10322432_451438154991757_5129937579878330822_nDanes smo imeli zanimivo konferenco z naslovom Ali je šolska izobrazba dovolj za razvoj podjetništva. Moj odgovor: itak da ni, ne vem kaj temu potrebna konferenca, če je odgovor več kot jasen 🙂 Hihi, to bi bil Mirko hud, če bi mu to rekla 🙂 🙂 Sicer, dogodek je bil res super zasnovan in izpeljan!

No, želim izpostaviti nekaj drugega. Na koncu programa je mag. Mirjam Ivanuša Bezjak vodila kratek speed networking - upam, da sem si prav zapomnila naziv tega - pač kot speed dating, ampak da se tu na hitro poslovno predstaviš. V eni minuti. Na levo stran smo se postavili predavatelji (večinoma podjetniki), na desno pa dijaki, ki so se udeležili tega dogodka. Hitro sta se opazili dve izjemni pomanjkljivosti mladih, ki sta po mojem mnenju tudi razlog za težave pri iskanju prave poslovne poti v življenju in tudi pri iskanju SREČE v življenju (saj to je bistveno, kar iščemo, kajne?).

Prvič: Skoraj nihče se ni takoj odzval na povabilo mag. Mirjam, naj se udeleži te "vaje". Skoraj smo jih morali prositi, naj se udeležijo te vaje. Tam so, imajo čudovito priložnost osebno predstaviti se delodajalcem in podjetnikom, ena na ena, a oni tega ne izkoristijo. Tam so, imajo čudovito priložnost trenirati osebno kratko in jedrnato predstavitev, a tega ne izkoristijo. Kaj ni to škoda? Še večja škoda pa je to, da se tega ne zavedajo.

Hm, še bolj zanimivo je to, da je bilo veliko debate na konferenci o tem ali je današnja mladina pasivna ali ne. Jaz sem zagovarjala, da so v večini preveč pasivni, manjka akcije in pogumnega delovanja (vedno se sicer najde 10% takih, ki ne sodijo v to kategorijo, ampak ta procent je krepko premajhen...). Nekateri so zagovarjali kontra trditev, da so mladi izjemno zagnani in željni dela in iskanja priložnosti, vendar nimajo možnosti zaradi krize, ki je trenutno pri nas. No, presodite sami.

Mene niso prepričali, da bi spremenila svojo trditev. Več kot zgovoren dokaz na to je bila tudi ta pasivnost na prošnjo, naj se udeležijo vaje. Resnično silili so jih, naj se kdo pridruži, da sploh lahko izpeljemo vajo ... Kje je tu zagnanost, samoiniciativnost, akcija in želja po uspehu? 

In še druga težava: Ko so se ti dijaki predstavljali, sem od njih (natanko 7 dijakov se mi je predstavilo) izvedela izključno le:

  • ime in priimek
  • katero šolo obiskujejo
  • kateri predmeti jim ležijo in kateri ne
  • od kod prihajajo (torej kje so doma)
  • trije so mi povedali, da trenirajo šport
  • ena je povedala, da veliko prostega časa preživi s fantom
  • trije so mi povedali za uspehe na šoli (torej, da so odličnjaki)
  • en mi je povedal, da mu je zanimivo računalništvo in da bi nekaj v tej smeri študiral
  • dva sta mi povedala, da še ne vesta, kaj bosta vpisala za nadajlni študij

Meni je bilo kar malo hudo, ko sem to poslušala ... Zakaj? Imeli so priložnost OPISATI SEBE. In sebe ocenjujejo in opišejo zgolj po nekih hladnih podatkih ... dokaj nepomembnih za življenje.

OK, morda so res tako naučeni, da MORAJO to povedati, nič drugega. Pa sem jih sama spodbudila z vprašanji, kaj počnejo v prostem času, kaj jih veseli, v čem res uživajo ... No, odgovorov na to nisem dobila, so bili kar malo zmedeni ...

Morda res živim malo v pravljičnem svetu (in želim v tem notri tudi ostati, vsaj malo), a res bi si želela, da bi mladi, ki so še polni sanj, energije in veselja nad življenjem, v prvi sapi povedali, kaj je njihova strast, kaj njihovi hobiji in od česa se ne morejo ločiti, ker noro uživajo v tem! Kje se vidijo v prihodnosti in kaj si želijo doseči v življenju, kako spreminjati svet?! Želim slišati, kako so polni življenjske norosti in otroške radovednosti, katere kar ni videti konca!

In ko bi to povedali, bi jih morda v drugi sapi nekdo vprašal - ok, kaj pa študiraš? In ne obratno!

In ne samo KAJ povedo. KAKO povedo?! Še tista dva, ki sta mi povedala, da trenirata šport, sta to povedala, kot da je to najbolj brezvezna stvar na svetu. Ne vem no, ko sem sama trenirala odbojko, sem s takim navdušenjem razlagala o tem, da se je kar iskrilo ... Tu pa nobene energije, samozavesti, čustev ... Vse zelo hladno in 'mrtvo'...

Kaj smo res naučili mlade, naj ne sanjajo?! V teh letih bi pa sploh morali živeti v prepričanju, da bodo spreminjali svet! Da bo ves svet njihov, da bodo prepotovali cel svet in videli vse! Pa kaj, če so malo nerealni. Bolje to, kot pa da je večina res tako 'mrtvih' v sanjah in življenjskih norostih ...

Verjetno se bodo našli taki, ki bodo na to rekli: "Ja, ampak saj je bilo POSLOVNO mreženje, torej morajo predstaviti svojo POSLOVNO plat." Morda res. A zakaj bi bili tako omejeni? Zame je poslovnost celota osebe, kakršna je, z vsemi sanjami, željami, norostmi, lastnimi prepričanji in vrednotami. To mi več pove o tej osebi in njegovi poslovni plati, kot pa le neki hladni nanizani podatki, določeni s strani nekih inštitucij ...

Pa še tako mlahavo stisnejo roke, kot da bodo zdaj zdaj skupaj zlezli ... (z izjemo enega fanta) ...