Povzetek knjige SREČA, Will Ferguson
Urednik, ki je dodeljen za knjige o osebni rasti, dobi nenavaden rokopis. Knjiga, ki naj bi imela zares ultimativno rešitev, kako biti - srečen. No, potem se zgodba zakomplicira, ker izgubi ta rokopis, od katerega je odvisno njegovo delovno mesto, obenem se doma ukvarja z ženo, ki sledi neštetim novodobnim napotkom osebne rasti, obenem se zaljublja v sodelavko ... No, knjiga se izda in se kot virus razširi med ljudmi, ki res postajajo točno to, za čemer tako hrepenimo - zadovoljni, pomirjeni, srečni. Ampak posledično gospodarstvo propada, urednik je nezadovoljen ... Na koncu pa nekako spretno preko cele zgodbe pridemo do odgovora - kaj nas zares dela srečne. In za čem v resnici hrepenimo, ko prebiramo te nasvete "kako biti srečen" - a je to resnično to, kar si želimo? No, meni je bila knjiga zelo zanimiva, pa še dostikrat me je pošteno nasmejala. 🙂 Nekaj odlomkov iz knjige pa spodaj:
Založba Panderic pošlje v svet vsaj dvesto petdeset naslov na leto. Pri polovici se vložek za las pokrije, dobra tretjina prinese izgubo, preostali osamelci pa majcen dobiček. Slednji, le redke zlate kokoške, čudežno vlečejo ves voz. V svetu založništva velja Panderic za primer finančne stabilnosti.
Založništvo je res čudna panoga. Kot je nekoč dejal Ray Charles: "Nobenemu kurcu se ne sajna, kuga bo zares zažgal."
Vstopil je v svet besed (v pisarno na založbi). Svet besed in poblaznelega premetavanja papirjev. Svet, v katerem so vsi tisti pespektivni ljudje, ki so na faksu toliko obetali, končali pri vnašanju slovničnih popravkov, označevanju rokopisov, pregledovanju korektur, črtanju pripisov in sanjarjenju o dnevu, ko bodo odprli okno in stegnili roke proti zlato lesketajočim se streham mesta, v višave, kjer sije sonce ...
"Sranje!" je bila edina beseda, ki jo je Edvin zmogel, edina, ki mu je padla na pamet, edina, ki ji je uspelo zleteti z njegovega jezika. Dva milijona človeške evolucije, petsto tisoč let govorjenja jezika, 450 let sodobne angleščine z bogatim izročilom Sheakespeara in Wordswortha vred - vse je šlo v nič. V ključnem trenutku se je Edwin zatekel k "sranju".
Človeška narava dejansko obstaja. Pristna je. Moralna. Dobra. Ni se nam treba spremeniti. Moramo le odkriti, kdo smo in kdo lahko postanemo.
Kdo bo kupil knjigo, ki ne sodi v nobeno tržno nišo? Nima ciljne skupine. Avtor pravi, da je namenjena "ljudem, ki imajo občutek, da jim v življenju nekaj manjka". Ha! In koliko je teh? Na milijone?
Spomin vpliva na informacije. Nekatere podrobnosti zbledijo, druge se okrepijo, tretje spremenijo obliko.
Ljudje, ki kupujejo priročnike za samopomoč, si hočejo povrniti samozavest. Hočejo se ujčkati, tolažiti in valjati v vati puhlic.
"Nekdo bi moral napisati knjigo o tem," je bil, jasno, eden najpogostejših stavkov v vsaki založniški hiši.
Kaj če je ta avtor iznašel recept vseh receptov - kako biti srečen? V vsaki knjigi je nekaj, v nobeni pa ni vse resnice. No, v nekaterih je ni niti trohnice. Veš, zakaj imamo toliko klinčevih priročnikov za samopomoč? Ker ne pomagajo! Ko bo kdo napisal priročnik, ki deluje, bom ostal brez službe, madona!
Oba veva, da ni boljšega prodajnega orodja, kot je ljudski glas. Ustna reklama proda več knjig kot katerikoli oglas. Lahko si privoščiš še tako drago, premišljeno in dodelano marketinško akcijo, pa boš pogorel, če se bo med ljudmi govorilo, da prodajaš škart. Se spomniš Celestinske prerokbe? Avtor se je raztrgal, da bi našel založnika, pa so ga povsod nagnali. Nazadnje jo je izdal v samozaložbi in z avtom razvažal izvod od knjigarne do knjigarne ... In to počel leta in leta. Potrebna je bila nora vztrajnost.
Vsakdo išče nekaj, česar ne bo nikoli našel. Vsi ljudje potrebujejo pomoč, ali pa vsaj mislijo, da jo potrebujejo. Jaz jo prav gotovo.
