Povzetek knjige SVOBODA - breme ali privilegij; Kako v resnici živijo in preživijo znani Slovenci? Zgodbe, ki iskreno govorijo o lepotah in tudi tegobah svobodnjaštva.
Avtorica: Andreja Comino
Nihče ti ne pove, kako se v netržnih dejavnostih, kot so, denimo, razni umetniški poklici, novinarstvo in drugo, obnašati tržno, kako se prodati za več. Razni ameriški priročniki in guruji duhovnosti pravijo, da je vse odvisno od posameznika. Da je dovolj uspeh vizualizirati in delovati. Pa je res? Kjer ni, še vojska ne vzame, pravi star slovenski pregovor. Kako potem naprej?
Lara Jankovič
Si v večni dilemi – ali hočeš biti svoboden ali imeti veliko denarja. V redkih primerih se sicer zgodi oboje, vendar si prisiljen delati komercialne projekte.
Moja svoboda ni v denarju, temveč v duhu.
Ta svoboda, da sama odločam, kaj in kako, me pomirja in osrečuje. Pisana mi je na kožo, naučila sem se prenašati negotovost. Verjamem v zakon privlačnosti: če misliš in delaš dobro, se ti dobro tudi zgodi.
Nihče nas ni naučil, kako bi se morali prodajati. Ve se le, da morajo svobodnjaki delati najmanj enkrat več za tisto, kar je normalno za zaposlene igralce. Nikoli ne veš, ali bo zazvonil telefon in te bodo angažirali. Si pa sam kreiraš svoje življenje in urnike. Naučila sem se prilagajati situaciji, ni se mi težko odrekati, vedno se izmažem. Ni me več toliko strah, ko pride zatišje.
Ves čas moram delati veliko projektov, kajti kot svobodnjak moram imeti bujno domišljijo, veliko poguma in predvsem ne smem obupati. Država se mačehovsko obnaša do kulture, ki je identiteta naroda. Kadar je kriza, je treba vlagati prav v kulturo, saj nas bo to obdržalo.
Petra Arula
Vem, da nisem edina. Kar nekaj jih poznam. Velikokrat opazujem ljudi okoli sebe in razmišljam, ali imajo podobne skrbi, skrbno varovane globoko v bolečem drobovju in na bančnih računih, kjer je tudi njihov limit prekoračen.
Obenem se sprašujem, ali je res vredno. Ko bo kredit odplačan, bo hčerka mladostnica, katere otroštvo je minilo ob zaskrbljeni in preutrujeni mami, ki ji je prevečkrat rekla s cmokom v grlu: »Otrok moj, nimam.«
Mi smo tisti, ki vplivamo na ljudi. Ustvarjalci revij svojo energijo prenašamo na bralce, do katerih čutim veliko odgovornost. Če bom z njimi delila slabe stvari, svoje strahove, zagotovo ne bom dobro vplivala nanje. Delodajalci bi se morali še bolj zavedati te odgovornosti. Na novinarstvo ne bi smeli gledati samo kot na posel, temveč kot na odnos do človeka.
Ko se bomo med seboj vsi spoštovali – lastniki, delodajalci, šefi, zaposleni, kupci naših izdelkov …, bo svet lepši.
Že imate knjigo SVOBODA - breme ali privilegij? >>
Manca Maselj
Pri teh poklicih je tako, da si ves čas v negotovosti, kako dolgo boš lahko delal. Spotoma te začne najedati strah, da boš izpadel iz sistema.
Pa tudi svobodnjaki bi morali stopiti skupaj in biti odločnejši. Ne nazadnje v državno blagajno veliko vplačamo, iz nje pa dobimo bore malo.
Treba je čim več govoriti o problemih ljudi in jih poskušati reševati. Drug drugemu pomagati. Morda tudi z nasveti, še najbolj pa seveda z dejanji. Mislim, da je največja prednost svobodnjakov, da tudi po letih in desetletjih dela ter delovanja ohranimo prožnost in mladostnost razmišljanja. Smo hitri, iznajdljivi in usmerjeni k iskanju rešitev …
Jagoda in Jurij Batagelj
Stres, ko ne veš, ali boš naslednji mesec imel delo in kako boš plačal položnice, me vedno znova najeda. Nikoli ne smem reči ne niti načrtovati konca tedna z družino, saj bi potem ponudbe lahko nehale prihajati. To ne vpliva dobro name. Po drugi strani pa sem zelo hvaležna, da delam, kar delam, saj se temu predajam z vsem srcem.
