Povzetek knjige STENA, avtor: Tone Svetina
Čudovita knjiga, posebej za tiste, ki imamo radi gore. Opisuje prvenstvene plezalne podvige Klementa Juga, Joža Čopa in ostalih. Knjiga je zapisana v zanimivi zgodbi življenja Joža Čopa do trenutka, ko je preplezal severno steno Triglava (Čopov steber) na mestu, ki je veljal za nepreplezljivega. Spodaj nekaj zanimivih misli, odsekov iz knjige:
Čim višje stoji človek v svojem duhu, tem bolj se ukvarja sam s seboj. Nekaj hoče iz sebe napraviti. In če nekaj napravi iz sebe, koristi vsemu človeštvu. Gore in stene so zato, da se dvigaš v njih in nekaj postaneš. Živi nevarno je moje geslo. Nevarnost lušči iz nas slabost. In nas kali, kakor jeklo ostrino.
Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov neskončnih razsežnosti spremeni v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednosti stvari, ki prihajajo vanj iz točke opazovanja.
Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo.
Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge.
»Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene. »Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.«
Tam, v steni, je hotel biti obraz, v katerem je zakopanih tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar človek zazna pred obličjem konca.
Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje.
Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic pa pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik.
Kaj ga je pognalo v skale? Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistosti in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila tudi smrt.
Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja.
Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni imel besed. Bile so prerevne.
Stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi. Čista kakor duša otroka ...
Skala je kakor ženska. Vsakomur se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.
Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš kamor hočeš! Kakor ljudi ... Če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir? Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.
Temine duha hranijo,
drzne s krvjo upanja,
v prepadih začetka
so skrite niti konca.
Potujemo za sledjo
svetlobe,
k vrhovom gora,
v noči
neodkitih obal.
Zazreti jih enkrat samkrat
in umreti
je bolje,
kot jih nikoli videti.
Človek se mora odločno spopasti s težavo, pa je polovica odpade. Ljudje vse preveč govorijo in strašijo, ne zmorejo odpovedi, trpljenja in tveganja.
V hipu je začutila neizmerno svobodo duše, globino nedoumljivega, ki spremeni trenutek v blaženo večnost. Kako malo in kako veliko je vredno eno samo človeško življenje ...
To, kar izgubiš, ne najdeš nikoli več ... Nikoli več se ne ponovi, kar je enkratno ...
Steno osvoji le pogum! Nevarnosti iščemo! Ker jih ljubimo! Ljubimo pa jih zato, ker nas napravijo močnejše!
Vrv mora vezati plezalca predvsem od srca do srca. Če tega med dvema ni, je bolje, da se ne navežeta.
Ljudje so kot drevesa. V gozdu so skoraj vsa enaka. Čim više sega v goro gozd, tem manj je dreves in tem bolj so si med seboj različna. V največjih višinah rastejo samo osamelci. Vsak zase je svoja podoba. Čim bolj jim strele in plazovi potolčejo vrhove in veje, tem globlje poganjajo korenine v dno skalovja.
Dejanja so merilo moža, ne želje.
Vsak, kdor išče, se nekoč izgubi. In potem ne ve, če se bo še kdaj našel.
Duša mu je gorela v ljubezni do nemogočega in se topila v sli po neznanem.
Dobro je, če ima človek tekmeca, ki je prijatelj in ne sovražnik.
Dandanes je toliko izdajstev po svetu, da le v skalah ni izdajstva. Tam sem z naravo ali pa z zvestim tovarišem. Samo izbranci zaidejo v kraljestvo nevarnosti. Kdor je izdajalec, je tudi strahopetec. Zato ostane na zložni poti. V smrtno nevarnost spremlja le zvest človek zvestega človeka. Tja gresta, ker vesta, da sta s svojo zvestobo doma. In tam ali oba zmagata ali oba padeta, trdno privezana drug na drugega z vrvjo ...
Sanje so mu vzbujale težnjo k novim dejanjem, izvršena dejanja so bila povod za nove sanje ...
Združilo ju je spoznanje, da so planine zdravje. Da so dobri ljudje in zvesti prijatelji, ki ljubijo gore in jim gore vračajo ljubezen.
Kolikokrat sem bil že razočaran v dolini. V gorah še nikoli!