Založništvo je zraščeno s grotesknimi teorijami. Čim bolje gre knjiga v promet, tem več denarja porabijo za pospeševanje prodaje. Če pa se ne prime, vanjo baje nima smisla vlagati. Posledica je na dlani: čim manj pospeška nekaj potrebuje, tem več ga dobi. In nasprotno.
Blazno tečen možakar. In vendar je treba ljubiti vsako živo bitje, naj bo veliko ali majhno. Celo ščurke. No, razen tistih najbolj nagnusnih. Saj veste, tistih, ki lezejo po dreku. Sicer pa prav vsako. Kajti vsa živa bitja potrebujejo ljubezen. Ljubezen, kar potrebujemo, je ljubezen. Vsakdo izmed nam mora biti ljubljen. Kajti ljubezen je kot voda. Potrebujemo jo za rast. Pa za žejo, jasno.
Pisci, ki hočejo uspeti, so znanilci vseh človeških želja.
Priročniki za samopomoč so sodobni opij in založniki obvladujemo ta trg. Nismo založniki, ampak trgovci z drogo. Dilerji smo.
Toka časa naša hrepenenja ne morejo ne pospešiti ne zavreti. Ne ozira se na nas, pa vendar nas ovija v svojo toplino.
Če vsi osvojimo formulo za srečo, bo življenja, kakršnega poznamo, konec. Kaj naj bi bilo slabega na tem, da so ljudje srečni? Pomisli malo. Celotno gospodarstvo smo zgradili na človeških šibkostih, razvadah in pomanjkanju samozavesti. Moda, kozmetika, instant hrana, zdravljenje plešavosti, mali oglasi, verske sekte, poklicni šport, frizerski saloni, ženske nakupovalne mrzlice, moške krize srednjih let ... Prvinsko nezadovoljstvo je temelj našega življenjskega sloga. Pomisli, kaj se bo zgodilo, če bodo ljudje resnično srečni. Resnično zadovoljni sami s sabo. To bo konec sveta. Amerika bo izumrla in potegnila za sabo še vse druge. Vse bo šlo k hudiču. Kot domine. Konec zgodovine.
Pesnik je nekoč zapisal: Če ne vračaš čustev mi dovolj, naj tisti bom, ki ljubi bolj. Jaz pa pravim, da je bil nespameten. Ko gre za srce, bolj ali manj ne obstajata. Obstajajo le hrepenenje, želja in bolečina. Zakaj vedno znova, spet in spet, izberemo napačnega človeka? Zakaj se zavestno oklepamo napačnega srca? Smo mar skrivaj zaljubljeni v lastno žalost? Mar skrivaj ljubimo lastne napake? Izberite raje radost. Ne strasti, ki kreše iskre in žge, temveč radost. Čisto radost. Radost večnosti.
Kupci in bralci knjig povsod predstavljajo skrajno majcen, a izjemno vpliven delček družbe. Ti izbranci, ki jih je Robert Davies poimenoval "učenjaštvo", berejo iz golega užitka. Literarni kritiki, šolarji in študentje, ki berejo, ker morajo, ne sodijo mednje. Učenjaštvo, resnični knjižni molji, so ključni element sleherne korenite spremembe sistema, kar ve vsak uspešen samodržec. Da lahko pobesnela množica zruši družbeni red, je mit; prave revolucije sproža učenjaštvo. Šele potem, ko stari režim klecne, se prikaže drhal z vilami v rokah in izrabi priložnost. Drhal je namreč v vseh pomenih besede nazadnjaška. Za trajne zasuke na bolje ali na slabše poskrbijo ljubitelji knjig. Dobra knjiga lahko v naletu prevzame učenjaštvo in tako zadane družbo naravnost v srce. In v glavo.
Človeško hrepenenje. Tisto večno stremenje. Jalovo, ampak zdravo težnjo po samopotrditvi. Želijo biti večji, boljši, lepši, bogatejši, hitrejši. Nauresničljive sanje o popolnosti, ki so bile tisočletja motor človeštva.
Vprašanje uredniku: "Vam, da si jo uredil. Sprašujem te, ali si jo tudi prebral. Povej po pravici." Ne le, da je knjigo mogoče urediti, ne da bi jo zares prebral ali se vanjo poglobil; baje je celo v navadi urednikov.
Za popolno tržno uspšenico je potreben splet svobodne volje, črednega nagona in večnega šarma hitre kurative.
Kakšen bi bil svet, če bi bili vsi zares srečni, kakor učijo te knjige samopomoči - večna sreča, umirjenost, nekakšna nirvana, mir ...? Ta svet bi bil brez duše in smeha. Brez tistega pravega smeha, ob katerem te boli srce in se ti solzijo oči. O nebesih se nihče ne reži. V raju ni krohota. Pozabljamo, kako otožen je pravi smeh. Smeh in solze. To sta dve plati istega kovanca. Ne moreš ju ločiti. "Nihče ne pleše trezen." Bilo je res v osemnajstem stoletju in je res še danes. Ljudje potrebuje drobne pregrehe. Potrebujemo sladkorno peno, ker je življenje žalostno in kratko in prehitro mimo. Zakaj kar naprej šušmarimo s svojimi pojavami? Zakaj smo obsedeni z banalnostmi? Zato, ker so postranske reči v resnici najpomembnejše. Bistvene. Živeti se ne splača zaradi nekakšne popolne SREČE, ampak zaradi trapastih malenkosti, ki nas razveseljujejo spotoma.
