Povzeto iz knjige Tehnologija uspeha, Vyacheslav Ruzov; Živeti dobro ni protizakonito
Devet načel zaposlovanja, s službo povezane težave, zaposlovanje mladih:
- Prvič, močno se odsvetuje biti dolgo časa v okolju, kjer nas ne spoštujejo. Ne moremo živeti braz zraka in spoštovanje je zrak za našo zavest.
- Drugič, ne moremo dolgo ostati na mestu, kjer nimamo prijateljev.
- Tretje – delovno mesto brez možnosti za izobraževanje je neprimerno tako za delo kot za življenje. Kjer ni izobraževalnih programov, je veliko tatov.
- Četrto – obdajati vas mora nekaj ljudi, ki so vsaj malo bogatejši od vas. Če gre vsem okoli vas slabo, raje odidite kam drugam.
- Peto – dobrega delodajalca zaznamuje očetovski odnos do podrejenih. Ne iščite zgolj službe – iščite družino pod vodstvom očeta.
- Šesto – dobro je, da se na mestu, kjer delamo, izvajajo take ali drugačne dobrodelne dejavnosti.
- Sedmo načelo pravi, da mora delovno mesto imeti poklicnega zdravnika, ki je neprestano na voljo za nasvete glede preprečevanja bolezni in zdravljenja težav, ki so se že pojavile.
- Osmo – delajmo na mestu, kjer je poskrbljeno tudi za telesno kondicijo.
- Deveto načelo – naši sodelavci bi morali biti bolj ali manj kulturni ljudje. Torej žalitve in preklinjanja ne kažejo na kulturo govora.
Nek mož je sklenil, da bo spremenil svet. Toda svet je izredno velik, on pa tako majhen. Odločil se je torej, da bo spremenil svoje mesto. Toda mesto je bilo zelo veliko, on pa tako majhen. Zatem se je odločil, da bo spremenil svojo družino. Toda družina je bila tako velika – v njej je bilo pol ducata otrok! Mož je tako prišel do edine stvari, na katero je kljub svoji majhnosti imel vpliv. In to je bil on sam …
V našem življenju včasih napoči čas za napredovanje in potruditi bi se morali, da ga ne zamudimo, saj ni nič bolj grenkega od karme, ki si jo nakopljemo z zamujeno priložnostjo.
Odsvetuje se dolgotrajno zadrževanje na mestu, kjer ne moremo videti svojih bližnjih, še posebej, če mož ne more veliko videti svoje žene.
Težko je ostati v družbi brez močnega vodje. Vodja mora biti vljuden, pameten, izkušen in duhovno napreden. Da bi bil pripravljen slediti družbi, njenim stvaritvam, dosežkom in članom, mora imeti tudi močno osebnost.
Nevarno je ostati v družbi, ki je preveč prijazna do svojih sovražnikov. Taka družba je že po definiciji šibka in ne more zavarovati svojih članov.
Popolne družbe ni mogoče najti. Zato preučite svoj način življenja in se vprašajte, v kakšnem položaju bi radi bili. Odločitev sprejmite na podlagi prednosti in slabosti – to vam bo omogočilo hitro najti pravilno rešitev na težave, ki so pravzaprav priložnosti.
Razpoloženje je temeljen dejavnik pri vsem, kar počnemo. Če vemo zgolj, kako in zakaj služiti denar, to ni dovolj. To moramo početi v primernem razpoloženju.
Nobenega smisla nima na veliko služiti denar:
- če to zahteva nadčloveške napore;
- če se moramo vključiti v sramotna, grešna dejanja (Na grešen način pridobljeno bogastvo bo pri nas ostalo največ deset let, na enajsto leto pa bo z gotovostjo izginilo.);
- če se moramo pri tem ukvarjati z uničevanjem sovražnikov;
- če želimo zgolj uživati;
- če smo nanj ponosni;
- če gledamo le na lastno korist (Bogastvo zraste na osnovi usmiljenosti – njeno pomanjkanje pa vodi v revščino.);
- če si prizadevamo predvsem za nadvlado nad drugimi (Človek postane velik zaradi svojih dejanj in ne zaradi pomembnega položaja v družbi.);
- če delamo zgolj zavoljo kopičenja denarja;
- če pri tem ne pilimo lastnih sposobnosti;
- če iščemo le najlažje poti do bogastva (Prav kot se kozarec polni kapljico po kapljici, se potrpežljiv človek napolni z znanjem, pogumom in bogastvom tako, da jih zbira malo po malo.);
- če kvari naš odnos z družinskimi člani in prijatelji (Odnose in denar ohranimo, če jih ne prestrašimo z obupnim videzom, obupnim govorom in obupno lenobo.);
- če se ne obnašamo spodobno v njegovi odsotnosti;
- če sploh ne vemo, kaj bi z njim.
