale otroke odpeljejo v varno hišo, zaplenijo jim računalnike. Mihčev oče pristane na seznamu državnih sovražnikov in nikoli več ne dobi službe.
Duško med igro pade in si odrgne koleno. Medtem ko joče, pride njegova učiteljica in ga poboža ter objame v tolažbo.
1981: Duško je takoj bolje in nadaljuje z igro.
2017: Učiteljico obtožijo pedofilije, vržejo iz službe in ji prisodijo 3 leta zapora. Po pritožbi zadeva konča na evropskem sodišču. Duško mora 5 let obiskovati terapevta.
Vir: neznan (ni pa moj osebni) ...
Brezplačna E-knjiga: NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?
Draga Petra!
Saj se res človek malce nasmeji ob vsem tem čitanju,žal ta, vsaj moj smeh ni tisti pravi.Je bolj prisiljen, žalosten smeh.
Splo se ne zavedamo kam nas je vse pripeljala ta ” demokracija” in ” človekove pravice”.Besede ,le na papirju a se jih ogromno
ljudi drži kot pijan plota.Saj niso otroci krivi, zelo žalostno je da so straši, ki naj bi vzgajalai otroke tako omeheni, da ne uporabim
kakšne hujše besede.Kam vse to pelje?????
Včeraj sem govorila z mamo enega mojih prvošolčkov. Beseda je tekla o tem, kako kaznovati otroka, ki stalno krši pravila. Kaj storiti potem, ko učitelji obvestimo starše (in smo torej pred tem uporabili možnosti, ki so nam dane). Kaj storiti, ko otrok ne spremeni vedenja, čeprav so mu odrekli slaščice, čas za igro z računalnikom, čeprav je bil zaprt v sobo… Ja res, kaj pa še ostane? Mamici sem svetovala, da poskusi dve čez rit. Gledala me je nejeverno, kar videla sem, kaj vse se ji je podilo po glavi. Ne, nihče noče, da bi se z njim začela ukvarjati šolska svetovalna služba, ker je uporabil najbolj prvobitno metodo kaznovanja. Nihče noče razgovorov na centru za socialno delo. Nihče noče obiska policajev, specializiranih za odkrivanje tovrstnih zlorab. Nihče noče prezirajočih pogledov sosedov. Vsi si želimo odobravanja skupnosti, vsi si želimo biti dobri starši, uspešni starši. Ampak poglejmo, kaj je realnost. Ko sem povprašala otroke v razredu, koliko jih je takih, ki so jih že dobili po riti, so to potrdili le trije. Starši s pomisleki imajo torej prav. Dve po riti ni več v navadi. So pa v navadi otroci, ki jim poveš pravila, jih razložiš, pa se zanje sploh ne brigajo, ogrožajo sebe in druge enkrat, pa znova in znova. Beseda ne zaleže, nanjo so povsem imuni. Obvestiš starše in – spet nič. Logično. Dete zraste in leta po svoje, do koder ga nesejo krila. In neprirezana krila lahko nesejo zeloooooo daleč. O tem, kje se taki izgubljenčki ustavijo ne bom pisala, vsi vemo. Tega, kar v tem trenutku občutijo njihovi starši, pa ne privoščim nikomur. Ne, tole ni dramatiziranje, tole so leta izkušenj. Če dragi starši ne dosežete, da bi vas vaši otroci upoštevali in spoštovali – jim s tem veliko vzamete. Otroci potrebujejo meje – dajo jim občutek varnosti. Otroci v vas potrebujejo zgled, kako moraš vzgajati – kakšne boste sicer imeli vnuke?! Zato zdržite pritiske okolja in svoje glave! Če nič drugega ne pomaga, mu dajte dve po riti, da bo čutil, kdo je tisti, ki ga je treba upoštevati. Nikakor pa to ne pomeni, da se otroke ( ali kogarkoli drugega) lahko pretepa – dve po riti – dobesedno. Nič več in nikjer drugje.