Povzetek knjige ŠTIRJE DOGOVORI, Don Miguel Ruiz
Vse je narejeno iz svetlobe. Vmesni prostor pa ni prazen.
Sem Bog. Toda Bog ste tudi vi. Vsi smo eno in isto, vi in jaz. Vsi smo podobe svetobe. Vsi smo Bog.
»Življenje je lahko, če živiš z zaprtimi očmi, in vse kar vidiš, narobe razumeš ...« John Lennon
Zmožnost tega, da se naučimo sanjati, nam je položena že v zibel, sanjati tako, kot sanja celotna družba, pa nas učijo ljudje, ki so prišli na svet pred nami.
Nagrada dobro dene, zato kar naprej počnemo to, kar drugi hočejo od nas, saj nam prav to prinaša nagrado. Strah pred kaznijo in pred tem, da ne bi bili nagrajeni, nas prisili, da se začnemo pred drugimi prenarejati, samo zato, da bi jim ustregli, samo zato, da bi bili zanje dovolj dobri. Delamo se, da smo nekaj, kar nismo, in sicer samo zato, ker se bojimo, da bi nas drugi zavrnili.
Vse človeštvo išče resnico, pravico in lepoto. Nenehno iščemo in iščemo – pa čeprav je vse že v nas.
Resnice ne vidimo, ker smo slepi. Slepijo pa nas tista lažna prepričanja, ki jih imamo zakopana v sebi. Obvladuje nas potreba po tem, da bi mi imeli prav, drugi pa ne. Ne vidimo, kdo v resnici smo; ne vidimo, da nismo svobodni.
Biti to, kar smo, je največji strah, kar jih pozna človek. Naučili smo se živeti tako, da ustrezamo zahtevam drugih ljudi. Naučili smo se živeti v skladu s pogledi drugih ljudi, saj nas je strah, da ne bi bili sprejeti in da ne bi bili dovolj dobri za druge.
V procesu udomačitve si ustvarimo predstavo o tem, kaj je popolnost, in se ji potem skušamo čim bolj približati. Ustvarimo si sliko o tem, kakšni naj bomo, da nas bo vsakdo sprejel.
Skratka, posiljujemo samo zato, da bi ugajali drugim.
Nihče nas bolj ne zlorablja kakor mi sami. Tako strogo, kot sodimo sami sebe, nas ne bi sodil niti najbolj krivičen sodnik, kar jih je kdaj bilo.
Dogovori, ki izvirajo iz strahu, zahtevajo od nas veliko energije; dogovori, ki izvirajo iz ljubezni, pa nam energijo pomagajo ohranjati in si jo celo pridobivati.
Če sprejmete naslednji štiri dogovore in živite v skladu z njimi, boste nagrajeni s povsem novim življenjem:
Prvi dogovor: Bodi brezgrajen v besedah.
(Brezgrajen pomeni »brez greha«.)
Beseda ni le zvok ali zapisan simbol. Beseda je sila: je moč, ki jo morate izraziti in posredovati drugim, misliti in tako ustvarjati dogodke v svojem življenju.
Besede so tako mogočne, da lahko že ena sama spremeni življenje ali pa uniči življenja milijonov ljudi (Hitler).
Kadar ste brezgrajni, sprejemate odgovornost za svoja dela, vendar se niti ne obsojate niti ne krivite druge za karkoli.
Biti brezgrajen v besedah pomeni ne uporabljati besed zoper samega sebe.
Kdor je brezgrajen v besedah, pravilno izrablja energijo; svojo energijo usmerja k resnici in ljubezni do sebe.
Toda takšen dogovor je očitno zelo težko skleniti, saj smo se naučili početi prav nasprotno. Naučili smo se lagati in laž je postala navada v občevanju z drugimi – in, kar je še najpomembnejše, z nami samimi.
Resnica je najpomembnejši del brezgrajnosti v besedah.
Najslabša oblika izrabljanja besed za črno magijo je obrekovanje. Svoja mnenja imamo celo o tistih, ki jih ne poznamo. Opravljanje je tako postalo poglavitna oblika medsebojnega občevanja v človeški družbi. Postalo je način, ki nas navidezno zbližuje, saj se bolje počutimo, če vidimo, da se še kdo drug počuti enako bedno kot mi.
Če bomo brezgrajni v besedah, bomo tudi imuni pred črnimi uroki drugih. Negativno misel namreč sprejmemo le, če je naš um rodoviten kraj zanjo.