Obilja bi si morali želeti na primeren način, sicer nam bo prineslo zgolj bolečino. Rečeno je, da si nižji razred ljudi želi zgolj bogastvo, srednji razred ljudi tako bogastvo kot spoštovanje, samo najinteligentnejši pa razumejo, da je pravo bogastvo – spoštovanje.
Biti bi morali dejavni, praktični in razumni. Bogastvo prav tako kot ženska ne bo izbralo lenuha in slabiča.
Človeško življenje, kot življenje vsega materialnega – poteka v ciklih.
Da bi dosegli svoje cilje, moramo sprejeti spremembe. Spremembe temeljijo na vzajemnem delovanju ugodnih in neugodnih življenjskih vzorcev. Vse to krepi našo zavest in čisti naše želje.
Vsakič, ko se soočite s težkim življenjskim obdobjem, to označuje prehod med dvema svetlima obdobjema. Za prehod pa moramo opraviti test.
V resnici ni na težkih časih ničesar slabega. Bolj pravilno bi bilo reči, da so težki časi obdobja zrelostnega preizkusa, ki preverijo, če smo pripravljeni na nova odkritja.
Starost je znak, da morate povečati ljubezen do svojih domačih. Na njih vzljubite nekaj, do česar v prejšnjih letih niste imeli posebne privrženosti.
Stvari, o katerih se ne govori na glas:
- dober recept za močno zdravilo, ki ga ustvarite;
- naših dobrih del (Dobra dela so na tem svetu redka, zato bi jih morali negovati tako skrbno kot najdragocenejše dragulje. Samo skrivnost nam lahko pomaga obdržati dragulj.);
- o strogostih, ki jih izvajamo;
- teme, povezane s pogumom, junaštvom in raznimi hrabrimi dejanji (Nekateri ljudje moramo prestati zunanje, drugi pa notranje preizkušnje. Zunanji preizkusi so vidni: če jh opravimo, dobimo čast, nagrade in prepoznavnost. Nihče pa ne vidi, kako se soočamo z notranjimi izzivi. Nihče ne podeljuje medalj za njih.);
- duhovno znanje (Duhovno znanje mora biti v prvi vrsti praktično. Mora torej sovpadati s stopnjo razumevanja prejemnika.);
- o naših moralnih načelih;
- družinski prepiri in družinsko življenje nasploh (Manj kot govorite o svojih družinskih težavah, bolj povezana in trdna bo vaša družina. Svoje osebne težave moramo razrešiti doma, ne pa v javnosti. Ni lepo, če smeti odlagate pred sosedova vrata. Morate jih zbrati skupaj in vreči v smeti.);
- da ste postreženo jed pripravili iz nizkocenovnih sestavin;
- ne izgovarjajmo mašil in slengovskih izrazov, ki smo jih slišali od nekoga drugega;
- naši dolgotrajni načrti – ne govorimo o njih, dokler niso izpolnjeni.
Če se nekdo želi ločiti od svojih skal, ne začnite rjoveti kot ponoreli tok ali slap. Ni dobro, če druge ustrahujete s poplavljanjem. Raje samo šumite kot potoček ali nežen pomladanski dež. Tako bodo ljudje okoli vas pomirjeni in pozabili bodo, da neprestano kapljanje odstrani celo kamne.
Z nasprotnim spolom moramo ravnati primerno: vzdrževati razdaljo.
Domačnost lahko škoduje odnosom z dragocenimi ljudmi. Če pa prekinemo odnos z njimi, bomo izgubili zelo pomembne osebe. Boljše je torej, da ohranimo varno in spoštljivo razdaljo.
Navezanost in ljubezen izgledata zelo podobno, njuno bistvo pa je popolnoma različno. V resnici je navezanost nasprotje ljubezni, saj kljub zunanjim podobnostim gradi skrit odnos, zavist in sovraštvo. Temelji na želji po posedovanju in na lažnem jazu.
