Bujno rastje:
Prva stvar, ki me je osupnila na Šrilanki, je bilo bujno rastje. Šrilanka mi je na prvi pogled podobna Sloveniji (kjer je, mimogrede, meni res čudovita narava) - veliko gozdov, zelenja, veliko vode, slapov ... S to razliko, da je na Šrilanki vse vsaj 2krat večje. Če je neka rastlina pri nas visoka 2 metra, je na Šrilanki vsaj 4 metrov ... Ja, narava je res ČUDOVITA!! Orhideje, palme, ogromna drevesa, čudovite rože, veliko zelišč, ananas (tu sem jedla najboljši ananas v življenju).
Zelo me je impresioniral slap, ki ga lahko vidite spodaj na sliki. Res ogromen slap sredi bujnega rastja, v neokrnjeni naravi.
Ni prijetno biti ženska:
Na Šrilanki je veliko območij, kakor ni še nihče stopil. Zakaj? Ne vem, ne zdi se jim smiselno, zakaj bi nekdo želel priti na vrh neke gore, blizu reke, v nekatere neokrnjene dele narave ... Samo razmišljanje ljudi in način življenja je za nas težko razumljiv. Pri njih ženske ne smejo nikoli same zapustiti hiše. Lahko jo v spremstvu staršev ali kasneje v spremstvu moža. V kolikor gre sama ven iz hiše (v trgovino, na vrt ... ni pomembno kam), velja za "slabo žensko" in je nihče noče poročiti. Mnogo takih žensk se preživlja s prostitucijo. Ko sva šoferja vprašala, kako je z moškimi, ali lahko gredo ven, nama je odgovoril skoraj presenečeno: "Ja, seveda, logično. Včasih moram iti tudi h kakšni drugi ženski." Ko sva ga vprašala, kako to, da vara ženo, glede na to, da ves čas poudarja, kako jo spoštuje, je odgovoril: "Če drugi ženski plačaš za seks, to ni varanje. Če ji ne bi plačal, bi to bilo varanje. Tega pa ne bi nikoli naredil svoji ženski."
Na splošno so se mi ženske tam kar smilile. Dokaj prestrašene, ne upajo se slikati, bog ne daj, da bi se je kakšen moški dotaknil (niti za sliko s turistom), ne sme se voziti v avtu, kjer je samo moški voznik notri, ne smejo piti alkohola, ne smejo kaditi, ne smejo stopiti v logale ali diskoteke ... In vsa ta pravila so tako stroga, da jo izženejo od doma, če kakšnega od teh pravil prekrši. Tudi ni redkost, da starši take punce naredijo samomor zaradi neizmernega sramu družine. Ni jim lahko. No, vzemite z rezervo - tako sliko sem dobila po pogovoru s tem šoferjem, ki je bil ves čas z nama na poti.
Še v hotelih, v uradnih in prestižnih prostorih, je seveda logično, da MOŠKEMU poprimejo plašč, da MOŠKEMU najprej postrežejo, da MOŠKEMU pristavijo stol, MOŠKEMU odprejo vrata avtomobila ... Če si ženska, se počutiš kot duh. Kot da te ni. Nihče ne vpraša ženske, kako je, kaj bi želela, če ji je toplo ali ne, če ji pomagajo ... Hecno ...
Dobri prodajalci:
Tako kot v Mehiki, so tudi tukaj ljudje dobri prodajalci. Navadne kamne iz potoka prodajo na tako zelo izviren način, da ga preprosto moraš kupiti. Res so dobri, pa tudi mnogokrat kar nadležni. Iz neizmerne prijaznosti znajo takoj preiti v neizmerno nesramnost, če česa ne kupiš.
Ko sva šla v budistrični tempelj (tega je veliko, a to naju takrat ni tako zanimalo, zato kar preskočim ta del), kjer nama je ob vhodu nek gospod začel razlagati o zgodovini, o Budi ... Rekla sva mu, da naju ne zanima, a to je kar preslišal in nadaljeval svojo zgodbo naprej. In nikakor ni odnehal! Na koncu ti pa taki rečejo: "Plačati mi morate 20 evrov za vodenje ..." Prve dni naju je to presenetilo, potem sva se že navadila in takoj na začetku rekla, da mu nekaj malega plačava, da naju pusti na miru 🙂 Deluje! Lahko se pa veliko naučite o prodaji ...
Dež, dež in dež ...:
Edino ena stvar nama je kradla veselje tega potovanja - dež, dež, dež in še enkrat dež. Vsak dan je deževalo. In to ni rahel dež, kot pri nas, ampak izjemni nalivi, ko z avtomobili ne moreš prečkati ceste zaradi dnevnih poplav. Veliko časa nama je vzelo čakanje, da preneha deževati.
Turist kot zlato:
Kot turist si tam zaščiten kot zlato. Če se turistu kaj zgodi, ko je pod okriljem nekega vodiča ali voznika, grozi temu vodiču huda kazen, tudi zapor. Zato te voznik tudi ne izpusti izpred oči. Šla sva pogledat čudovit slap, mu rekla, da želiva iti sama, a naju ni pustil. Ves čas je hodil za nama. Ko sva ga še tretjič, četrtič prosila, naj naju že enkrat pusti nekaj minut pri miru, se je odmaknil 50 metrov, a naju še vedno ni izpustil izpred oči. Šele kasneje nama je povedal, kakšne hude kazni so predpisane, če se nama kaj zgodi, ko sva pod njegovim okriljem.
Narodni park:
Najbolj me je navdušil narodni park (ne spomnim se imena), kjer sva videla mnogo živali v njihovem naravnem okolju. Krokodili, sloni, leopard, ptice, pavi, petelini, opice ... Čudovito! Ne znam opisati, kaj točno je bilo tako čudovitega, ampak srce mi je tam kar igralo ... Izredno prijetna energija, sproščenost ...
Na splošno je na Šrilanki zelo veliko majhnih opic. Šrilančani se jih otepajo in jih preganjajo (kot pri nas recimo podgane), ker vse pokradejo in uničijo, a meni so bile srčkane. Mnogokrat ti kar iz roke vzamejo hrano in stečejo stran.
Morje je ob južni Šrilanški obali večinoma razburkano, zato se je težko kopati. Vseeno je pa zelo lepo. Naju to ni zmotilo, ker sva pot nadaljevala na MALDIVE.