Bodite torej brezgrajni v besedah. Njihova moč je velikanska. Uporabljajte besede, kakor je prav. Uporabljajte jih tako, da boste z njimi širili svojo ljubezen. Začenši pri sebi. Dopovejte si, da ste vredni vse ljubezni in spoštovanja. Dopovejte si, da ste vredni tudi svoje lastne ljubezni.
Drugi dogovor: Ničesar ne jemlji osebno.
Če vas ustavim na ulici in vam rečem: »Hej, kakšen bedak ste!«, ne da bi vas poznal, ne govorim o vas, temveč zgolj o sebi. Ničesar zato ne jemljite osebno.
Prav nič od tega, kar počno drugi, ni »zaradi vas«; vse to je zgolj »zaradi njih«.
Kadar vas kdo očitno žali, vse skupaj nima prav nobene zveze z vami.
Kadar jemljete stvari osebno, ste nenehno nekaj užaljeni in se odzivate tako, da krčevito branite svoja prepričanja in netite spore. Iz muhe naredite slona, in sicer samo zato, ker si tako zelo želite, da bi imeli prav samo vi, drugi pa ne.
Karkoli že mislite, karkoli že čutite, vem, da je to zgolj vaš, ne pa moj problem. Tako pač vidite svet.
Ne jemljite osebno, kadar vam ljudje rečejo: »Ti si najboljši,« pa tudi takrat ne, kadar rečejo: »Ti si najslabši.«
Če se jezite name, vem, da imate opraviti zgolj s sabo. Jaz sem smao izgovor za to, da se lahko ujezite. Ujezite pa se zato, ker se bojite, zato, ker se opletate s strahom.
Zatorej ničesar, kar ljudje počnejo, čutijo ali mislijo, ne jemljite osebno.
Kamorkoli boste šli, povsod bo dovolj ljudi, ki vam bodo lagali, in čim bolj osveščeni boste, tem jasneje vam bo, da si lažete tudi sami. Nikdar torej ne pričakujte od drugih, da vam bodo govorili resnico, ko pa lažejo tudi sebi. Le sebi morate zaupati in se sami odločiti, ali verjamete temu, kar vam kdo reče, ali ne.
Ljudje lažejo, ker jih je strah. Bojijo se namreč, da bi odkrili, da niso popolni.
Jeza, ljubosumje, zavist in potrtost izginejo, če stvari ne jemljete osebno.
Nikdar nismo odgovorni za dejanja drugih; odgovorni smo zgolj zase.
Če se boste držali tega dogovora, boste lahko povsem odprtega srca prepotovali svet, in nihče vam ne bo mogel do živega. Vsakomur boste lahko rekli »Rad te imam«, ne da bi se bali, da vas bo zavrnil ali se norčeval iz vas. Vsakogar boste lahko prosili za vse, kar boste potrebovali. Lahko boste rekli ja ali ne, karkoli boste hoteli, ne da bi se počutili krive ali se obsojali. Vselej boste lahko sledili klicu svojega srca.
Tretji dogovor: Ničesar ne domnevaj.
Težava v domnevanju je ta, da jim tako zelo verjamemo, da jih zamenjujemo z resnico.
Vsa britkost in nemir, ki ju doživljate v življenju, izvirata iz dejstva, da verjamete lastnim domnevam in stvari jemljete osebno.
Vselej je bolje spraševati kakor domnevati, kajti domneve nas pehajo v trpljenje.
Ljudje vidimo, kar želimo videti, in slišimo le tisto, kar želimo slišati. Stvari ne vidimo takšnih, kot so.
Če se damo v medsebojnih odnosih voditi domnevam, se prej ali slej znajdemo v hudi kaši.
Zanimivo, kako deluje človeški um. Ljudje čutimo močno potrebo po tem, da vse utemeljimo, pojasnimo in razumemo, in sicer samo zato, da bi se počutili varne. Pri tem sploh ni pomembno, ali je odgovor pravilen; že odgovor sam nam daje občutek varnosti. In prav zaradi tega se tako radi zatekamo k domnevam.
Ljudje čutimo celo potrebo, da utemeljimo, zakaj imamo nekoga radi.
Ena izmed domnev je: »Moja ljubezen ga bo spremenila.« Vaša ljubezen ne bo nikogar spremenila. Če se drugi spremenijo, je to zato, ker sami tako hočejo, ne pa zato, ker vi tako hočete.
Pa vendar nam ljubezni ni treba prav nič utemeljevati; ali je ali pa je ni. Resnična ljubezen sprejema ljudi, kakršni so, in jih ne skuša spremeniti. Zatorej si poiščite koga, ki vam ga sploh ne bo treba spreminjati. Precej lažje je najti nekoga, ki je že tak, kot si ga želite, kakor pa človeka spreminjati.