Navezanost temelji na želji po posedovanju. Zato ni nič drugega kot lažna ljubezen, pretkana in sleparska. Prava ljubezen je nesebična in brezpogojna in če jo v zavesti s čemer koli pogojujemo, imamo v odnosu sebe za pomembnejšega od ljubljene osebe. Sami smo v središču in posledično je druga oseba zgolj sredstvo za dosego naše sreče. Poglavitno razpoloženje v takem odnosu je izkoriščevanje in ne ljubezen. Prava ljubezen je do neke mere smrt: v služenju svojega ljubljenega moramo popolnoma opustiti lastni jaz in zato se ljudje bojijo prave ljubezni.
Ljubezen temelji na nesebičnosti in ne na navezanosti.
Ljubezen zahteva popolno predanost predmetu ljubezni. Navezanost si po drugi strani ljubljenega poskuša podrediti ter si s tem zagotoviti izključno pravico do ljubljenega.
Strah pred izgubo je znak povečujoče se navezanosti. Namesto da bi ljubili, začnemo vohuniti za »ljubljenim«. Če se »ljubljeni« odloči, da bo odšel, ga navezana oseba raje uniči kot da bi pustila, da odide. Namesto ljubezni se v družini razvije vzajemno ljubosumje, ki ga spremlja sumničavost in maščevalnost.
V času ločitve ne smemo začenjati novih odnosov.
Bolj ko je ločitev spoštljiva, večja je verjetnost za drug uspešen zakon v prihodnosti. Ločitev je začetek novega življenja in če se ta že začenja z grehom, moramo poskušati v kar največji meri zmanjšati njegov vpliv.
Do velike večine težav pride, ko s trudom dosežemo svoj stoodstotni uspeh, vendar nismo zadovoljni z njim. Ozrimo se okoli ter vidimo, da se drugi ne naprezajo tako močno in vendar dosegajo veliko več od nas. Takšno notranje premišljevanje in primerjanje običajno vodi do hude zavisti.
Sodoben bančniški sistem v umu ljudi vzbuja zavist.
Ne bi se smeli ozirati na uspeh drugih. Ne primerjajmo se z njihovimi dosežki in zmožnostmi.
Modreci učijo, da dobri sadovi predstavljajo samo deset odstotkov celotnega uspeha. Preostalih devetdeset odstotkov pa se skriva v neprijetnih sadovih. Negativni sadovi nam omogočajo spremembo in tako sčasoma dosežemo svojih sto odstotkov.
Brez neprijetnih izkušenj ne boste pripravljeni na popoln uspeh. Slabe izkušnje širijo meje naše zavesti. Usposobijo nas, da lahko sprejmemo polno milost svoje usode.
Vse okoliščine, v katere nas postavi usoda – pa naj bodo prijetne ali neprijetne – bi nas morale pripeljati do nekega smiselnega sklepa.
Duhovno življenje samo po sebi še ni dovolj: biti mora tudi popolnoma zavestno. Zaradi tega modreci pravijo, da je praktična uporaba duhovnosti velik čudež tega sveta.
Ravnati moramo skladno s časom, krajem in okoliščinami.
Nezadovoljstvo nad trenutnimi okoliščinami je znak razvoja.
Blagoslove svojih družinskih članov in bližnjih dobimo, ko jih iskreno vprašamo za mnenje o svojih načrtih. Želja po nasvetu kaže, da nam je resnično mar za bližnje, da nismo sebični, ki svoje zamisli želijo izpolniti za vsako ceno.
Blagoslove dobimo, ko se iskreno razveselimo nasveta, pa čeprav je slab in mu ne nameravamo slediti.
V tem svetu smo lahko uspešni samo, če živimo uravnoteženo na štirih ravneh: telesna (telesno zdravje), družbena (zdravi odnosi), razumska (zdrave možnosti mišljenja) in duhovna (razumen pogled na svet).
Otrok je neodvisna osebnost z lastno preteklostjo, ki ima vse od rojstva naprej določene okuse, želje in celo navade. Med izobrazbo se ta osebnost prebudi. Da, lahko ga naučimo samonadzora in smiselnega pogleda na svet. Toda otrok bo vedno ostal osebnost in če tega ne sprejmemo, bomo imeli težave z nasiljem. Te se pojavijo, ko starši od otroka zahtevajo, da je tak kot vsi drugi. Natančneje: da je tak, kot vsi drugi v njegovi družini. Vsaka osebnost ima vedno svobodno voljo.