Ljudje so prav zaradi pritiska preživetja ustvarjalnejši. Prisiljeni so narediti nekaj več. Verjetno je to gonilna sila vseh umetnikov.
Začel sem verjeti, da se v življenju vse obrne tako, kot mora biti, četudi je kdaj videti nevzdržno, le zaupati je treba. Ko sem se sprostil in začel v plesu spet uživati, so prišli tudi rezultati.
Raje živiva s kreditom, kot da bi se vse življenje spraševala, kako bi bilo, če se tega ne bi lotila.
Saša Einsiedler
V bistvu ljubim svojo svobodo. Seveda so bili dnevi, meseci in tudi leta, ko sem resno razmišljala o tem, da bi se redno zaposlila. Predvsem kadar sem zbolela. Pa kadar so prišle poletne počitnice in kadar je bilo treba za otroke kupiti šolske potrebščine, pa kadar sem bila na porodniški … A če potegnem črto, seštejem vse pluse in minuse, mi je jasno, da sem mnogo bolj zadovoljna in srečna s statusom, ki ga imam.
Kadar pride kakšna temna misel, jo takoj odženem. Naučila sem se delati različne vaje, našla sem veliko načinov, kako se čim prej izkopati iz teme nazaj v luč. Eden takšnih je spisek svojih lepih lastnosti, ki ga pišem takrat, ko sem v dobri koži, in prebiram, kadar se mi zdi, da sem napaka sveta. Ali pa pisanje dnevnika hvaležnosti vsak večer. Tudi kadar je človek čisto na tleh, ima kup stvari, za katere je lahko hvaležen. Hvaležnost je čustvo, ki dela čudeže!
Človek je neverjetna žival: ko gre za preživetje njega in njegovih mladičev, se prisili, da rine iz meseca v mesec. Vedno imaš vsaj toliko, kot potrebuješ, pogosto pa še malo več.
Življenje želim živeti, ne samo garati in varčevati za težke čase, ko bom stara.
Vendar pa je v življenju tako, da se lahko zaneseš samo nase. Če se zanašaš na državo ali kogarkoli, ne razviješ svojih talentov.
Živeti je treba tako, da vsak trenutek rečeš, da svojega življenja ne bi zamenjal z nikomer drugim. Tako živim že zadnjih nekaj let.
Jasna Kuljaj
Takšno je svobodnjaško življenje. Nihče te ne pripravi nanj. Padeš v vodo in plavaš ali utoneš. Sama sem se odločila boriti.
Biti s. p. ni preprosto. Najprej moraš zaslužiti tistih 500 evrov, da plačaš državi, in šele ko to narediš, se začne nabirati zate. Nikogar ne zanima, ali tisti mesec dobivaš naročila. Države tudi ne zanima, če zboliš ali nisi sposoben delati. Ne poznam ne prvega ne tridesetega dne bolniške. To pomeni, da bi malodane morala biti na smrtni postelji, če bi hotela zboleti. Smešno mi je, da me vsakič, ko obiščem zdravnika, na koncu vpraša, ali potrebujem kakšno potrdilo o bolezni. Lahko si ga samo nekam vtaknem.
Generacija iz leta 1980 in nekaj let pozneje pa smo bili eni poslednjih vzgojenih v duhu: diplomiraj in se boš lahko dobro zaposlil. Nismo pridobivali znanj, ki bi nam v življenju dejansko lahko kaj pomagala. Diplome, za katere smo se po navodilih staršev borili leta in leta, ne pomagajo kaj dosti. V ta dokument smo usmerjali vsa gimnazijska in študentska leta. Nato pa se nam je zgodila realnost na delovnem trgu. Kot da država ni poznala te realnosti ali pa si je pred njo zatiskala oči. Mi smo jo spoznali na lastni koži. Leta in leta smo se učili na pamet knjige, zgodovino, geografijo, pesmi in reševali težke matematične naloge, namesto da bi nas kdo naučil osnov poslovodstva, računovodstva, izdelave spletne strani itd. Seveda sem hvaležna za temeljno gimnazijsko in akademsko znanje, vendar bi ob tem šolstvo ne smelo pozabiti na realnost, ki nas čaka, ko zapustimo šolske klopi.