Biti moramo pač to, kar smo, zato se nam ni treba pred drugimi kazati v lažni podobi.
Domnevam se izognete tako, da sprašujete.
Jasni in glasni pa bodite tudi takrat, ko kaj hočete. Vsakdo ima pravico, da vam prošnjo bodisi izpolni ali zavrne, vi pa imate vselej pravico prositi.
Če bi se vsi ljudje tako sporazumevali, z brezgrajnostjo besede, ne bi bilo vojn, ne nasilja, ne nesporazumov.
Četrti dogovor: Vedno dajte vse od sebe.
Storite natanko toliko, kolikor največ zmorete – in sicer vselej in povsod, v slehernem položaju. Vseeno je, ali ste bolni ali utrujeni: če vedno storite vse, kar je v vaši moči, se nikdar ne obsojate.
Tu nisi zato, da bi žrtvoval svoje veselje ali svoje življenje. Tu si zato, da živiš, da se radostiš in da ljubiš.
Če boste vedno dali vse od sebe, boste živeli s polnimi pljuči.
Kadar ne maramo sebe in svojega življenja, si na vse načine škodimo.
Če radi delamo, kar delamo, če vedno damo vse od sebe, potem nam je življenje v radost.
Če se dela lotite zato, ker se ga morate, potem ga pač ne boste opravili tako, kot bi ga lahko. Tedaj je boljše, če se ga sploh ne lotite. Ne, vse dajte od sebe, ker to osrečuje vas.
V dejanju živimo na polno. Z nedejavnostjo pa življenje zanikujemo. Nedejavni smo, če dolga leta cele dneve preždimo pred TV, ker se bojimo zares živeti in izražati to, kar v resnici smo. Če se hočemo izraziti, moramo delovati.
Predajmo se sedanjosti in pustimo preteklost; edino tako bomo zares živeli v sedanjem trenutku.
Rodili smo se s pravico, da smo srečni. Rodili smo se s pravico, da ljubimo, delimo svojo ljubezen in uživamo v ljubezni drugih.
Ničesar nam ni treba vedeti ali dokazovati. Biti, tvegati in uživati življenje – to je vse, kar je pomembno. Recite ne, kadar hočete reči ne, in ja, kadar hočete reči ja. Vso pravico imate, da ste, kar ste.
Spoštujte svoje telo, uživajte v njem, ljubite ga, hranite, čistite in zdravite. Gibajte se in počnite to, kar vašemu telesu dobro dene.
Vsakdo govori o svobodi. Resnična svoboda je svoboda človekovega duha – to, da smo, kar v resnici smo.
Dveleten ali trileten otrok se nam zdi svobodno bitje. Zakaj? Ker dela, kar ga je volja. Ker je popolnoma neugnan. Kadar gledamo otroke, vidimo, da so na široko nasmejani in veseli. Raziskujejo svet. Ni jih strah igre. Ne belijo si glave s preteklostjo in ne menijo se za prihodnost, temveč živijo v sedanjem trenutku. Ne bojijo se izraziti čustev.
Vaš pravi jaz je še vedno tisti mali otrok, ki nikdar ne odraste.
Svoboda, ki jo iščemo, je svoboda biti to, kar smo, svoboda izraziti samega sebe. Najhujše pa je, da se nas večina niti ne zaveda, da nismo svobodni. Prvi korak k osebni svobodi je namreč zavest o nesvobodi.
Če se boste kritično zazrli v svoja prepričanja, boste odkrili, da je večina neutemeljenih in neresničnih.
Najprej moraš obvladati zavest. Zavedati se moraš, kdo v resnici si, in vseh možnosti, ki so s tem v zvezi. Potem moraš obvladati preobrazbo – znati se moraš spremeniti, vedeti, kako se osvobodiš izpod jarma udomačevanja. In nazadnje moraš obvladati namen. Namen je življenje samo; brezpogojna ljubezen.
Odpuščanje je edina pot k svobodi. Odpustimo drugim in sebi. Da ste nekomu odpustili, boste videli po tem, da vas srečanje z njim ne bo več čustveno vznemirilo.
Svet je prelep, čarobno lep. Življenje je lahko zelo lahko, kadar vas vodi ljubezen. Ljubeči ste lahko ves čas. To je vaša izbira.
Edini razlog, zakaj je nekdo srečen, je ta, da si je srečo sam izbral. Sreča je namreč izbira, kakor je izbira tudi trpljenje.
Mogoče ne moremo uiti človeški usodi, vseeno pa lahko izbiramo: ali bomo svojo usodo preživeli v trpljenju ali pa v radosti.