Da bi dobili blagoslove premožnih, moramo nadzorovati svoj pohlep.
Da bi dobili blagoslove uspešnih, jim preprosto ne smemo zavidati. Zavist kaže, da še nismo pripravljeni na njihov položaj.
Da bi dobili blagoslove poštenjakov, ne smemo varati.
Modreci pravijo, da se človek, ki pozna mnogo razprav in koristnih napotkov, vendar nima nobene osebne izkušnje, ne razlikuje bistveno od kuhinjske zajemalke. Zajemalko uporabimo, da postrežemo z okusnim obrokom, vendar sama po sebi nima okusa. Na tak način živi nepraktična oseba: o sebi razmišlja zelo visoko, nasvete deli kot zajemalka hrano, duhoviči, navznoter pa čuti praznino in razočaranje.
Ko sprejemamo odločitve, moramo najti nekoga, ki se je s tako izbiro že soočil in je trenutno srečen.
V tem svetu smo lahko srečni, če smo:
- plemeniti do družinskih članov,
- prijazni do neznancev,
- indiferentni do zlobnih,
- prijateljski do pobožnih,
- previdni z nevednim,
- spoštljivi do učenjakov,
- pogumni pred sovražniki,
- ponižni pred starejšimi,
- strogi s tistimi, ki jih vzgajamo.
V skupini neznancev moramo prepoznati pokvarjence. Še vedno jih ljubimo, nikoli pa ne sprejemamo njihovih predlogov.
Nič ni narobe, če smo plačani za svojo službo. Dobro delo ni nujno neplačano. Pravzaprav je to, da mora biti dobrodelno dejanje nujno darilo, dandanes ena najbolj razširjenih napačnih predstav.
Nečastni se posvečajo zgolj reševanju lastnih težav, dostojni pa po najboljših močeh pomagajo drugim. Na tak način dostojni rešijo tudi svoje težave. To je čudež pobožnosti.
Ni dovolj, da samo sledimo svoji poti – moramo jo tudi ščititi.
Dovolimo plavanje v reki, strogo pa prepovedujemo plavanje za bojami. Dovolimo izlete po mestu, zahtevamo pa vrnitev pred temo. Otrokom dovolimo, da se igrajo s prijatelji, če so prej naredili domačo nalogo. Dovolimo vožnjo s kolesom, obenem pa zahtevamo ogibanje prometnim cestam. Preveč zahtev preraste v nasilje, pomanjkanje strogosti pa se sprevrže v popolno razpuščenost. Oba primera sta za ljubezen pogubna, saj v resnici sploh nista izraza ljubezni. Ne vsebujeta namreč želje po zaščiti, ki je temeljno načelo ljubezni.
Poglavitno pravil okrevanja je, da si bolnik ne misli, da je neozdravljiv.
Ne glede na to, kaj se nam zgodi v življenju, se moramo torej pobrati ter z navdušenjem nadaljevati na poti proti duhovnemu svetu. Če bomo neprestano iskali napake v sebi, se bomo tega prej ali slej naveličali ter jih začeli opažati v drugih. To seveda ne pomeni, da se delamo, da težav ni. Se pa osredotočimo na rešitve in ne na težave same.
Zaprisega ima pomen samo, če jasno razumemo, kakšne so posledice, če jo kršimo.
Nikoli ni prepozno, da začnemo slediti načelom zvestobe, ki bi morala biti del naše kulture.
Zvestoba je nekaj, kar bi morali prakticirati v vseh vrstah odnosov.
Če se nekdo ne more soočiti z nečem, kar se nam zdi mala malica, to še ne pomeni, da smo zaradi tega močnejši ali vzvišeni. Prav možno je, da se njemu zdi popolnoma preprosto rešljiva težava, ki nas tare že več življenj. Vsak ima edinstveno pot očiščevanja. Tudi pridobivanje izkušenj je pri vsakem posamezniku drugačno.
Štiri načela za osvoboditev od greha so izogibanje spolnosti izven zakona, uživanju mesa, omamljanju in igranju na srečo.
Povzeto iz knjige Tehnologija uspeha, Vyacheslav Ruzov; Živeti dobro ni protizakonito