Ne poznam smisla življenja, vem pa, da se v vseh jezikih ključni stavki začenjajo s 'ko bi le ...', in 'mogoče pa nekoč ...'. Obžalovanje napak in hrepenenje po neuresničenem nas dela človeške.
Mislili smo, da bo kopičenje premoženja dalo življenju smisel. To je bila vselej osrednja človeška zmota.
Človeka v najboljšem pomenu besede je vselej gnal globok nemir, ki je tudi za ceno drznosti nenehno terjal nekaj drugega, nekaj več; enkrat resnično ljubezen, drugič pogled za obzorje. Ne Sreča, temveč njen obet je bil tisti, ki je človeški vrsti vlival moči za norosti in junaštva. Norost in junaštva se nista izključevala. Še zdaleč ne.
Zazdelo se mi je, da si ljudje želijo biti naplahtani. Očitno jim je bila iluzija ljubša od stvarnosti.
Veselje ni stanje, je dejavnost. Veselje je v resnici glagol, ne samostalnik. Ne more obstajati neodvisno od naših dejanj. Mora biti prehodno in minljivo. Trajnost je v nasprotju z njegovim bistvom. "Obča bridkost stvari." Bridkost napaja vse, celo veselje. Veselja ni brez žalosti.
Veselje je to, kar počnemo. Je razgaljen ples v dežju: brezbožen, absurden, prežet s slo in z otožnostjo. Tista radost in Sreča, ki jo zasledujemo, je pa blažena. In blaženost je nekaj, kar pride na vrsto po smrti.
Vsakdo si rad domišlja, da pripada taki ali drugačni subkulturi. Kar pa zadeva telo in duha, so med nami hudičevo majhne razlike. Podobnosti vedno prevladajo.
Kje sem pobral ideje za knjigo? V sebi. V vsaki knjigi, ki sem jo kdaj prebral, v vsaki pijači, ki sem jo kdaj polil, v vsakem pretepu, ki sem ga kdaj izgubil, v vsakem nosu, ki sem ga kdaj razbil. Ljudje smo zbirke navzkrižnih izkušenj, te sem pa črpal iz vsake ženske, ki sem jo kdaj zapeljal, iz vsake laži, ki sem jo kdaj povedal, iz vsake drobne zmage in iz vsakega velikega poraza. Izkušnje se nenehno kopičijo in brbotajo v nas. Ko umremo, vzamemo s sabo enkratno mnogovrstnost.
Ni bistvo etike razlikovati med črnim in belin, ampak med različnimi odtenki sive. Treba je izbrati med dvema enako željenima ciljema, ki se med seboj izključujeta: med svobodo in varnostjo, med pogumom in udobjem, med resnico in Srečo, med odgovorom A in odgovorom B.
Kdo smo? Kaj nas določa? Telo že ne. Niti ne premoženje, ne denar, ne družbeni položaj. Pač pa osebnost. Značaj. Naše napake, kaprice, frustracije, strahovi ... Brez teh nas ni. Brez teh smo srečne, brezosebne človeške lupine. Postave praznih pogledov in enakih izrazov, ki jih vidim, kamorkoli se ozrem.
Ljudje zares ne marajo svobode, ker terja odgovornost. Ne želijo razmišljati, želijo varnost. Hočejo se zaščititi sami pred sabo. Ljudem ni do svobode, radi bi bili srečni. Kar se tako ali tako največkrat izkjučuje.
Šel je celo ugotavljat, kaj je počel v prejšnjem življenju. Ne boš verjel, bil je kralj. Kakšno presenečenje. Še nikoli ni nihče pogruntal, da je bil nepismen kmetavz, ki je crknil od garjavosti, zato so njegovo truplo odvrgli v močvirje. Kje pa. Vsi smo strašne face; če ne v tem življenju, pa v kakšem drugem.
Veš, zakaj smo tam, kjer smo? Veš, zakaj smo postali največja, najudarnejša, najmogočnejša, najsilnejša burgerožerska in s kaloriji obsedena velesila v zgodovini človeške vrste. Veš, kaj je iz nas naredilo gospodarje sveta? Pehanje za Srečo. Ne Sreča. Pehanje.
Ta pravljica se ne konča z "in potem sta živela srečno do konca svojih dni". Po moje je v tem vsa poanta.
Iz knjige SREČA, Will Ferguson