Bojan Rojko
Ugotovil sem, da je s. p. zelo slaba možnost za svobodnjaka, kajti bolniška je minimalna (in to le, če ti traja več kot 30 delovnih dni), prav tako ne moreš na dopust, ni božičnice ne kakršnih koli drugih ugodnosti. Menim, da je s. p. legalna oblika izčrpavanja. Veliko mojih prijateljev, ki so na podobnem, je izgorelih. Ne moreš in ne moreš se ustaviti. Znajdeš se v hrčkovem kolesu, ki ga goniš tako dolgo, da na koncu povsem izgoriš.
Tako sem se na trd način naučil, da moram delati manj, biti bolj realen in postavljati jasne pogoje svojega poslovanja. Zdaj ne sprejmem dela brez delnega predplačila. Bolj skrbim za prehrano in gibanje. Začel sem se osredotočati nase in na stvari, ki me veselijo.
Vinci Vogue Anžlovar
Od svoje ekipe sem vedno zahteval toliko kot od sebe. Maksimum. Velikokrat je bil zalogaj prevelik zame, pa tudi za ekipo. Ne prenesem ljudi, ki delajo stvari čisto in zgolj samo zaradi denarja, sploh pri ustvarjanju.
Prej nisem nikoli razmišljal, da bi šel v službo. Nisem človek, ki bi bil v službi tudi takrat, ko ni treba. Vse življenje sem kampanjec. Na zrelejša leta vidim, da si tega ne morem več privoščiti.
Paradoks je tudi v tem, da ko sem bil na videz najbolj slaven, sem bil tako brez denarja, da sem kradel solato po vrtovih.
Če se stvari ne lotiš stoodstotno, je brez zveze, da se jih sploh lotiš. Ko se mi bo zdelo, da jih delam z odporom, bom odnehal. V vsem hočem biti najboljši. Tudi kot taksist.
Žalostno, da se za vojsko, policijo in kup drugih stvari najdejo milijarde, medtem ko bi v kulturi z majhnimi milijoni naredili veliko več. Morda pa je rešitev za kulturnike tudi ta, da ne bodo več kulturniki, da se bodo lotili drugih stvari. Toda kam bo šla potem slovenska kultura, če bodo kulturniki šli delat z zemljo in ustanovili zadruge?
Več v knjigi SVOBODA - breme ali privilegij? >>
Ivana Djilas
Zdaj me včasih boli, ko je glavni kriterij cenejše delo. Namesto da bi mladi ljudje napredovali, jih čez čas preprosto zamenjajo z novimi mladimi ljudmi, ki so pripravljeni delati za manj denarja.
Ko v kreativnih poklicih začneš delati stvari rutinsko, to ni več dobro. Zadnje čase sem se morala soočiti z realnostjo, da moje zmožnosti, sposobnosti in energija niso neomejene.
Enkrat se je dogovarjala, da bi šla za pet let v službo. Namesto občutka varnosti jo je stiskalo pri srcu ob misli, da bi se tako dolgo po isti poti vsak dan ob isti uri vozila v službo in da bi morala razporejati vsak mesec enako končno količino denarja. To se zgodi, če nisi navajen predvidljivosti.
Hermina Kovačič
Takšni smo pač svobodnjaki oziroma samozaposleni. Vržeš nas v vodo in plavamo v vseh rekah, jezerih, oceanih, brzicah, gejzirjih in celo v podvodnih rovih.
Mamo je skoraj kap, ko sem ji povedala, da sem dala odpoved, ne da bi vedela, kaj bom počela v prihodnje. Zdelo se ji je, da se prepiram z belim kruhom, jaz pa sem hrepenela po novih izzivih.
Nikoli ni bilo prav lahko, a kljub temu ostajam svobodnjakinja oziroma samozaposlena. Lepota tega je tudi v tem, da se moram nenehno učiti, nadgrajevati svoje znanje, biti zelo pogumna, pripravljena tvegati, saj nikoli ne vem, kam me bo pripeljala pot. Seveda so trenutki, ko mi gre dobro in je na transakcijskem računu lepa vsota denarja, a pridejo tudi tedni in meseci, ko ne vem, kaj se bo dogajalo, koliko strank in naročil bom imela.
Čudi pa me, kako veliko ljudi mirno prenaša sužnjelastniški odnos in tudi ponižanja – menda zaradi bojazni, kaj bo z njimi, če bodo izgubili posel ali jim ne bodo podaljšali pogodbe. Ljudje pozabljamo, da res nismo sužnji od nikogar, da se nihče nima pravice obnašati kot gospodar nas, našega časa in dela!