Zagledal je otrplega čmrlja. Ledena krilca, tik pred smrtjo. Vzel je živalco v dlan in jo začel oživljati s toplo sapo. Kakši čudni ljudje! Oživlja čmrlja! Večina bi šla mirno mimo, marsikdo pa bi še stopil nanj ...
Mnogo lažje je ocenjevati, primerjati in kritizirati, kot ustvarjati.
Gorje ljudem, ki se spominjajo tistega, kar bi morali pozabiti, in gorje tistim, ki pozabljajo na to, kar bi si morali zapomniti. Bolečina te napravi močnejšega ali pa te zlomi in spači.
Obsojeni smo na tekmo. Tudi to v gorah, kjer naj bi bila tekma izključena. Tudi sem vnašamo zakon doline. Nenasitno željo, kdo bo prehitel koga in kako. Kdo bo prvi. Ne vprašujemo se ne za ceno ne za smisel, samo za cilj ...
Človenk ne ve, kaj mu pomeni prijatelj, ki mu je resnično blizu, dokler ga ne izgubi. ¸
Mi planinci, posebej plezalci, imamo v duši nekaj skupnega. Vsi imamo radi gore. Vse nas navdaja želja po lepoti, po boju in tveganju, po izzivanju usode, več ali manj si želimo, da bi se srečali s smrtno nevarnostjo in jo obvladali, ker si v resnici želimo življenja. Vleče nase meja neznanega in še marsikaj ...
Človek razpolaga v gorah s tem, kar prinese s seboj iz doline, s to razliko, da se vse, kar je v njem, okrepi do velikanskih razsežnosti. Dobro postane boljše, slabo slabše, kdor prihaja v zlu, se mu zlo razbohoti.
Mi izzivamo smrt in usodo zato, da bi premagali strah pred njo. Samo človek, ki se ne boji smrti, je vreden vseh čudes, ki jih nudi življenje.
Človek, kadar je sam, visoko v gorah, misli drugače kot v dolini. Marsikaj, kar se spodaj zdi pomembno, je tu odveč. So tudi stvari, ki jim v dolini ne presoja nobene teže, tu pa zaživijo in nenadoma postanejo gonilni vzvodi.
Vir nevarnosti pravzaprav ni v stenah in prepadih, marveč v človekovem osebnem razpoloženju. Zatorej so zmage, ki jih doseže plezalec nad stenami, zmage nad samim seboj.
Nihče, ki ni doživel poraza, ne zna ceniti zmage.
Vsaka tvegana odločitev za veliko dejanje mora v človeku dozoreti in tudi človek mora dozoreti zanjo.
Zakaj nam je prvenstvena smer tako pomembna? Kjer plezajo vsi, stena za nas nima več prave vrednosti. Veste, to je tako kot z ženskami. Tista, ki jo lahko imajo vsi, ni nikoli vredna toliko kot tista, ki je nihče ne more dobiti ... Res je, stena ne ve, kdo je bil prvi, kdo drugi in kdo zadnji. To vemo ljudje, mi postavljamo lestvico vrednosti kot merilo človeških dejanj in odnosov. So vrednosti, ki nimajo cene. Z drugimi besedami: so višine, po katerih hrepenimo celo življenje in jih le redko dosežemo. To je tudi prvenstvena smer ali izjemna ženska, če hočete.
Hoteli so le čistega zadovoljstva, radosti in moči. Vsega tega pa je bilo v triglavskih stenah obilo za vse. Samo roke je bilo treba stegniti in odpreti oči, pa se bogastvo samo nateka v dušo.
Sreča, Čop, je v samoti, zato zahajam, kakor ti, stran od ljudi ... Ljudje težko gledajo srečnega ali cleo žalostnega človeka. Če ti gre dobro, ti zavidajo, če ti gre slabo, se bojijo, da jih boš prosil za pomoč. Ljudje najlažje prenašajo povprečnost.
Živim po preprostem načelu: če človeku ne moreš storiti dobrega, mu tudi ne stori zla. In še eno: nikomur ne želim tega, kar bi mene prizadejalo. To je moja morala.
Bolje je pasti, kot se nikoli dvigniti, kot ležati in gniti na tleh, kjer te pohodi vsak, kdor le ima priložnost.
Kako naj človek ve, kaj zmore, če ne poizkusi?
Svet bo drugačen takrat, kadar bodo ljudje spet ljubili hrabrost in spoštovali čast.
Iz knjige STENA, Tone Svetina
Preberite si še povzetek knjige POT, Nejc Zaplotnik >>