Pozitivno je, da se ves čas nadgrajujem in dopolnjujem ter sem pripravljena na spremembe. Veliko ljudi, ki so po dolgih letih službe v enem podjetju dobili odpoved, je šokiranih. Svobodnjaki pa smo tega vajeni, zavrnitve so del nas, skoraj najnaravnejša stvar in stanje.
Razumem, da pride do nepredvidenih situacij, ko je treba čezmerno delati ob neobičajnih urah in dnevih, toda ta vse bolj razširjena praksa pošiljanja SMS in e-pošte ob polnoči, šestih zjutraj, ob koncih tedna, ta nenehna nujnost s klicaji je postala že prav bolna praksa. Človek mora imeti tudi pravico do počitka in spanja, da bo lahko učinkovit. Nikoli ni nič tako prekleto nujno, razen pri zdravnikih. Pa še oni stavkajo. Zato bi bila osnovna rešitev vrnitev k človečnosti.
Vito Tofaj
Po vseh teh letih imam še vedno rad svoj poklic. Le stežka grem na dopust. Tudi ko mi žena zjutraj prinese zajtrk, najprej oddelam, kar sem se namenil narediti, šele nato lahko jem. Tako pač je.
Počasi zmagujejo digitalni mediji in je čedalje manj ljudi, ki berejo časopise v papirnati obliki. Zdaj že vsak dobi novice na telefonu. Svet je postal površen, ljudje se ne poglabljajo več v članke, vseeno je, kdo napiše in kaj. Ljudje pa so obremenjeni s seboj, preživetjem in pohlepom, vseeno jim je za srčnost in človečnost. Odkar sem samostojen, so mi večkrat dejali, da zaslužim več kot drugi, in to ni prav. Ne bi rekel. Vedno sem vsem privoščil, da bi zaslužili več, če je to plod njihovega dela in znanja.
V teh časih ni lahko preživeti. Uskladil sem se tako, da moje delo ni več tako zelo stresno. Ena od stvari, ki sem si jo zadal v zadnjih dveh letih, je ta, da ne delam več ob sobotah in nedeljah.
Ugotovil sem, da je najslabše, kar lahko počneš v življenju, to, da se preveč sekiraš. Nihče še ni nič spremenil, če se je samo sekiral. Spremenil se je le tisti, ki je kaj delal. Vedno si rečem, da kdor ne verjame v čudeže, ni realist!
Andreja Comino
Še danes so knjige moje najboljše prijateljice, najzvestejše spremljevalke, ki me znajo potolažiti, navdihniti in spodbuditi. Dan brez knjige je izgubljen in zamujen. V knjigah je toliko lepega, navdihujočega, razburljivega, pa tudi težkega in melanholičnega, da vsakdo brez težav najde takšno, ki mu ustreza in mu je všeč. Pa tudi v kakšni takšni, ki mu ni ravno pri srcu, se nedvomno najde vsaj nekaj dobrega. Kljub temu da poskušam biti odprta, le težko razumem ljudi, ki lahko živijo in preživijo brez knjige. Še sanja se jim ne, kaj zamujajo.
En sam človek se težko bori proti sistemu, če pa se združimo, ni vrag, da ne bi česa dosegli!
Nikoli ne smemo obupati, ne glede na to, kako hudo je, kakšne preizkušnje nas doletijo. Da svet ni razdeljen na dva pola, prav in narobe, in da smo svobodnjaki na napačni strani. Stvari niso črne in bele, temveč plavamo v vseh možnih odtenkih sivine, ki si jo vsak po svoje začinimo z barvami.
Usoda nam lahko vrže slabe karte, a je mogoče z njimi zložiti vsaj kakšno kombinacijo, ki nam je v prid in je potem naslednja stopnica. Nikoli ni prepozno, da vzamemo vajeti usode v svoje roke, se odločimo za uspeh, se naučimo potrebnih znanj in spretnosti, se izobrazimo in si korak za korakom ustvarjamo življenje, kakršno si želimo.
Pomembno je, da ne tarnamo, temveč zavihamo rokave in se naučimo vsega tistega, kar nam manjka, kar nam starši niso zmogli ali znali dati. Svet je velik, znanje še nikoli ni bilo lažje in preprosteje dostopno.
Več v knjigi SVOBODA - breme ali privilegij?, avtorica Andreja Comino >>
